Psihoterapija ni več tabu: Lahko pomaga tudi vam?

Preden se znajdemo v stiski, si težko predstavljamo, kaj pomeni psihoterapija, predvsem pa, kaj vse sodobna psihoterapija ponuja. V najboljšem primeru si predstavljamo  ležanje na kavču in izpovedovanje. Vendar je psihoterapija veliko več kot to. Razvila je številne nove smeri, pristope, metode in tehnike, s katerimi skušajo terapevti pomagati svojim klientom.

Po drugi svetovni vojni so se na področju psihoterapije zgodili veliki premiki. O tem smo se pogovarjali z asist. mag. Miranom Možino, dr. med., psihiatrom in psihoterapevtom, s Fakultete za socialno delo, ki svojo terapevtsko prakso opravlja v okviru društva Odmev.

Psihoterapija

Različne vrste psihoterapije

Eden od njih je bil razvoj družinske psihoterapije, ki se osredišča na medosebno, tj. na odnose med družinskimi člani, namesto na duševnost posameznika. Sistemska psihoterapija se je najprej uveljavila prav na tem področju. Tu je bil seveda velik premik, pravi Miran Možina: namesto vprašanja, zakaj ima neki pacient določene probleme, je postalo poglavitno vprašanje, kako njegovi problemi vplivajo na druge družinske člane. Namesto raziskovanja njegove duševnosti in korenin njegovih aktualnih problemov, se je poudarek prenesel na raziskovanje odnosov med družinskimi člani in kako bo s temi odnosi v prihodnosti. Zaradi tega se je razvilo veliko novih pristopov in načinov dela, npr. s pari, starši, z otroki, to pa je pomenilo večjo prožnost pri odločanju, ali obravnavati posameznika, par ali raje celo družino.

Drugi premik, do katerega je prišlo že pred drugo svetovno vojno in med njo, je bil razvoj skupinske psihoterapije, z malimi skupinami, okoli deset ljudi, s srednje velikimi, do trideset ljudi, in velikimi skupinami. Pozneje so se razvile celo oblike dela z organizacijami. Danes je obravnavanje nasilja na šolah tipičen primer takega pristopa. Ugotovili so namreč, da ni dovolj, da se pri reševanju tega problema obravnava le bolj nasilne mladostnike in njihove starše, ampak da je treba vključiti tudi razrednika, učitelje, vodstvo šole, sošolce in njihove starše in včasih celo druge lokalne ustanove in sosesko. To je sistemski pristop in predstavlja veliko novost, saj gre za obravnavo ljudi in socialnih mrež v okolju, kjer se problem dogaja.

Tudi določene oblike stacionarnega (bolnišničnega) zdravljenja so nove, predvsem na področju zdravljenja odvisnosti in psihosomatskih težav. V Nemčiji so na primer zelo popularne tako imenovane. psihosomatske klinike, kamor ljudje prihajajo na zdravljenje za mesec in več, če imajo težave s strahom, depresivnimi in obsesivnimi motnjami, odvisnostmi in psihosomatskimi težavami.

Psihoterapija je po novem vključena tudi v različne rehabilitacijske programe za kronične telesne bolezni (npr. živčne bolezni, Alzheimerjevo bolezen) in po hudih travmah. Ljudje, ki imajo na primer sladkorno bolezen ali so preživeli srčni infarkt, morajo praviloma temeljito spremeniti življenjske navade, in pri tem jim psihoterapija lahko pomaga.

Eden zadnjih premikov v razvoju sodobne psihoterapije je povezan s skokovitim razvojem nevrobiološke znanosti. Danes vemo, da s terapevtskim pogovorom in prek medsebojnih odnosov vplivamo tako na delovanje genov kot na oblikovanje novih sinaps – novih povezav med živčnimi celicami – in na imunsko sposobnost človeka. Izpolnile so se Freudove sanje, ko je psihoterapijo poskušal utemeljiti na biologiji in nevrologiji oz. širše, na prirodoslovni znanosti, ki je v njegovem času veljala za edino »pravo« znanost. Sodobna psihoterapija je postala znanstveno utemeljen pristop pomoči ljudem in temelji na biopsihosocialnem modelu. Kar je Freud slutil in želel, se je danes izkristaliziralo oziroma izoblikovalo v novo znanstveno področje. 

druzinska-psihoterapija

Ali psihoterapija deluje?

