Petega maja babice praznujejo mednarodni dan babic. Od kar obstaja človeški rod, obstajajo tudi babice. In če je njihovo znanje nekoč temeljilo le na praktičnih izkušnjah, je danes povsem drugače. Formalno šolanje babic se je na ozemlju današnje Slovenije začelo že v času avstro-ogrske monarhije. Leta 1753, v času vladavine Marije Terezije, je bila v Ljubljani ustanovljena prva babiška šola, ki je nepretrgoma delovala 228 let. Danes se babice izobražujejo na visokošolskem študijskem programu. Kako konkretno je videti njihovo delo, sta nam predstavili diplomirani babici Katja Zupan in Monika Legat iz porodnišnice Jesenice.
Zadovoljne mamice, srečne babice
Moj obisk se začne v majhni sobici, kjer »domujejo« babice in medicinske sestre porodnega oddelka. Na oddelku delajo štiri diplomirane babice, dve diplomirani medicinski sestri in šest medicinskih sester babic. Da prebijem led, najprej malce pokramljamo, pokažejo mi tudi tablo, na kateri so zapisana imena mamic in novorojenčkov. Devet otročičkov se je rodilo v zadnjih nekaj dneh. S Katjo Zupan, babico, ki že 15 let dela na tem oddelku, se odpraviva na ogled. Prav nič bolnišnično ni videti.
Sobe, pet jih imajo, so prebarvane v nežne oranžno-rumene pastelne barve. »Štiri sobe so dvoposteljne, ena je triposteljna. Če niso polno zasedene, lahko katero od njih po potrebi spremenimo v družinsko sobo. Tako da tudi očka lahko biva pri nas.« Očka na oddelku trenutno nimajo, zato se odpraviva na obisk k dvema mamicama, ki se počasi že pripravljata na odhod domov. Če je z mamo in otrokom vse v redu, gredo lahko domov že po 48 urah, mi na hitro razloži Katja, medtem ko previdno odpiram vrata sobe, v kateri bivata dva dni stari Lana in Ema. Začudim se, da sta deklici enako stari, saj je Lana skoraj še enkrat večja od Eme. Lani se prav vidi, da je zadovoljno dete. Medtem ko z njeno mamico Adiso klepetava o porodu, zadovoljno prede v njenem naročju. »Težko smo jo čakali, še posebej njen 8-letni bratec. Zelo pridna je, veliko se crkljava.
Čeprav je velika punca, tehtala je 4470 g in bila dolga 56 cm, sem jo rodila v štiri urah. Imela sem popadke.« Ko jo vprašam, ali je bil porod naraven, pogleda babico. »Seveda je bil naraven porod, to, da smo vam predrli plodovni mehur, ne pomeni, da je bil porod umeten,« ji razloži Katja. Adisa še pove, da je v porodnišnico prišla en dan pred porodom, saj je že imela popadke. »Medtem ko sem čakala, da se bo začel porod, sem se sprehajala po stopnicah gor in dol. Menda to pospešuje porod. Babice in sestre so mi ves čas stale ob strani, z nasveti in tudi drugače. Ko so bili popadki še posebej hudi, sem se hodila tuširat. Vroča voda olajša bolečine.« Ko jo vprašam, ali je bil porod težak, mi pove, da je že skoraj pozabila nanj. »Ko ti dajo otročka na trebuh, vse pozabiš. Sem pa imela tokrat močnejše bolečine kot pri prvem porodu.« Ko je rojevala, porod je trajal štiri ure, sta bili skoraj ves čas ob njej dve babici. »Masirali sta med popadki, mi pomagali, da sem spremenila položaj, me peljali pod tuš. Čeprav sem bila nekaj časa na stolčku, sem se nazadnje odločila za položaj na boku. Ko sem že skoraj odnehal,a me je ena od babic prijela za roke in mi rekla: ‘Poglej me v oči in poslušaj moj glas. Vse bo v redu.’ V veliko pomoč mi je bil tudi mož, ki je bil ves čas poroda z mano.«
Tudi mamici male Eme, ob rojstvu je tehtala le 2200 g, dolga je bila 46 cm, je pri porodu pomagal mož. »Hitro sem rodila, samo pol ure je trajalo. Ema je moj drugi otrok, sinček je star dve leti. Tudi jaz sem imela naravni porod, rodila pa sem leže na hrbtu,« mi je svojo izkušnjo na hitro zaupala še Emina mamica. Da bi deklici imeli mir, sva se s Katjo odpravili naprej.
Novorojenčkom in mamicam prijazna porodnišnica
Na hitro se nama je pridružila še njihova predstojnica Eva Macun, ki je zaslužna, da se na Jesenicah lahko pohvalijo, da so prvi v Sloveniji prejeli naziv materam prijazna porodnišnica, naziv novorojenčkom prijazna porodnišnica pa imajo že dolgo. So tudi med prvimi, ki so začeli uvajati babiško ambulanto. Idejo je dala Macuna. Babicam je tako dala večjo veljavo. Sicer pa je prve spremembe Macunova začela uvajati že pred 14 leti, ko je kot mlada zdravnica prestopila prag jeseniške porodnišnice. Začela je z majhnimi koraki. Najprej so odpravili klistiranje, potem so se bolj začeli posvečati dobremu počutju porodnic.
»Porodnicam smo do poroda dovolili, da počno tisto, kar jim najbolj prija. Lahko se sprehajajo po hodnikih, klepetajo s svojimi bližnjimi, jedo, pijejo, hodijo na stranišče, se tuširajo.« In pri tem jim ob strani seveda stojijo babice, ki ves čas pazijo, da vse poteka tako, kot mora. »V 15 letih, odkar delam kot babica, se je v naši porodnišnici precej spremenilo. Porod zdaj poteka po meri porodnic, ne tako kot je bilo včasih, ko je bil porod bolj po meri zdravnika in babic. Današnji porodi so veliko manj medikalizirani, lego na hrbtu, ki je najlažji položaj za osebje, smo skoraj čisto ukinili, tudi umetnih popadkov je veliko manj. Če za to ni potrebe, porodov čez rok ne forsiramo.
Porod je zdaj naraven, s to razliko, da poteka v varnem okolju.« Žensk že dolgo tudi brijejo ne več, še pove Macunova. »Porod namreč ni operacija, da bi bilo žensko treba očistiti, klistirati, obriti in pripraviti operativno polje. Tudi zato ne vidim nobene potrebe po tem, da ženske na porod čakajo v porodni sobi. Nobeni ženski verjetno ni preveč prijetno ležati napol nagi na porodni mizi, sploh če nad njo stoji nekdo v belem. Če je to za povrhu vsega še kakšen velik možakar, pa še toliko manj. In ko ta oseba v belem začne ženski še razlagati, kaj naj počne, ženska hitro dobi občutek, da sama ni sposobna upravljati s svojim telesom in da njeno telo ne deluje tako, kot bi moralo.«
Porodne sobe, ki zagotavljajo intimo
S Katjo se odpraviva še na ogled porodnih sob. Včasih so bile ločene le s pregradami, zdaj so to čisto samostojne sobe. »To je udobneje za porodnico in tudi za partnerja.« Žal so bile vse prazne, tako da vam tega, kako je videti porod v živo, ne morem povedati. Me je pa presenetilo nekaj drugega. Ko sem vstopila v prvo in iskala kakšne zaščitne copate, mi je Katja povedala, da pri njih zaščitnih oblek spremljevalcem ne dajejo. »Spremljevalci pri nas niso oblečeni v sterilna oblačila, ker porod ni nekaj sterilnega, otrok se mora že takoj, ko se rodi, spoznati s floro mame, pa tudi očeta.
Zato novorojenčka takoj, ko se rodi, še preden prerežemo popkovino, damo na mamine prsi. Ta neposreden stik s kožo je zelo pomemben. Tudi ko prerežemo popkovino, otrok ostane v stiku z mamo še eno do dve uri. Šele potem opravimo rutinske postopke, kot sta tehtanje in umivanje.« Stik, izvem, je pomemben iz več razlogov. Ste vedeli, da imajo dojke sposobnost, da se po potrebi segrejejo ali pa ohladijo? Če je otroku denimo vroče, se mamini dojki ohladita za eno stopinjo in tako ohladita otroka. Da o občutku varnosti, ko posluša mamino srce, sploh ne govorim. »Dojke so njegova druga popkovnica, njegov vir hrane. Ko otroka takoj po porodu položimo na mamine prsi, obrnemo njegovo zgodbo iz maternice. Če se le da, otroka tudi po carskem rezu takoj položimo na mamine prsi. Če to ni mogoče, pa ga damo na očetov prsni koš.« Stik s kožo staršev je pomemben tudi zato, ker se začne pomemben proces kolonizacije bakterij.
Ko se otrok rodi, ima namreč sterilno črevesje. Da bo imel otrok dobro delujoč imunski sistem, pa potrebuje materine bakterije. Ob vsej tej razlagi sem skoraj spregledala, kaj vse imajo ženske na voljo v eni od porodnih sob. Za tiste, ki si želijo roditi na kolenih in komolcih, čepe ali stoje, imajo na tleh položeno posebno blazino. Izberejo lahko tudi porodno pručko. Letvenik in žoga pa jim pomagata, da se raztegnejo in si tako olajšajo bolečine.
Babice postajajo vedno bolj avtonomne
Babice so v jeseniški porodnišnici zelo avtonomne, tako v porodni sobi kot tudi na oddelku. Gre za prakso, ki po drugih porodnišnicah še ni zaživela. »Babice tudi delamo vizite pri zdravih otročnicah, tudi odpustimo jih. Delamo vse, kar je po definiciji delo babic. Babice počasi spet dobivamo veljavo, kot so jo babice imele včasih. Tudi porode, normalne in pri nosečnicah, ki so zdrave, vodimo me, seveda z vedenjem zdravnika. V Avstriji ponekod babice že delajo vse same. Zdravnika pokličemo, če ženska potrebuje umetne popadke ali protibolečinska zdravila in pa seveda v primeru, ko kaj ne gre v redu.« Skoraj vse porodnice s sabo pripeljejo spremljevalca, običajno je to partner, vedno pogosteje z njimi prihajajo doule.
Na Jesenicah sta pri porodu namreč dovoljena dva spremljevalca. »Dva spremljevalca s seboj običajno pripeljejo porodnice, ki k nam pridejo z drugih koncev Slovenije. Te porodnice imajo tudi natančno izdelane porodne načrte. Najprej porodni načrt skupaj s porodnico preberemo in predebatiramo. Želje, ki jih imajo zapisane, poskusimo izpolniti, jim pa povemo, da morajo upoštevati, da je za nas na prvem mestu varnost otroka in porodnice. Kadar se med porodom pokaže, da bo potreben kakšen poseg, porodnicam natančno razložimo, kaj bomo počeli. Ničesar ne delamo brez njihove vednosti. Tudi tiste, ki pridejo brez porodnih načrtov, spodbujamo, da rojevajo v čim bolj fizioloških položajih. Med porodom jih tudi spodbujamo, da menjajo položaje. Statistično jih največ rodi na boku.
Bistveno je, da rodijo v položaju, ki jim najbolj ustreza.« Zanimivo je, da se za epiduralno analgezijo odloči malo porodnic, lani je bilo takih le 16 %. »Pogoj za dober porod je, da je ženska čim bolj sproščena. Strah zavira porod.« In ker babice zelo pazijo, da so ženske sproščene, se le redka odloči za lajšanje bolečin. »Pri nas spodbujamo tudi dojenje. Veliko damo na pravilen pristop in pazimo, da ima ženska pri porodu čim manj travmatičnih doživetij. Le tako lahko že takoj po porodu začne uspešno dojiti. Ženske pri nas začnejo dojiti, ko so še v porodni sobi.«
Lani zaživela tudi babiška ambulanta
Ko se je babica Katja po ogledu porodnih sob opravičila, mudilo se ji je na oddelek, me je v svoje okrilje, natančneje v babiško ambulanto, povabila babica Monika. Od marca lani namreč vodi babiško ambulanto. Čeprav možnost, da babice opravijo pet pregledov zdravih nosečnic, po zakonu obstaja že več kot 15 let, ta praksa ni zaživela skoraj v nobeni porodnišnici. »Je pa to za nosečnice zelo pomembno, saj smo prav babice tiste, ki smo večji del poroda ob porodnici. In, če nam uspe že med nosečnostjo stkati določeno zaupanje, bo porod potekal hitreje.«
Kako se gradi to zaupanje, sem se lahko prepričala na lastne oči. Monika je vprašala mamico, ki je bila že tik pred porodom, ali lahko prisostvujem pregledu. Ker ni imela nič proti, sem tiho kot miška čepela v kotu in opazovala pregled. Medtem ko je Monika nosečnico spraševala o počutju, ji je mimogrede še namazala trebuh z gelom. Potem pa smo vse tri začele poslušati, kako otročičku bije srce. Čeprav nisem iz stroke, je bilo tudi meni jasno, da se otrok v maminem trebuhu počuti dobro, srček mu je utripal na vso moč. S tem, ko so babice prevzele preventivne preglede žensk, ki imajo normalno nosečnost, so precej razbremenile ginekologe, mi pove Monika. Tudi več časa kot zdravniki jim lahko posvetijo.
Poleg pogovora, ženske jih v obdobju nosečnosti zelo potrebujejo, zlasti prvorodnice, ki jim je vse novo, babice spremljajo tudi krvni pritisk in telesno težo nosečnice. »V zdravstveni karton nosečnice vpišem anamnezo, če ima naročene kakšne preiskave, jo pošljem v laboratorij.« Tudi zdravstveni karton nosečnice je nekaj, česar v drugih porodnišnicah ne poznajo. Gre namreč za avtorski projekt babice Monike, ki ga je pripravila v sodelovanju z zdravniki in je star natanko mesec dni. »Izhajala sem iz klinične poti, dokumenta, ki je bil narejen na nacionalni ravni in nam je pomagal pri vodenju dejavnosti med obravnavo nosečnice. Ker je šlo za kar zajeten dokument, smo ga zaradi preglednosti spremenili v zdravstveni karton. Sestavljen je tako, da opredeljuje preglede, ki jih opravi babica sama, in tiste, ki jih nosečnica opravi pri ginekologu. Karton nas vodi skozi posamezne točke pregleda in zagotavlja, da ničesar ne pozabimo ali spregledamo.
Za vsak teden posebej je natančno napisano, kaj moramo pregledati in na kaj moramo biti pozorni.« Nosečnice so nad njeno ambulanto navdušene, poleg tega, da se jim res maksimalno posveti, jih tudi dobro pripravi na porod. Pa tudi bodoče očete. »Z njimi se pogovorim o načinu poroda, o spremembah, ki smo jih uvedli, povem jim, kaj vse se dogaja na našem oddelku, razložim jim, kako poteka porod s pomočjo epiduralne analgezije. Če ima kakšna strahove, se pogovoriva in jih poskušava odpraviti.«
Na njihovem porodnem oddelku se ves čas nekaj dogaja. Vsak prvi ponedeljek imajo nosečnice informativni sestanek s porodničarjem in pediatrom o porodu, porodnem načrtu in oskrbi novorojenčka. Vsak prvi torek v mesecu za bodoče mamice organizirajo razgovor z zdravnikom – anesteziologom in porodničarjem o epiduralni analgeziji, vsak prvi četrtek v mesecu pa priredijo tečaj o dojenju, sledi ogled porodne sobe in ginekološko-porodniškega oddelka. Ob ponedeljkih in petkih na oddelku svetujejo o prehrani za otročnice, ves teden pa na oddelku za fizioterapijo mamice učijo, kako naj se lotijo telesnih dejavnosti po porodu.
Še nekaj je drugače kot v drugih porodnišnicah. Če se ženska odloči, da bo rodila z epiduralno analgezijo, mora pred porodom obvezno opraviti razgovor z njihovim zdravnikom anesteziologom, ker se način podajanja informacij pri njih razlikuje od drugih porodnišnic. Je pa epiduarna analgezija pri njih porodnicam na voljo 24 ur na dan, vseh sedem dni v tednu in je brezplačna. Tudi za prisotnost spremljevalcev, porodnice imajo lahko dva, ni treba plačati nič.
Preberite tudi: Ultrazvok med nosečnostjo: Prvi portret že pred rojstvom