Sedemnajstletni sin si je na smučanju zlomil roko. Ko so ga pripeljali v bolnišnico, so ga operirali. Sam v operacijo ni privolil. Staršev niso obvestili. Nekateri zdravniki trdijo, da bi bilo mogoče zlom ozdraviti brez operacije. Spet drugi pa trdijo, da lahko v nujnih primerih otroke operirajo tudi brez privolitve staršev ali otroka. Take trditve se mi zdijo zelo nenavadne. Ali resnično držijo?
Gre za pogosto vprašanje, ki je že dolga leta urejeno z Zakonom o bolnikovih pravicah (ZPacP), a očitno v praksi še vedno povzroča težave. Zakon o pacientovih pravicah je prav na področju privolitev v zdravljenje sorazmerno jasen in ne pušča veliko prostora za različne razlage. Zakon (ZPacP) v svojem 20. členu izrecno zahteva, da ima bolnik pravico, da je obveščen o svojem zdravstvenem stanju in verjetnem razvoju ter posledicah poškodb ali poškodbe, da je obveščen o cilju, vrsti in načinu zdravljenja, verjetnosti uspeha, pričakovanih koristih, možnih tveganjih ter o morebitnih drugih možnostih zdravljenja. Pojasnilo mora opraviti zdravnik, odgovoren za zdravljenje, v neposrednem stiku z bolnikom. Privolitev za operativni poseg ali drug medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, mora biti pisna in dokumentirana na posebnem privolitvenem obrazcu (26. in 27. člen ZPacP). O podrobnostih procesa privolitve govorijo še številni drugi členi ZPacP, a osnovna načela veljajo za vse bolnike, tudi za otroke, kjer sicer je nekaj pomembnih izjem, ki pa ne vplivajo bistveno na osnovna načela samega zakona.
Zakon šteje (35. člen ZPacP), da otroci, ki so mlajši od petnajst let, praviloma niso samostojno sposobni sprejemati odločitev o zapletenih medicinskih postopkih zdravljenja in tako tudi o težjih operacijah ne. A v takih primerih se sme poseg opraviti le, če ga dovolijo starši ali skrbniki. V primerih, ko je otrok starejši od petnajst let, zakon šteje, da je zmožen privolitve. Izjema so primeri, ko zdravnik presodi, da otrok navkljub svoji formalni starosti ni dovolj zrel za razumno presojo okoliščin. V takih primerih zakon določa, da se zdravnik praviloma posvetuje s starši oziroma s skrbnikom (ali skrbnico).
Ko gre za bolnikovo privolitev (ali odklonitev), pozna zakon zgolj eno pomembno izjemo, kjer je kirurški poseg možen brez bolnikove privolitve. Gre za nujno medicinsko pomoč. Toda člen, ki jo ureja (28. člen ZPacP), področje ureja zelo ozko in ne dovoljuje veliko svobodnih razlag. Nujno medicinsko pomoč lahko zdravnik opravi brez bolnikove privolitve zgolj v primerih, ko bolnik ni zmožen izraziti svoje volje ali ni sposoben odločati o sebi. Pri sedemnajstletnem fantu, ki je prišel k zdravniku zaradi zloma roke, vsekakor ni mogoče govoriti kot o bolniku, ki ni zmožen odločati o sebi, niti kot o bolniku, ki ni zmožen izraziti svoje volje. Če bi bili zdravniki nemara v dvomu, ali je fant resnično zmožen privoliti v kirurški poseg (ali povsem razume naravo in resnost poškodbe), bi se praviloma morali posvetovati z njegovimi starši.
Zdi se, če je zgodba resnično taka, kot je opisana, da so se zdravniki hoteli nasloniti na 36. člen ZPacP, ki pravi, da se pri otrocih nujna medicinska pomoč lahko opravi tudi v primerih, ko ji starši nasprotujejo. Toda uporaba tega člena je v opisanem primeru zmotna. Določilo 36. člena zajema zgolj primere otrok, ki jim je potrebno nuditi take vrste medicinsko pomoč, ki je neodložljiva za ohranitev življenjsko pomembnih funkcij otroka in velja res za zelo posebne primere, kjer starši odklanjajo zdravljenje, brez katerega je otrokovo življenje nemudoma ogroženo. Samoumevno je, da tega člena ni mogoče uporabiti pri otroku, ki je zmožen odločati o sebi, in kjer gre za poškodbo, ki ga življenjsko ne ogroža in pri kateri so možni tudi drugi načini zdravljenja (na primer zdravljenje zloma brez operacije, pa četudi zdravniki morebiti sodijo, da je operacija bolj ustrezen način zdravljenja).
V opisanem primeru bi ob sprejemu nemara zadoščala privolitev fanta. Če bi zdravniki dvomili v njegovo zmožnost presojanja, bi praviloma morali obvestiti starše in pridobiti njihovo privolitev. Vsekakor pa, sodeč po opisu dogodkov, ni bilo zakonskega temelja za kirurško ukrepanje brez pojasnila in pisne privolitve.