Po operaciji roke lahko pride tudi do zapletov, kot se je to zgodilo eni izmed naših bralk, ki nam je poslala vprašanje za našega pravnega strokovnjaka. Pri padcu po stopnicah sem si zlomila roko. Ob sprejemu v bolnišnico so mi povedali, da me morajo operirati. Medicinska sestra mi je dala dva formularja, na katera sem se podpisala, da pristajam na operacijo in da se strinjam z operacijo v splošni omami (narkozi). Po operaciji je prišlo do gnojnega vnetja rane in do številih zapletov, tako da sedaj roko komaj uporabljam. Vmes sem izvedela, da bi me lahko zdravili tudi brez operacije, a mi tega ob sprejemu ni nihče povedal. Kaj lahko storim?
Bolnik ima pravico, da samostojno odloča o svojem zdravljenju in da sodeluje v procesu zdravljenja. Da bi to svojo pravico lahko povsem neovirano tudi uveljavljal, mora biti obveščen o svojem zdravstvenem stanju, o prognozi, če se zdravljenju odreče, in kajpak o možnostih zdravljenja. Pri slednjem mora biti obveščen, kakšne so prednosti in slabosti posameznih postopkov zdravljenja, še posebej takrat, ko za isto bolezen ali poškodbo obstaja več uveljavljenih vrst zdravljenja. Ob tem obstaja tudi zdravnikova dolžnost pojasnjevanja, ki je utemeljena v kodeksu medicinske etike in v zakonu o zdravniški službi. Ta določila v svojih temeljnih prvinah zakonsko niso nova, še posebej izostreno ter obširno pa jih utemeljuje Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP).
V ZPacP je temu vprašanju izrecno namenjen dvajseti člen (obveščenost pacienta in pojasnilna dolžnost). Ta člen vprašanje bolnikove obveščenosti in zdravnikove pojasnilne dolžnosti obravnava zelo široko. Bolniku je zagotovljena pravica do popolne obveščenosti o njegovem zdravstvenem stanju. Popolna obveščenost pomeni, da mora biti bolnik seznanjen z vsemi medicinskimi dejstvi, z vsemi predlaganimi medicinskimi postopki, z možnostmi in tveganji različnih postopkov zdravljenja, s koristmi posameznih postopkov zdravljenja in med drugim tudi o posledicah opustitve zdravljenja. Člen navaja še druge pravice. Bolnik mora biti seznanjen tudi s tistimi postopki zdravljenja, ki pri nas niso dosegljivi ali niso plačljivi iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Diagnozo, terapijo in način ter prognozo zdravljenja mora zdravnik pacientu razložiti na razumljiv način. Pojasniti mu mora, kako bo zdravljenje vplivalo na njegovo zdravstveno stanje. Razložiti mu mora celotno tveganje izvedenega zdravljenja, kot so možna posamična tveganja, stranski učinki, negativne posledice ter morebitne neprijetnosti predlaganega posega (da bo potrebnih več operacij, da poseg zahteva dolgo okrevanje ipd.). Obseg pojasnilne dolžnosti je odvisen od narave posega. Vendar v primerih, ko očitno obstajata dva temeljno različna, a uveljavljena postopka zdravljenja (pri nekaterih zlomih zdravljenje z operacijo in zdravljenje z mavcem) zdravnik tega ne sme zamolčati. V primerih različnih možnosti zdravljenja jih je zdravnik dolžan pojasniti tudi takrat, ko se zdravniku zdi, da ena izmed njih prinaša manjše upanje za uspeh. Še posebej je različne možnosti zdravljenja dolžan pojasniti takrat, ko prinašajo bolniku različne obremenitve in različna tveganja (na primer tveganje splošne narkoze pri kirurškem zdravljenju in morebitna okužba kirurške rane v primerjavi z nošnjo mavca).
Pojasnilo je bolniku dolžan dati zdravnik in ne drugo bolnišnično osebje (npr. medicinska sestra). Pri posegih, ki so povezani z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, ZPacP zahteva, da mora pojasnilo dati zdravnik, ki bo poseg opravil, in samo izjemoma – če ni mogoče, da bi pojasnilo dal zdravnik, ki bo poseg opravil – sme pojasnilo dati drug zdravnik. Slednji mora biti usposobljen za opravljanje medicinskega posega, na katerega se pojasnilo nanaša. Če zdravnik, ki daje pojasnilo, posega ne bo opravil, mora pacientu to nedvoumno povedati, saj ima bolnik pravico do izbire zdravnika. ZPacP zahteva, da je pojasnilo bolniku dano v neposrednem stiku. To od zdravnika zahteva, da bolniku neposredno in ustno pojasni zdravljenje, čeprav mu kasneje da v podpis privolitveni obrazec. Privolitev, ki jo bolnik izrazi zgolj na podlagi v podpis potisnjenega tiskanega formularja, brez vsakršnih dodatnih pojasnil zdravnika, bo v pravni presoji praviloma šteta kot neveljavna.
Za presojo veljavnosti privolitve je torej pomembno, ali je bilo pojasnilo opravljeno v skladu z zakonom in ali je vsebovalo vse potrebne informacije za odločitev. Če so dogodki tekli tako, kot jih opisujete, potem je v njih precej elementov (pojasnila ni bilo ali ga je opravila medicinska sestra, privolitev se je zožila zgolj na podpis formularjev), ki kažejo na neveljavnost privolitve. O pravnih posledicah take ugotovitve pa se je najbolje posvetovati z odvetnikom.