Najboljše spoznanje je, pove mag. Možina, da psihoterapija zares deluje. V 80. in 90. letih je bilo veliko družbenih pritiskov glede tega, da mora psihoterapija pokazati rezultate oziroma svojo učinkovitost. Rezultati raziskav o učinkih psihoterapije so bili precejšnje presenečenje.

  • Izkazalo se je, da k uspešni terapiji največ, to je 40 odstotkov, prispevajo zunajterapevtski dejavniki oziroma dogodki. To so spremembe, ki nastopijo v klientovem življenju – nova služba, ločitev, ugodni zdravstveni izvidi, selitev … Pri tem moramo upoštevati, da te spremembe ne bi imele tako pozitivnega vpliva, če oseba ne bi bila vključena v psihoterapijo.
  • 30 odstotkov »zaslug« za uspešno psihoterapijo ima delovni odnos med terapevtom in klientom. Pomembno je medsebojno zaupanje, a tudi jasno definiranje ciljev, ki jih želita doseči, in to, kako jasno se dogovorita glede korakov: kaj bo vsak od njiju naredil, da bosta te cilje dosegla.
  • Naslednjih 15 odstotkov predstavlja učinek placebo – koliko ljudje verjamejo, da jim bo terapija pomagala.
  • Le15 preostalih odstotkov pa predstavljajo metode in tehnike dela, in to je psihoterapevte zelo presenetilo. Prepričani so bili namreč, da je prispevek tehnik precej večji.

Na splošno pa velja, da psihoterapija učinkuje. Tisti, ki se vključi v neko obliko psihoterapije, je za 80 odstotkov na boljšem kot tisti, ki se ne vključi. Nobena od psihoterapevtskih smeri (na primer geštalt terapija, psihoanalitska, družinska terapija …) pa se ni na splošno izkazala za boljšo oziroma učinkovitejšo od drugih. Res pa je, da se za določene motnje bolj obnesejo določene tehnike, ki se jih zato zdaj vse bolj učijo v vseh terapevtskih šolah (npr. postopno izpostavljanje pri fobijah).

Psihoterapevti se danes zavedajo, da ni toliko pomembna pripadnost določeni šoli oz. modaliteti, kot je pomembno povezovanje in vključevanje vsebin vseh psihoterapevtskih šol. Terapevti se po besedah Mirana Možine učijo drug od drugega in redkokdo danes uporablja na primer zgolj geštalt terapijo ali pa zgolj sistemsko terapijo. Uporabljajo vse, kar deluje, in se vse bolj zavedajo tako imenovanih. »skupnih dejavnikov«. Razlike med šolami so v tehnikah in metodah dela, skupni dejavniki pa so na primer to, kako zna vsak izkoristiti placebo učinek, odnos terapevt – klient in zunajterapevtske dejavnike. Za vse je v okviru odnosa pomemben posluh za trenutno dogajanje s pacientom med terapevtskim pogovorom. Danes morajo vsi terapevti nenehno razvijati svoje komunikacijske veščine in sposobnost empatije, vživetja v položaj drugega.

Kaj lahko ozdravimo?

Psihoterapija lahko pomembno prispeva k zdravljenju praktično vseh duševnih motenj. Pri tem je lahko, osrednji del zdravljenja ali pa deluje v povezavi z drugimi oblikami pomoči, na primer z zdravljenjem s kemičnimi zdravili. Osrednja je lahko na primer pri anksioznih (tesnobnostnih) in depresivnih motnjah. Kot delna pomoč pa lahko nastopa pri hudih in dolgotrajnih duševnih motnjah, kot so shizofrenija in osebnostne motnje. Zelo je koristna pri pomoči svojcem ljudi z dolgotrajnimi duševnimi motnjami. Prav tako pa lahko pomaga bolnikom, da laže živijo s simptomi svoje bolezni, ki so lahko neprijetni in celo nevarni (prisluhi, prividi). Velik izziv sodobne psihoterapije so tako imenovane osebnostne motnje, ki so praviloma dolgotrajne in različnih oblik, pri enih prevladuje agresivnost, pri drugih odvisnost ali pretirana izolacija od ljudi itd.

