Razjede na želodcu ali dvanajstniku niso nujno vzrok za bolečine v želodcu. Skoraj polovica ljudi se vsaj občasno v življenju spopade z bolečinami v zgornjem delu trebuha (dispepsija), in če smo zanje včasih krivili vse od dednosti do stresa, sta Nobelova nagrajenca za medicino pokazala, da so težave pogosto povezane z bakterijo Helicobacter pylori. Drugi, ravno tako pomemben vzrok peptičnih bolečin, pa so, zanimivo – zdravila proti bolečini. Vendar se z odkritjem zunanjih krivcev nismo izognili svojemu deležu odgovornosti za nastale težave, ugotavlja Andrej Gruden, dr. med., internist – gastroenterolog.
Kot pravi, je odkritje bakterije marsikaj spremenilo. Najbolj pomembno je, da so zdravniki nekoč lahko težavo kvečjemu zazdravili in se je lahko pozneje spet pojavila, danes pa jo znajo tudi ozdraviti. “Do odkritja bakterije Helicobacter pylori smo bolezen zdravili z zdravili, ki so bodisi nevtralizirala delovanje želodčne kisline ali ovirala njeno izločanje. To so bila sicer prva res uspešna zdravila te bolezni, vendar so jo le zazdravila, kajti za bolezen so značilni zagoni in poslabševanje. Zdaj bolezen lahko ozdravimo z antibiotiki.”
Razjede na želodcu in bolezni starejših
Spremembe, ki povzročijo peptično bolečino, so sicer povezane z vnetji in razjedami, vendar sta njena glavna povzročitelja bakterija Helicobacter pylori in zdravila, predvsem nesteroidni antirevmatiki, pojasnjuje strokovnjak: “Če pri bolniku najdemo spremembe v želodcu, bodisi vnetje bodisi razjede na želodcu, naredimo test za bakterijo, in če je pozitiven, bolezen z antibiotiki praktično pozdravimo in se ne pojavi več.” Zato med prebivalstvom mlajših in srednjih let razjede niso več tako pogoste kot pri starejših, pri katerih nastanejo zaradi jemanja številnih zdravil ob drugih boleznih. Nesteroidni antirevmatiki so namreč zdravila, ki se uporabljajo predvsem za lajšanje bolečin. Napredek v medicini je torej marsikaj spremenil. “Bolezen aktivnega prebivalstva je postala bolezen starejših bolnikov, ki imajo več bolezni, so onemogli, dobivajo celo vrsto zdravil in velika večina tudi zdravila proti bolečinam. Ti morajo zaradi zapletov tudi najpogosteje obiskati bolnišnico. In dejansko v bolnišnico po nujno pomoč večinoma prihajajo taki bolniki, najpogosteje zaradi zapletov ulkusne bolezni – zaradi bruhanja krvi. Pri njih je sluznica slabo prekrvljena in zdravila jo tudi lažje poškodujejo. Nastanejo razjede.”
Vsaka bolečina ni razjeda
Pri večini ljudi praviloma pekoča bolečina v zgornjem delu trebuha (med prsnico in popkom), občutki napihnjenosti, polnosti, spahovanje in tudi izguba apetita ne povzročijo tako velikih težav, da bi morali obiskati zdravnika. Obisk zdravnika je nujen, če “antacidi in druga zdravila, ki jih lahko dobimo v lekarni brez recepta, ne pomagajo, če je težava dolgotrajna (daljša od 14 dni), se ponavlja in če obstajajo znaki zapletov – to so slabokrvnost, težave s požiranjem, bruhanje, bruhanje krvi in hujšanje.”
Zanimivo je tudi, da po zdravnikovih besedah tudi povezava med samimi simptomi in dejansko razjedo ni tako velika, da bi lahko govorili o nekih pravilih. “Korelacija bolečine in organskih sprememb je v bistvu slaba. Pri veliko bolnikih s hudimi težavami s preiskavami ne najdemo ničesar (takrat govorimo o funkcionalnih težavah). Po drugi strani k nam pridejo bolniki, pri katerih je prvi simptom ulkusne bolezni že kar bruhanje krvi, medtem ko prej težav niso imeli.”
Ne moremo se zanašati niti na staro prepričanje, da bolečina, ki jo lahko potešimo z zaužitjem hrane, pomeni rano ali razjede na dvanajstniku, če hrana škoduje, pa naj bi šlo za rano ali razjede na želodcu. Izkušnje so namreč pokazale, da o taki povezavi ne moremo govoriti.
Antibiotiki so uspešni
Po nekaterih raziskavah vsak četrti bolnik z dispepsijo poišče pomoč pri zdravniku. Najpogostejša zdravila, ki ji zdravnik predpiše, bodisi nevtralizirajo že izločeno kislino ali zavirajo izločanje kisline. Najmočnejši so zaviralci protonske črpalke. V Sloveniji ta zdravila brez recepta niso na voljo, v nekaterih državah (Združene države Amerike) pa že, vendar Andrej Gruden, dr. med., meni, da je to upravičeno le, če se ljudje dosledno držijo navodila, da v primeru, ko zdravila ne pomagajo, obiščejo zdravnika.
Če so težave dolgotrajne, se ponavljajo ali imajo bolniki že omenjene hujše simptome, ki kažejo na resnejše stanje, praviloma sledi endoskopska preiskava, pri kateri z optičnim inštrumentom zdravniki pogledajo v notranjost. Ob odkritju sprememb – rane ali vnetja, hkrati naredijo tudi biopsijo, odvzamejo košček tkiva, ki ga pozneje pregledajo in preverijo prisotnost bakterije.
Druga možnost je, da odvzamejo košček tkiva in naredijo tako imenovani ureazni test. Ob prisotnosti bakterije (oziroma njenega encima) se pri vzorcu spremeni barva.
Bakterijo sicer lahko odkrivajo tudi s krvnimi preiskavami in kot pravi Gruden, v nekaterih okoljih tako preiskavo naredijo vsem bolnikom z bolečinami v trebuhu. Če je test pozitiven, jim dajo antibiotike. Vendar je tako ravnanje vprašljivo. Vzrokov bolečin v trebuhu je veliko, ne gre vedno za težave, ki so posledica okužbe s to bakterijo. Antibiotiki imajo tudi stranske učinke in na ta način bi jih veliko ljudi dobilo po nepotrebnem. Če gledamo na to, da je z bakterijo okuženih 30 do 40 odstotkov ljudi (težave pa ima le približno petina okuženih), bi bilo res preveč, če bi vsi dobili antibiotike. S tem bi tudi povečali možnost, da bakterije postanejo na antibiotik odporne. V Sloveniji zagovarjamo pristop, da naj bi bolnike najprej endoskopirali in če najdemo spremembe – naredimo bodisi biopsijo bodisi ureazni test. Za preverjanje učinkovitosti zdravljenja pa endoskopske preiskave niso več potrebne. Zelo natančen je urea dihalni test, ki ga veliko uporabljamo. Bakterija namreč izloča encim ureazo, ki ga lahko s tem testom dokažemo.” Test je neinvaziven, ni obremenjujoč za bolnika, saj ta le pihne v posebno cevko.
Sicer pa je uspešnost zdravljenja z antibiotiki po strokovnjakovih besedah kar 90 do 95 odstotna, in “samo uspešno zdravljenje potem res prepreči ponavljanje bolezni.”
Zdravila niso glavna rešitev
Večina ljudi se ob zmernih težavah skuša pozdraviti sama.
V lekarni nam bodo prvo pomoč svetovali farmacevti, večinoma v obliki antacidov ali drugih zdravil brez recepta, morda vam bodo ob hujših težavah svetovali tudi, da obiščete zdravnika, in v tem primeru je najbolje, da jih poslušamo.’ Nekateri strokovnjaki naravne medicine priporočajo pomoč v obliki encimov, kot je bromelin (v ananasu) in papain, ki lahko pomirijo želodec in pomagajo pri prebavi, ne da bi povzročili preveč kislin. Priporočajo tudi gama-orizanol, ki je naravna protivnetna sestavina ječmena in koruze, a ker je je v njiju malo, jo prodajajo tudi v obliki prehranskega dopolnila.
Sicer pa naš sogovornik opozarja, da so pri veliki večini bolnikov vzrok težav dietni prekrški, kot je pitje alkohola in uživanje mastne hrane in ne razjede na želodcu. V takem primeru težave ob jemanju antacidov ali drugih zdravil običajno minejo v enem ali dveh dneh in dodatna zdravniška pomoč ni potrebna. Vendar Andrej Gruden, dr. med., opozarja, da se na zdravila kar preveč zanašamo: “Več je uspešnih zdravil v medicini, bolj ljudje menijo, da se da bolezni pozdraviti le z zdravili, a ni tako. Zelo pomembno je, kako sami ravnamo s svojim telesom in del tega je tudi način prehrane. Samozdravljenje se mora začeti s prehranjevanjem. Izogibati se moramo predvsem alkoholu in mastni hrani, pomemben pa je tudi sam način prehranjevanja. Jesti bi morali večkrat po malo. Za prehranjevanje bi si morali vzeti več časa, kar v sodobnem življenju pogosto pozabimo in hrano kar zmečemo vase. Pomembno je torej, da hrano dobro prežvečimo, da jemo počasi, v več manjših obrokih, pomaga, če ne jemo zvečer in če se izogibamo mastni hrani, sladkarijam in podobnemu.” In zdravila? ” Ljudje si z zdravili lahko pomagamo ali zelo škodujemo, zato moramo biti z njimi previdni, jih uporabljati pravilno in se zavedati njihovih omejitev.”
Želodčna sluznica je sicer pred želodčnimi kislinami in encimi, ki razgrajujejo hrano, praviloma zaščitena, vendar se tudi ob stresu ta zaščita lahko zmanjša. Torej je tudi stres pomemben dejavnik pri nastanku peptičnih razjed. Dokončno pa zaščito porušijo bakterija ali agresivna zdravila (nesteroidni antirevmatiki, aspirin), ki utrejo pot kislini in pepsinu (encim), da nažreta želodčno steno, in težave so tu, saj nastanejo razjede na želodcu, ki so lahko zelo boleče.
Helicobacter pylori
Okužbo z bakterijo praviloma dobimo v otroštvu. Okuženih je veliko ljudi, v Sloveniji naj bi jih bilo med 30 in 40 odstotkov, vendar jih ima med njimi samo 20 odstotkov zaradi tega težave, kot so hudo vnetje, rana na želodcu in podobno. Strokovnjak pojasnjuje, da še ni znano, zakaj do tega pride, verjetno pa so vzroki med seboj povezani. Zagotovo vpliva na to tudi človekov imunski sitem. Poleg tega ima bakterija več različnih sevov, nekateri so ‘hujši’, bolj virulentni, drugi manj.
Kirurško zdravljenje je redko
Čeprav je bila ena prvih uspešnih abdominalnih operacij v medicini prav operacija ulkusa, konec devetnajstega stoletja, danes operacij, povezanih s peptičnimi razjedami, skorajda ni, pojasnjuje Andrej Gruden, dr. med. Zdravljenje z zdravili je v večini primerov uspešno. Operirajo le ob zapletih zaradi krvavitve, ki jo endoskopsko ne morejo zaustaviti, vendar so taki primeri izjemno redki. Če se vnetje in razjede na želodcu celijo, lahko pride tudi do odebelitve dvanajstnika ali popolnega zaprtja, a tudi to je redko.
Izogibajte se …
- alkoholu
- kavi
- stresu
- nepreudarnemu jemanju nesteroidnih antirevmatičnih analgetikov in aspirina.