Tako mi je v pogovoru povedala medicinska sestra Blanka Pust, ko sem jo vprašala, kako komentira razmere, v katerih so se znašle medicinske sestre. Stanje dobro pozna, saj je v zdravstvu zaposlena že 30 let, zadnjih 12 let pa se kot članica republiškega odbora Sindikata delavcev v zdravstveni negi Slovenije bori za boljši položaj vseh zaposlenih v zdravstveni negi.
Že kot osnovnošolka si je želela postati medicinska sestra, saj je rada pomagala ljudem. Vpisala se je na srednjo zdravstveno šolo in čeprav je bilo po končanem šolanju težko najti službo, ni razmišljala o tem, da bi šla v tujino. Ko se je zaposlila, je pri delu opažala, da bi za vse delo in pomoč, ki ju potrebuje posamezen pacient, potrebovala dodatna znanja, če bi želela ostati v koraku z razvojem stroke. Zato je ob delu najprej nadaljevala šolanje na prvi stopnji in pridobila naziv diplomirana medicinska sestra, pozneje pa še na drugi stopnji in ima zdaj naziv magistrica zdravstvene nege. Šolanje si je skoraj v celoti plačala sama, saj ji je delodajalec pokril le 10 odstotkov stroškov, ostalo pa sama.
Neskončna zgodba o parkiranju
Čeprav je s študijem veliko pridobila za osebni in poklicni razvoj, pa ji doseženih napredovanj v službi niso upoštevali. Svoje delo ima rada, vendar se ji je najtežje vsak dan pripeljati v službo z Dolenjske, saj ji to pobere kar dve uri dnevno. A s tem se je že davno sprijaznila. Ker javni prevoz nima najbolj ugodnih voznih redov, se vozi večinoma z osebnim avtomobilom, parkirišče pa je v okolici kliničnega centra in na Zaloški cesti zelo težko dobiti. Če je bilo pred leti veliko lažje najti prostor za osebni avto, pa danes ni več tako, saj so večino zemljišč s parkirnimi mesti preoblikovali v druge namene. Bližnja parkirna hiša pa za zaposlene medicinske sestre ni najbolj ugodna možnost, zato se morajo nekatere, ki niso iz Ljubljane, že ob zelo zgodnji jutranji uri, ko mesto še spi, podati v »boj« za brezplačno parkirno mesto.
Dolg seznam zadolžitev
Gospa Blanka Pust dela le v dopoldanskem času, vendar najmanj enkrat na mesec tudi cel konec tedna. To pomeni, da dela 12 ur v soboto in potem še 12 ur v nedeljo. Povprašala sem jo, kako sama občuti preobremenjenost pri svojem delu. Pa mi je začela nazorno opisovati oddelek, na katerem dela. Pacienti so predvsem starejši, veliko je starejših od 80 let. Med drugim pri njih opravljajo tudi krajše operacije, kar za srednjo medicinsko sestro pomeni, da vsak dan odpelje z oddelka na operacijo v prvo nadstropje in potem nazaj iz operacijske dvorane na oddelek tudi do osem pacientov. Poleg tega medicinska sestra skrbi za umivanje pacientov, urejanje postelj in pacientove okolice na oddelku, razdeljevanje predpisane terapije, merjenje vitalnih znakov, opazovanje pacienta in razdelitev vseh obrokov hrane. V pomoč ji je sicer tudi diplomirana medicinska sestra, ki je obenem vodja tima in ob vsem skrbi še za predpisane preiskave pred operacijo in po njej, dajanje venozne terapije ter sprejem in odpust pacienta. Poleg tega je treba vse opravljeno delo za pacienta vseh medicinskih sester skrbno beležiti in poskrbeti za urejenost dokumentacije.
Razumevanje pacientov
Gospa Blanka pravi, da se jim na oddelku kakšen dan zgodi, da sprejmejo in odpustijo 20 pacientov. Za medicinsko sestro je to precejšnja psihična obremenitev, saj pacient že čaka na sprejem na oddelek, pa mu medicinska sestra še vedno ne more ponuditi proste postelje. Pacienti so sicer zelo strpni in večinoma razumejo stisko, zato med njimi ni slabe volje. Vendar pa sama opaža, da se zaradi preobremenjenosti ne morejo vedno v celoti posvetiti pacientu. Lahko se zgodi, da bolnik pade, ker je sam poskušal vstati iz postelje, namesto da bi poklical medicinsko sestro. Zaradi padcev se pacienti lahko poškodujejo in potem ostanejo dlje časa v bolnišnici – začaran krog varčevanja, ki ima za posledico večje stroške.