Evropska raziskava je pokazala, da se Slovenci po uporabi antibiotikov iz domače lekarne uvrščamo med bolj ‘pogumne’, čeprav gre za zdravila, ki so v naši državi na voljo zgolj na zdravniški recept. Tudi zdravniki so z recepti za zdaj še vedno preveč radodarni. Predvsem pri obolenjih zgornjih dihal so velikokrat na delu virusi in ne bakterije, zato zdravljenje z antibiotiki ni smiselno.
Kot vemo, so antibiotiki snovi, ki jih tvorijo mikroorganizmi (lahko so tudi umetno pridobljeni) in zavirajo razmnoževanje drugih mikroorganizmov, zato jih uporabljamo za zdravljenje bakterijskih okužb. Bakterije so enocelični mikroorganizmi in se nahajajo v zraku, prsti ali vodi. Večina je neškodljivih, nekatere (patogene) pa povzročajo bolezni. Okrogle bakterije (koki) so znane kot povzročiteljice pljučnice, vnetja tonzil – tonzilitisa, bakterijskega endokarditisa, meningitisa in različnih kožnih bolezni. Paličaste (bacili) so med drugim odgovorne za tuberkulozo, oslovski kašelj, tetanus, tifus, salmonelozo, legionarsko bolezen in botulizem. Spiralne bakterije, ki jih je najmanj, lahko privedejo do sifilisa, lymske borelioze in drugih bolezni. V telo prodrejo na različne načine: z vdihom okuženega zraka, s hrano, spolnimi odnosi ali skozi kožne rane. Z njimi se bolj ali manj uspešno bori naš imunski sistem, proti nekaterim se cepimo, včasih pa je potrebno tudi zdravljenje z antibiotiki. Čeprav so po odkritju penicilina in poznejših umetno pridobljenih antibiotikov verjeli, da bodo z njimi bakterijske bolezni morda povsem zatrli, se je pozneje izkazalo, da se tudi bakterije v svojem boju za obstanek razvijajo, gensko spreminjajo in vse hitreje postajajo na antibiotike odporne. K temu je veliko prispevalo prav njihovo nekritično jemanje.
Preveč zdravljenja
Prof. dr. Milan Čižman, dr. med., z ljubljanske klinike za infekcijske bolezni je vodil prvo slovenski raziskavo o samozdravljenju z antibiotiki, ki je del mednarodne raziskave, v katero je bilo vključenih 19 evropskih držav. V Sloveniji glede uporabe antibiotikov opaža tri ključne težave:
- zdravljenja z antibiotiki je preveč
- petina Slovencev ima antibiotik doma
- skoraj petina bi morda vzela antibiotik brez pregleda pri zdravniku.
Če Slovenijo primerjamo s severnimi evropskimi državami, lahko ugotovimo, da pri njih antibiotik prejema precej manj ljudi. To pa ne pomeni, da so tam bolj zdravi, ampak da so pri uporabi antibiotikov bolj previdni, ugotavlja prof. Čižman in pravi: »Zdravniki se manj odločajo za zdravljenje z njimi, manj pa je tudi samozdravljenja z antibiotiki« To bi radi dosegli tudi v Sloveniji, kjer za zdaj antibiotike jemlje preveč ljudi, kar je povezano tudi z večjimi težavami z odpornostjo bakterij: “Upoštevati moramo tako imenovani ekološki vpliv. Ko zdravimo enega bolnika, z njim na neki način zdravimo še deset ljudi v njegovi okolici. Odporne bakterije s kašljanjem ali z rokami razsejemo na drug osebe.”
Raziskava sicer kaže, da smo Slovenci glede antibiotikov dobro poučeni, poznamo njihove nevarnosti, a si kljub vsemu pogosto rečemo, da bomo vzeli tableto ali dve, velikokrat kar zaradi povišane telesne temperature. “S tem ničesar ne dosežemo,” razlaga sogovornik: “Bakterijskih okužb je malo, veliko več je virusnih. Če antibiotik vzamemo ‘na pamet’, zabrišemo sliko bolezni in ob morebitnih zapletih otežujemo pravilno zdravniško diagnozo. Poleg tega se ob prekratkem jemanju lahko bolezen ponovi. Večinoma je potrebno vsaj tri-, še večkrat pa pet- ali sedemdnevno jemanje, da škodljive bakterije dejansko odpravimo. Šele ko jo odpravimo, lahko rečemo, da smo zdravi, in takrat je tudi manj možnosti, da se pri bakterijah razvije odpornost.”
Domači antibiotiki
Po nekaterih vzhodnoevropskih deželah je poraba antibiotikov doma še večja kot v Sloveniji, tudi zaradi tega, ker je antibiotik mogoče dobiti tudi brez recepta. V Sloveniji ga kar tako ne moremo dobiti, kljub temu ima glede na omenjeno raziskavo kar 20,4 odstotka gospodinjstev antibiotik doma. Še večja, kot je preskrbljenost, je pripravljenost na morebitno samozdravljenje z antibiotiki, kar 27,9-odstotna, kar nas uvršča blizu evropskega vrha. Pri ‘domačih’ antibiotikih gre večinoma za ostanke prejšnjih zdravljenj, bodisi ker jih ob bolezni nismo jemali do konca ali pa nam jih je zdravnik predpisal preveč (v pakiranju/ih je bilo več tablet ali kapsul, kot smo jih potrebovali). Prof. Čižman samozdravljenje odsvetuje, razen če gre za izjemne primere, ko nimamo dostopa do zdravniške pomoči in obstaja veliko tveganje za hud potek okužbe.
“V primeru angine rabi antibiotik vsak četrti otrok in vsaka osma ali deseta odrasla oseba. Dobi pa ga veliko več bolnikov. Poleg tega moramo antibiotik v tem primeru praviloma jemati deset dni (izjemoma tri), zato mora biti odločitev res premišljena,” še ugotavlja.
Kot kaže raziskava, je kar petina ljudi prepričanih, da potrebujejo antibiotik za zdravljenje težav v žrelu. Sogovornik pravi, da je prepričanje zgrešeno. Če grlo peče in je nos zamašen, oči vnete, oseba kašlja, je hripava – običajno ne potrebuje posebnih zdravil – ker gre za virus. Nasprotno pa se ob gnojni angini pojavijo boleče bezgavke in vročina, ni kašlja, iz nosu ne teče, ni znakov za gripo, torej je verjetno, da oseba potrebuje antibiotik. Da bi bili stoodstotno prepričani, je potrebna mikrobiološka preiskava za dokaz povzročitelja, ki pa je v Sloveniji morda ne naredijo dovolj pogosto, saj je tudi draga (petkrat dražja kot v Franciji).
15 odstotkov ljudi zdravljenje z antiobiotiki povezuje z okužbo sečil. Tudi tu se po zdravnikovem mnenju prehitro zatečemo k jemanju tablet; že takoj ko nekoga malo peče, ko gre na vodo.
Kašljate?
Kašljanje torej le redko pomeni, da gre za bakterijsko okužbo, ampak kašelj pogosteje povzročajo virusi. Previdni moramo biti le, če traja več kot en teden in so vneti tudi sinusi. Tudi gripa nastane zaradi okužb z virusom. Prof. Čižman poudarja, da ni dokazano, da bi nekomu, ki ima gripo, antibiotik preprečil zaplete, vzeti bi jih morali veliko prevečkrat, da bi preprečili en zaplet. Antibiotiki pa so potrebni v primeru pljučnice, ki je v primerjavi z okužbami zgornjih dihal razmeroma redka. Zdravniki antibiotike največ predpisujejo ob okužbi dihal, sečil in pri kožnih obolenjih. Zanimiva je primerjava z Nizozemsko, v kateri z antibiotiki zdravijo precej manj obolenj kot v Sloveniji.
- V Slovenji zdravimo 40 odstotkov obolenj zgornjih dihal, na Nizozemskem le 16.
- Zdravimo tudi 75 odstotkov okužb v žrelu, Nizozemci pa več kot dvakrat manj. Zdravljenje je pri otrocih dejansko potrebno v do 30 odstotkih primerov, pri odraslih pa le v do 15.
Čakalna strategija
Vedno bolj se v svetu uveljavlja način zdravljenja, pri katerem zdravnik antibiotika ne predpiše takoj, ampak raje počaka, v kaj se bo bolezen razvila. Vse več držav se tega drži. Staršem je včasih težko sprejeti, da otrok, ki ima vročino in vnete bobniče, zdravila ne dobi takoj. Pomagalo bi, če bi imeli slovenski zdravniki več časa za posameznega bolnika in bi mu dejansko razložili, zakaj je tako bolje. V tujini imajo zdravniki v marsikateri državi zgolj 15 do 30 bolnikov na dan, poudarja prof. Čižman in meni, da bi bilo tudi v Sloveniji bolje, če bi bolniki lahko prišli na dodaten kontrolni pregled in bili v povezavi z zdravnikom, kot pa da takoj dobijo antibiotik. “Pri zdravljenju mora priti do konsenza med zdravnikom in bolnikom. Zdravnik lahko razloži, zakaj je bolje nekaj dni počakati, glede na možne stranske učinke antibiotikov. Ker antibiotik ne deluje na virusne okužbe, je včasih dobro nekaj dni počakati, da se vidi, ali bo zadeva minila ali ne. Tudi če pri bolezni pride do zapleta, je potem še vedno dovolj časa za zdravljenje. Lahko pa mine sama po sebi in se tako jemanju antibiotikov izognemo. Na primer pri angini lahko ves teden razmišljate, ali je antibiotik potreben ali ne,” ugotavlja sogovornik, »ne da bi prišlo do hudih zapletov, recimo revmatske vročice. Res pa je, da morajo biti ljudje v tem primeru bolj izobraženi, da vedo, v kakšnem primeru je potrebno obiskati zdravnika in kdaj ne. Če se povišani telesni temperaturi pridruži izpuščaj, zaspanost, apatičnost, hitro dihanje, stokanje, so že razlogi za večjo skrb. Pri nekaterih obolenjih je dejansko potrebno hitro ukrepanje, na primer pri gnojnem meningitisu, sepsi, še zlasti pri bolnikih, ki so brez vranice, vnetju srčnih zaklopk, hudem kožnem vnetju. Pomembno je tudi, ali ima oseba kakšno motnjo imunosti, sladkorno bolezen, zdravi raka. V teh primerih okužba poteka hitreje, bolj burno in z manj tipičnih znakov. Previdni moramo biti tudi, ko nekdo pride iz bolnišnice in prinese bakterije od tam, saj je v tem primeru potreben drugačen način zdravljenja.«
Stranski učinki
Možnih posledic samozdravljenja je več.
- Zabrišejo se simptomi bolezni, zato jo ob zapletih tudi zdravnik težje zdravi.
- Če antibiotika ne jemljemo dovolj dolgo, je možno, da se bolezen ponovi.
- Tveganje stranskih učinkov in součinkovanja z drugimi zdravili, posebno pri otrocih, ostarelih, nosečnicah in osebah z več boleznimi. Med stranskimi učinki so pogoste bolečine v trebuhu in izpuščaji.
- Morebiten vpliv na razvoj odpornih bakterij.
Vpliv na razvoj odpornosti je sicer težko ugotoviti. Običajno je v državah, kjer zdravniki predpisujejo manj antibiotikov, tudi manj samozdravljenja in tudi manj odpornih bakterij.
V vsakem primeru je potrebna pri zdravljenju z antibiotiki previdnost. Prof. Čižman razlaga: “Leta in leta se nismo zavedali nevarnosti, ker smo stalno odkrivali nove antibiotike, zdaj pa nam je ‘sapa’ pošle. Ogromno denarja je potrebno vložiti za razvoj novega zdravila, potem pa bakterije relativno hitro razvijejo odpornost. Zato moramo biti pri predpisovanju previdni, da še ohranimo učinkovitost ‘starih’ antibiotikov.”
Antibiotiki v številkah
Glede na raziskavo samozdravljenja z antibiotiki v Sloveniji je v zadnjem letu od prejema vprašalnika:
- 31 odstotkov odraslih oseb prejelo antibiotik
- 42, 4 odstotka otrok prejelo antibiotik
- 1,3 odstotka oseb je za zdravljenje uporabilo ostanke antibiotikov iz prejšnjih zdravljenj
- 10,1 odstotka bi vzelo antibiotik brez pregleda pri zdravniku
- 17,8 odstotka bi morda vzelo antibiotik brez pregleda pri zdravniku.
Kaj smo zdravili?
Omenjena raziskava (objavljena v majskem Zdravniškem vestniku) je ugotovila tudi najbolj pogoste vzroke prejemanja antibiotikov. Večini je antibiotik predpisal zdravnik pri 1,7 odstotka zdravljenih pa je šlo za samozdravljenje.
- okužba v žrelu – 29 odstotkov
- okužba sečil – 12 odstotkov
- pljučnica– 8 odstotkov
- težave z zobmi ali dlesnimi – 8 odstotkov
- okužbe kože in podkožja – 6 odstotkov
- akutni bronhitis – 5 odstotkov