Zakaj je ponoči temno? Zakaj se deževniki skrijejo pod zemljo? Zakaj bo babica kmalu umrla? …
Večinoma se starši zavedajo, da kaže otrok s tem, ko sprašuje, radovednost in željo po odkrivanju. Otrokova vprašanja so znak prebujajoče se inteligence, in iz odgovorov si v majhnih korakih ustvari sliko o svetu. Ko mu odgovorimo na vprašanje, o tem premišljuje, preverja ugotovitev in tako prihaja do vedno novih vprašanj. Vprašanja večkrat postavlja drugo za drugim. Otrokovo spraševanje je lahko naporno in nam gre na živce. Nekatera vprašanja se nam zdijo banalna, na nekatera pa tudi mi sami ne vemo odgovora, zato smo v zadregi. Večina se nas je sprijaznila s tem, da je svet poln ugank in večkrat tudi protislovij. Zadovoljimo se z znanjem, potrebnim za vsakdanjik, in prenehamo spraševati. Kar naenkrat pa nas naš malček spomni na to, da gotovo obstaja še kaj več.
Ponovno odkrita radovednost
Otrokova vprašanja so tudi znak velikega zaupanja, ki ga izkazuje do ljubeče osebe, pomembne zanj. In ta oseba naj ga ne bi nikoli razočarala. Seveda pa lahko pošteno priznamo, da nečesa ne vemo in da pri otroku zaradi tega ne bomo izgubili spoštovanja.
Otrok bo sicer spoznal, da nismo nadčlovek, smo pa zato človeški in pristni. In prav v tem je resnična veličina človeka. Nikakor pa otroku ne smemo reči, naj ne sprašuje tako neumno, saj ne bo razumel, da se nam mogoče mudi ali da smo v zadregi, temveč bo to občutil kot žalitev. Otrokov občutek lastne vrednosti bo ranjen in povlekel se bo vase ali pa bo manko poskušal nadomestiti z nadležnostjo in z igranjem nagajivega kljukca. Zato ga bomo ponovno kritizirali in začaran krog se bo začel vrteti. Morda bo čez čas nehal spraševati, ker ne bo več motiviran za učenje. Tako se veliko staršev pritožuje, da njihov otrok nima interesa za učenje, ne vidijo pa povezave s takimi in podobnimi vzgojnimi vzorci.
Seveda se zgodi, da kdaj nismo pripravljeni, da bi potrpežljivo poslušali, ker nam tega delo ali trenutno razpoloženje ne dovoljuje. Dobro je, da otroku to povemo.: »Veš, moram se pripraviti za službo, zato te zdaj ne morem poslušati. Ne bodi užaljen, ali lahko vprašanje počaka?« Vaš otrok bo to zmogel upoštevati in odklonitve ne bo občutil kot razvrednotenje.
Spraševanje kot igra
Spraševanje lahko postane tudi vesela igra, če pa otrok postavlja preveč tipska vprašanja, mu ne smemo odvrniti, zakaj sprašuje tako trapasto ali da bi to že moral vedeti. Vodimo ga k njegovi lastni zmožnosti odgovoriti. To storimo tako, da ga tudi mi sprašujemo, na primer: »Kaj pa misliš ti o tem?« ali ga opozorimo na njegova opažanja: »Saj si vendar videl, kako …« Otrok naj odgovor s takšno pomočjo najde sam.
Morda otrok vedno znova postavlja vprašanja na isto temo, ker se tičejo njega osebno oziroma določenega dogodka, ki ga v sebi še ni čisto predelal. S previdnimi vprašanji na njegovo vprašanje in poslušanjem lahko otrokovo notranje doživljanje bolje razumemo in mu pomagamo obvladati možne strahove in težave.
Otroci pogosto sprašujejo površno in pravzaprav niti ne poslušajo, ko jim odrasli potrpežljivo odgovarjamo. Naši odgovori seveda ne smejo biti razvlečeni kot čreva. Če opazimo, da otrok ni skoncentriran, da se takoj po vprašanju spet posveti igri, ga moramo opozoriti in zahtevati pozornost.
Če na kakšno vprašanje iz kakršnegakoli razloga ne želimo odgovoriti, se ne smemo izgovoriti, da se ga to ne tiče ali da je premajhen za to. Otroci imajo nezmotljiv občutek za to, kaj je pristno. S poštenim odgovorom, kot je: »Ne želim govoriti o tem, ker …« otrok začuti, da ga jemljejo resno, in se uči veselo, pozorno in obzirno korakati v svet in življenje.
(Povzeto po knjigi Vzgoja ni in je otroška igra, v prevodu Julijane C. Grum.)