Vnetje mehurja ne peče le žensk

Vzroki za težave z mehurjem so lahko vnetja, tumorji, kamni ali pa motnje v živčevju in druge bolezni. Najpogostejši je cistitis ali vnetje mehurja, ki je v mladosti pogostejši pri ženskah. S starostjo se število in pogostost vnetij pri moških in ženskah izenačuje. Vnetja so lahko kratkotrajna ali bolj zapletena in ponavljujoča. Slednje tudi težje odpravimo.

Pri ženskah do vnetja pride lažje zaradi precej krajše sečnice. Ta je dolga do štiri centimetre, kar bakterijam omogoča lažji dostop v mehur. Pri moškem je sečnica nekajkrat daljša, vnetje je pri njih največkrat povezano z oviranim dotokom seča iz ledvic, na primer zaradi povečane prostate, tumorja ali kamnov. Pri obeh spolih se okužba z vnetjem lahko zgodi zaradi slabe osebne higiene, čezmernega uživanja alkohola, kave, zelo začinjene hrane in gaziranih pijač in premalo zaužitih tekočin (predvsem vode). Med dejavnike tveganja za okužbe spadajo kateterizacija, diagnostični posegi (cistoskopija) druge bolezni, pomanjkanje gibanja, pri bolj občutljivih pa tudi kopanje v bazenih.

Vnetje mehurja

Redno ‘splakujmo’

Sečni mehur je votel mišičast organ in lahko pri odraslem zadrži pol litra ali več seča. Sluznica praznega mehurja je močno nagubana, pri polnem pa je raztegnjena in gladka. Koliko seča bomo izločili je odvisno predvsem od tega, koliko tekočine ali hrane z visoko vsebnostjo vode smo zaužili. Vendar tekočino izgubljamo tudi z dihanjem in skozi kožo. Merilo, da smo popili dovolj, je, da izločimo približno liter in pol do dva litra tekočine na dan, pojasni Igor Sterle, dr. med., specialist urolog iz Kliničnega oddelka za urologijo UKC v Ljubljani. V mehurju bakterije normalno niso prisotne, če pa v mehur pridejo, jim ob zadostnem uživanju tekočine ne dopustimo, da bi se preveč namnožile. Sicer pa bakterije lahko pridejo v sečila od zunaj, tako da se povzpnejo po sečnici do sečnega mehurja. Najpogostejše povzročiteljice vnetij so tiste, ki pridejo iz črevesja (E. Coli, enterobakterije).

Do vnetja pride tudi iz notranje smeri, po krvi, iz vnetnega žarišča nekje drugje v telesu, a redkeje. Lahko se tudi iz ledvic prenesejo na mehur, obraten potek je možen le, če gre za prirojeno okvaro (refluks), sicer pa ne.

Seč pod drobnogledom

Najpogostejši znak vnetja je pogosto in pekoče mokrenje, lahko je povišana tudi temperatura. Vnetja lahko ugotovijo:

  • z enostavno analizo seča: prisotne so bakterije in levkociti, lahko tudi eritrociti
  • z mikrobiološko preiskavo (Sanford), s katero ugotavljajo vrsto bakterije. Seč za to preiskavo je treba pravilno odvzeti: se najprej umiti, spustiti prvi curek v školjko in šele nato spustiti ostali seč v kozarček.
  • cistoskopija je endoskopska preiskava, ko skozi cevko opazujejo sluznico mehurja od znotraj
  • cistometrija: z njo izmerijo zmogljivost mehurja glede na pritisk.

mehur

Možnosti za vnetje mehurja je več

Možno je, da pri rutinski preiskavi ugotovijo porast določenih bakterij v seču, in vendar človek nima težav. Gre za asimptomatsko bakteriurijo. V tem primeru zdravljenje ni potrebno. Drugače je, če se težave pojavijo. Vnetja mehurja so običajno akutna. Večina je enostavnih, manjši del predstavljajo kompleksna in kronična vnetja sečil. Pravih kroničnih vnetij je zelo malo, največkrat gre za ponavljajoča se vnetja, pojasni urolog Igor Sterle in doda, da pri zmanjšani odpornosti lahko okužba sečil povzroči hudo sistemsko okužbo, sepso.

ENOSTAVNO VNETJE. Zdravljenje z antibiotikom je kratkotrajno in uspešno. Na voljo so tudi takšni antibiotiki, ki ne kvarijo ledvic in dosežejo učinkovito koncentracijo v seču dovolj hitro.

PONAVLJAJOČE SE VNETJE. Pri ponavljajočih se vnetjih je zdravljenje z antibiotikom dolgotrajnejše in bolj usmerjeno. To pomeni, da na podlagi mikrobiološkega izvida izberejo ustrezen antibiotik za bakterijo, ki je vnetje povzročila.

ČEZMERNO DEJAVNI MEHUR. Pogostejše mokrenje še ne pomeni, da gre za vnetje mehurja (običajno se to zgodi, če nas zebe ali če smo vznemirjeni). Lahko je kriv čezmerno dejavni sečni mehur. Pojavlja se postopno. Težavo lajšajo z zdravilom (antiholinergik), ki deluje tako, da zmanjša občutek tiščanja na vodo.

INTERSTICIJSKi CISTITIS. Bolečine v spodnjem delu trebuha in vneta, pordela sluznicoa v mehurju (pokaže jo cistoskopija) ni nujno posledica bakterijske okužbe. Bolečina in tiščanje na vodo sta pogosta spremljevalca tako imenovanega intersticijskega cistitisa, ki prizadene ženske od srednjih let naprej. Bakterije običajno niso prisotne. Pri njem se zaradi brazgotin v steni mehurja zmanjša prostornina sečnega mehurja, kar na cistoskopiji ni vidno. Takrat s tekočino napolnijo mehur in ugotavljajo njegovo prostornino, pojasnjuje urolog Igor Sterle.

TUMOR. Vnetje mehurja je včasih lahko tako močno, da se v seču pojavi tudi kri. Če bolečin pri takšnem vnetju ni, gre lahko za tumor. Takrat moramo nujno obiskati zdravnika. Obiščimo ga tudi, če se pojavijo bolečine v ledvenem predelu in imamo povišano temperaturo, da nam naredijo ultrazvočno preiskavo trebuha.

Brusnice zdravijo

Zdravnik priporoča, da vnetja skušamo, kolikor se le da, preprečevati.

  1. Pijmo dovolj tekočine, četudi še ne čutimo žeje.
  2. Nujna je skrb za higieno intimnih predelov.
  3. Priporočajo uživanje pestre, manj začinjene hrane.
  4. Koristni so lahko pripravki iz brusnic (po nekaterih raziskavah zavirajo zadrževanje bakterije E. Coli).
  5. Uriniranje po spolnem odnosu zmanjša tveganje.
  6. Po iztrebljanju blata se je treba obrisati od spredaj nazaj. Obrišemo se tudi po mokrenju, saj se na sečnih madežih lahko množijo bakterije.
  7. V času menstruacije je  pri menjavi vložka ali dotikanju spolovil vedno treba umiti roke tudi prej, še preden to storimo, in ne le po tem.

Barva ni dober kazalec

Barva seča običajno ni dober pokazatelj vnetja. Če popijemo malo tekočin in se hkrati še znojimo, lahko v 24 urah izločimo ne le malo seča, temveč tudi zelo temno obarvanega. To pomeni le, da je zaradi pomanjkanja vode seč bolj koncentriran. Pri izdatnem uživanju tekočin, v bolj hladnih dneh, ko se ne znojimo, pa je lahko količina seča v 24 urah tudi štiri litre in več. Značilno barvo dajejo seču barvila, ki izvirajo iz žolčnih barvil. Seč je bele barve lahko zaradi usedlin, ki so se nakopičile v mehurju. Njegova barva je odvisna tudi od vrste hrane in pijače. Podobno velja za vonj, vendar je ob hudih vnetjih lahko spremenjen tudi vonj.

Metka Jakšič