Otroška paraliza – Zakaj cepljenje in ali smo ogroženi?

Virus(i) otroške paralize (še) niso izkoreninjeni. Svetovna zdravstvena organizacija je že pred 25 leti napovedala ta cilj – strokovnjaki so ocenili, da bi jim lahko uspelo do leta 2007. Vendar je otroška paraliza oziroma virus, ki jo povzroča ostal prisoten v najmanj treh državah – Pakistanu, Nigeriji in Afganistanu. V minulih dveh letih so o novih primerih okužb poročali tudi od drugod, najodmevnejša so bila jesenska poročila iz Sirije. Po svetu glede na dozdajšnja dognanja še kroži sev poliovirusa tip 1. Popolnoma varen torej ni (še) nihče.


Otroška paraliza se iz zgoraj naštetih t. i. endemičnih držav še vedno lahko razširi po vsem svetu, enako kot se je v države, od koder prihajajo zadnja poročila. To so Somalija, Kenija, Etiopija, Kamerun, Sirija in Izrael. Iz Sirije, kjer je precepljenost zaradi vojnih razmer padla pod 70 odstotkov, ga zlahka prinesejo številni begunci, za okužbo je ogrožen vsak, ki tja (ali v kakšno drugo državo med naštetimi) potuje. Kaj pa Slovenija?

Otroška paraliza

Otroška paraliza: Precepljenost je visoka

Kot so opozorili z Inštituta za varovanje zdravja (IVZ), možnosti vnosa bolezni v države Evropske unije ni mogoče povsem izključiti predvsem zaradi beguncev, ki iščejo zatočišče na evropskem kontinentu. Vendar, so dodali, bi bilo tudi ob njihovem morebitnem prihodu v Slovenijo razširjanje bolezni pri nas zaradi velikega deleža cepljenih ljudi (to je okoli 95 odstotkov) manj verjetno. Necepljeni pa bi lahko zbolel. Virus je visoko patogen, kar pomeni, da se zelo hitro širi.

Kakšna bolezen je otroška paraliza, smo vprašali zdravnika, ki jo je ob zadnjem izbruhu pri nas tudi pomagal zdraviti. Prof. dr. Milan Čižman, dr. med., specialist pediater infektolog: »Otroška paraliza ali poliomielitis je akutna virusna bolezen, ki povzroči ohlapne, po večini asimetrične ohromitve mišic brez motenj čutenja. Povzročajo jo poliovirusi, ki se prenašajo po t. i. fekalno-oralni poti, torej z neposrednim stikom z umazanimi rokami, in kapljično. Redko se prenaša tudi z zaužitim mlekom in drugimi živili, okuženimi z iztrebki, in z vodo. Izvor okužbe je človek.« Povzročajo jo trije serološki tipi poliovirusov, in sicer tip 1, tip 2 in tip 3. V Svetovni zdravstveni organizaciji ocenjujejo, da so do danes tip 2 (tega smo imeli nazadnje dokazanega pri nas) uspeli izkoreniniti, skoraj izkoreninjen naj bi bil tudi tip 3, med državami, ki so znova (in še vedno) prizadete, pa kroži tip 1. Ta povzroči tudi največ paraliz.


Ohromitev do konca življenja

Približno 70 odstotkov okužb z virusom otroške paralize pri otrocih poteka brez simptomov. Približno četrtina okuženih ima blažje težave, kratkotrajno vročino z morebitnim glavobolom, slabim počutjem in bolečinami v žrelu, včasih tudi blage prebavne motnje. Pet odstotkov okuženih ima prizadeto živčenje, pri njih se nekaj dni po začetnih težavah pojavi serozni meningitis. Približno odstotek okuženih pa prizadene huda oblika bolezni otroška paraliza, ki povzroča že omenjene ohromitve. Prof. dr. Čižman: »Paralize se po navadi pojavijo do deset dni po prvih znakih okužbe, od dva do tri dni napredujejo in s padcem vročine ponehajo. Izjemoma posamezna mišica ohromi tudi pozneje. Pojavijo se brez določenega vrstnega reda in prizadenejo ali posamezne mišice ali celotne mišične skupine. Stopnja ohromelosti je različna, pri približno polovici se stanje mišic popravi, najbolj v prvih dveh mesecih zdravljenja, z dobro in vztrajno fizioterapijo lahko tudi po več letih. Trajne ohromitve – ki prizadenejo približno drugo polovico s težjo obliko – pa povzročijo skoraj popolno atrofijo prizadetih mišic in ob tem tudi – če se to pojavi še v obdobju rasti – skrajšave prizadete okončine.«