Pomembno odkritje raziskav o učinkih psihoterapije je tudi, da je izid psihoterapije precej manj povezan z diagnozo. Drugače povedano, diagnoza slabo napoveduje izid terapije. Tudi ob težki diagnozi (kar smo včasih imenovali duševne bolezni, npr. psihotične motnje), je lahko učinek psihoterapije zelo dober, ker so za izid pomembnejši drugi dejavniki. Posebno pomembni so viri, ki jih ima klient na razpolago – sem pa ne sodijo samo materialni, ampak tudi osebnostni (privlačnost, sposobnosti in interesi) in socialni viri (odnosi). Velika razlika je namreč med klientom, ki ima hudo psihiatrično diagnozo, ki živi odmaknjeno, nima staršev, družine, prijateljev, in med tistim, ki ima oporo v družini in socialnih mrežah.

Med klienti, ki iščejo psihoterapijo, prevladujejo ženske. So bolj pogumne v tem, da priznajo, da imajo težavo in da zanjo potrebujejo pomoč. Bolj kot moški so tudi ozaveščene, kaj hočejo v odnosih doseči, pripravljene so več tvegati. Hočejo bolje živeti, želijo večjo kakovost življenja in odnosov, v katerih so. In to so tudi za psihoterapevta odlična izhodišča. Poleg pomoči ljudem pri duševnih motnjah je drugo pomembno področje psihoterapije tudi pomoč pri osebnostni rasti in osebnem razvoju ter posledično pri izboljšanju kvalitete življenja.

prihoterapija2

Naj ostanem ali grem?

Trajanje psihoterapije se danes praviloma prilagaja, če je to le mogoče, potrebam iskalcem pomoči. Tradicionalne oblike pomoči so bile dolgotrajnejše, na stotine terapevtskih srečanj v okviru večletne psihoanalize, v zadnjih desetletjih pa so se uveljavile tudi krajše oblike, do dvajset srečanj, ki pa se lahko razporedijo tudi v daljšem obdobju (leto, dve ali celo več let). Dostikrat se velike spremembe zgodijo že na prvih srečanjih in v času med njimi. Tako so se pojavili očitki glede dolgotrajnih terapij, češ, zakaj so sploh potrebne, če so pa kratke lahko tudi učinkovite. Pravi odgovor je, da nekaterim klientom bolj ustrezajo kratke pomoči, nekaterim pomagajo srednje dolge, nekateri pa brez dolgotrajnih pomoči ne dosežejo rezultatov. Slednje predvsem velja pri osebnostnih motnjah. Seveda večkrat pride do situacije, ko ni dovolj denarnih sredstev za to, da bi se izvedla dolgotrajna oblika pomoči, čeprav bi bila potrebna, in je potrebno v okviru kratkotrajne oblike narediti, kar se narediti da. 

Kdaj vztrajati v terapiji in kdaj odnehati?

Miran Možina odgovor ponazori s primerom. Pred leti je k njemu po pomoč prišel uspešen zasebni podjetnik. Zelo veliko je delal, imel pa je težave z napadi panike. V roku pol leta sta se srečala desetkrat. Takoj na začetku je na vprašanje, kaj je njegov cilj, odgovoril, da si želi, da bi se njegove težave s strahom toliko zmanjšale, da bi še naprej zmogel opravljati svoje delo. Svoje trenutno počutje je na lestvici od 0 (neznosno) do deset (odlično) ocenil z »dve«. Nato ga je terapevt vprašal, s kakšnim izkupičkom bi bil zadovoljen ob koncu terapije. Dejal je, da bi bilo dobro že, če bi prišel na »pet« ali »šest«. Več let je že živel z anksioznimi težavami, v zadnjem času pa so se napadi tako okrepili, da je nekajkrat mislil, da bo umrl in je moral iskati pomoč v Kliničnem centru. Zaželeno petico je dosegel po treh mesecih. Potem si je zaželel iti naprej in po nadaljnjih treh mesecih je dosegel šestico. S tem je bil zadovoljen. (Pozneje je svojo šestico še izboljšal.) Vrnil pa se je čez štiri leta, ko je poiskal pomoč zaradi hude zakonske krize, potem ko je imel že dve leti skrivno izvenzakonsko zvezo. Takrat, ko je bil prvič na terapiji, težav v zakonu ni definiral kot cilja, na katerem bi želel delati, in zato s psihoterapevtom na tem nista delala.

Novost psihoterapije je torej tudi v tem, da terapevt skupaj s pacientom in ne namesto njega določi cilje. Skupaj soustvarjata korake v terapiji in skupaj vedno znova preverjata želeni razplet, to je, kdaj naj bi se terapija končala, ter sproti skupaj ocenjujeta, kje se pacient nahaja in kakšne so terapevtske spremembe.