Najhujši zaplet okužbe z virusom otroške paralize so sicer motnje dihanja, ki  lahko povzročijo aspiracijsko pljučnico, pljučni edem ter odpoved dihanja. Okužba lahko povzroči vnetje srčne mišice (miokarditis), pogosti so zapleti na prebavilih, nastanejo lahko tudi ledvični kamni. Bolezni ni mogoče zdraviti, zdravljenje je le podporno.

Tudi pri nas težki primeri otroške paralize

»Prav pred kratkim sem se pogovarjal z gospo, staro nekaj več kot 80 let, ki je zbolela pri svojih 18 letih in je odtlej vse življenje na vozičku. Tudi eden izmed devetih okuženih, ki smo jih obravnavali v zadnji manjši epidemiji otroške paralize pri nas leta 1978, ko smo ta virus v Sloveniji tudi zadnjič zaznali, je bil zelo prizadet. Ker je imel med drugimi ohromljene mišice za dihanje, je vse življenje ponoči potreboval pomoč aparata za dihanje. Pred kratkim je umrl zaradi pljučnice, vendar je živel polno življenje, doštudiral in postal magister znanosti, ter – z invalidskim vozičkom – prepotoval ves svet,« pripoveduje dr. Čižman.

Sam je obravnaval tudi preostalih osem bolnikov, ki so tisto leto prišli po pomoč. Zakaj so zboleli, če so bili cepljeni? »Razlag je več. Takrat je k nam zašel tip 2 tega virusa, hkrati pa smo v tem času uporabljali cepivo, ki je učinkovalo le pri približno 70 odstotkih cepljenih – torej približno tretjina kljub mnogokratnim odmerkom ni razvila imunosti na ta virus. To cepivo je bilo t. i. živo in je – sicer redko, pa vendarle – lahko tudi sprožilo paralitične oblike poliomielitisa.« Od leta 2003 pri nas cepijo s t. i. mrtvim cepivom, ki, kot poudarja sogovornik, paraliz ne povzroča.


Kdor se okuži z virusom otroške paralize in bolezen brez (hujših in trajnih) posledic preboli, postane imun na ta virus in težav nima več. Kot se je izkazalo, pa žal ni tako pri tistih, ki so po okužbi že tako bolj prizadeti. Prof. dr. Milan Čižman: »Pri precejšnjem deležu tistih, ki so v otroštvu preboleli hujšo obliko otroške paralize, se od 15 do 40 let pozneje pojavijo nove težave, ki jih imenujemo postpoliomielitisni sindrom. Te težave so mišična slabost, bolečine v mišicah in sklepih, atrofija in utrujenost. Za obolele je zelo pomembna čimprejšnja prepoznava tega sidroma in takojšnja ustrezna rehabilitacija.«

Mora biti cepljenje obvezno?

Cepljenje proti otroški paralizi je pri nas obvezno. Zakaj mora biti tako? Prof. dr. Milan Čižman: »Vsaka država izbere svojo strategijo za zaščito pred okužbami, ki je v veliki meri odvisna od ozaveščenosti njenih prebivalcev. Ocenjujem, da naša družba še ni dovolj izobražena in ozaveščena, da bi cepljenje proti otroški paralizi – in drugim nevarnim okužbam – lahko le priporočali. To potrjujejo tudi primeri vnovičnih okužb z ošpicami v številnih državah v Evropi, kjer cepljenje priporočajo. Smo pač taki, da ne spoštujemo priporočil, ampak le direktive. Zato se pri nas zavzemam za obvezno cepljenje. Tudi pripenjanje z varnostnim pasom v vozilih mora biti pri nas obvezno in neupoštevanje teh pravil kaznovano.« Ampak prometnih pravil in poseganja v telo ne moremo enačiti. »Res je, vendar pri kom potem iskati odgovornost? Precepljenost mora ostati na ravni 95 odstotkov, da se lahko izognemo izbruhom ob morebitnem vnosu virusa v našo državo. Če bi to lahko dosegli z priporočenostjo, potem bi lahko spremenili način cepljenja. Pri priporočenem cepljenju po zdajšnjih ocenah in raziskavi pred nekaj leti takega deleža ne bi dosegli. In kdo bi potem odgovarjal?«

Izbruhi povezani s pesticidi?

Tveganje za težjo obliko bolezni po okužbi z virusom otroške paralize je večje pri poškodovanih, nosečnicah in – tudi otrocih – tistih, ki v času okužbe preživljajo večje telesne napore. Izkazalo se je, da so otroci po odstranitvi mandljev veliko bolj zbolevali, zato je tudi to dejavnik tveganja. Novorojenčki zaradi prirojene pasivne imunosti v prvih mesecih življenja praviloma ne zbolijo, pogostost in obsežnost ohromitev pa je večja pri tistih, ki se okužijo kot odrasli. Največ okužb se pojavi sezonsko, v poletnih in jesenskih mesecih, v tropskem podnebnem pasu pa kadarkoli.

Razlogov za izbruhe bolezni otroška paraliza pa je po mnenju številnih nasprotnikov cepljenja in zagovornikov doseganja imunosti na naraven način precej več. Kot navajajo, na primer, so izbruhi v ZDA v prvi polovici minulega stoletja nedvomno povezani z uporabo pesticidov, zlasti zloglasnega DDT in arzenika. Kako odgovarjajo na to? Prof. dr. Milan Čižman: »Veste, študije je treba znati brati. Lahko ugotovimo številne časovne povezave med uporabo določenih snovi in pojavom bolezni. Zato je treba vsak primer in vsak izbruh bolezni, v našem primeru pojav akutne ohlapne ohromitve, natančno raziskati. Iščemo infekcijske in neiinfekcijske vzroke. Doseganje naravne imunosti s prebolevanjem bolezni in vseh zapletov, glede na to, da imamo učinkovita cepiva, res ni smiselno.«


Natančna diagnostika in zaščite

Kaj pa, kot še opozarjajo nekateri, dejstvo, da smo v resnici priča porastu števila oseb z ohromitvami kot posledice okužbe z virusom otroške paralize, a jih medicina drugače poimenuje? Prof. dr. Milan Čižman: »Diagnosticiranje otroške paralize postavimo na podlagi značilne klinične slike, ki jo potrdimo z virološkimi preiskavami. Virus iščemo v žrelu, iztrebkih, urinu in včasih tudi likvorju (tekočina, ki obdaja možgane in hrbtenjačo). Vsak primer ohromitve moramo sporočiti pristojni instituciji (IVZ), kar med drugim pomeni navajanje natančnih razlogov za bolezen. Res pa podobne ohromitve povzročajo še drugi virusi in tudi druge bolezni, kot so botulizem dojenčka, lymska borelioza in nekatere druge. Vendar je jasno, kaj je kaj.«

Zaščita je enaka kot pri drugih nalezljivih boleznih, poudarjajo na IVZ. Pomembna je torej dosledna higiena, to je umivanje rok po uporabi stranišča in pred pripravo hrane. Nujni so pravilno odstranjevanje odplak iz stranišč, zagotovljena pitna voda in dobra praksa pri pripravi hrane. Pri dojenčkih je treba paziti na pravilno odstranjevanje pleničk. Pomembno pa je tudi, še dodaja stroka, da se potniki pred odhodom v države, kjer je otroška paraliza, cepijo.

Milan Čižman
Prof. dr. Milan Čižman, dr. med., specialist pediater infektolog

Smo v Sloveniji varni pred okužbami z virusom otroške paralize? Prof. dr. Milan Čižman, dr. med., specialist pediater infektolog, višji svetnik, Klinika za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana: »Smo. Zavedati pa se moramo, da tudi v našo državo lahko pride kdo, ki je okužen. Zato je treba cepljenje vzdrževati, nad čemer naj se zamislijo tudi tisti, ki mu nasprotujejo. Hkrati vsem, ki se odpravljajo na bolj tvegana območja, svetujem dodatno cepljenje proti otroški paralizi, tudi če so že bili cepljeni v otroštvu.«

VEČ VSEBIN: