Refleksoterapija je več kot 5000 let stara preventivna metoda masaže stopal, učinkovita pa je tudi v procesu rehabilitacije.
Refleksoterapevt je strokovnjak, ki je usposobljen za refleksno-consko masažo stopal in dlani. S pritiskanjem in masiranjem refleksnih področij vpliva na sproščanje in ravnovesje celotnega telesa. Po oceni Željka Radmanovića imamo v Sloveniji vrhunske strokovnjake in terapevte na področju refleksoterapije, vendar se tega še ne zavedamo dovolj, zato tudi svojega znanja še ne izvažamo, omejuje pa nas tudi restriktivna zakonodaja.
Refleksoterapija v praksi
Posameznik pridobi poklic refleksoterapevta po uspešno opravljenem uposabljanju za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije (NPK) pri enem izmed izvajalcev, ki je pooblaščen s strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Zanimanje za ta poklic je v zadnjih letih naraščalo, pred približno pol leta pa se je naraščajoči trend ustavil zaradi zahtev novega zakona o zdravilstvu, ki refleksoterapevtom nalaga dodatne izpite iz temeljnih medicinskih znanj in izključuje terapevte, ki nimajo pete stopnje izobrazbe. Nova pravila veljajo tudi za tiste refleksoterapevte, ki so NPK pridobili pred uveljavitvijo zakona o zdravilstvu. Čeprav je prišlo do kratkega stika, pa prihodnost refleksoterapevtov ni črna, saj vedno več ljudi povprašuje po tovrstni masaži.
Željko Radmanović, predavatelj, osteopat in tuinolog iz Šole za maserje in terapevte Higeja, je optimističen. Zdravje in dobro počutje ljudem pomenita vedno več. Veliko ljudi se za tečaj refleksoterapije odloči zaradi svojih lastnih želja in potreb in ne zaradi zaslužka. Velik premik med uporabniki je opaziti pri starejših ljudeh, ki imajo sicer zadržke do masaže, kljub temu pa se zavedajo njenih blagodejnih učinkov. Ker navidezno najmanj posega v njihovo intimnost, se najraje odločijo za masažo stopal.
Kako postati refleksoterapevt
Za varno in profesionalno opravljanje poklica refleksoterapevta so potrebna znanja iz temeljnih medicinskih vsebin, ki so pogoj za za pridobitev NPK. Po pooblastilu Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve je v Sloveniji več izvajalcev postopkov za ugotavljanje in potrjevanje NPK za refleksoterapevta. Vsak kandidat mora opraviti izpit iz treh vsebinskih sklopov: osnov anatomije in fiziologije, kontaktne kulture in vzgoje za zdravje ter iz higiene. Pred Državno izpitno komisijo ga čaka še izpit iz specifičnih znanj iz refleksoterapije. Po opravljenem izpitu kandidat dobi javno veljavni certifikat o pridobitvi poklica. Vendar zgodba s tem še ni končana, pravi Željko Radmanović. Ker je refleksoterapija zdravilska metoda, mora refleksoterapevt oddati vlogo na Ministrstvo za zdravje za pridobitev prve licence za opravljanje zdravilske dejavnosti, če jo želi opravljati samostojno. Po opravljenem izpitu tako po novem zadosti vsem zahtevanim pogojem.
V Higeji, šoli za masarje in terapevte, se je do sedaj šolalo za refleksoterapevta okrog 400 kandidatov, vendar jih je le 150 opravilo NPK. Razlika med številom vpisanih tečajnikov in številom pridobljenih NPK je velika, vendar ne zaradi osipa tečajnikov. Veliko tečajnikov se namreč ne izobražuje le zaradi tega, da bi potem opravljali poklic in si z opravljanjem te dejavnosti priskrbeli zaslužek. Kljub temu, da svoje dejavnosti ne bodo opravljali za denar, želijo kandidati pridobiti odlično znanje refleksoterapije, ki ga potem uporabijo pri delu na sebi, svoji družini in prijateljih. Terapevt Željko Radmanović je v procesu izobraževanja, ki ga opravlja v Higeji, opazil zanimiv vzorec.
Ljudje, ki že imajo določeno formalno pridobljeno izobrazbo na višji ali visoki ravni, se želijo v duhu vseživljenjskega učenja dodatno izobraževati in osvajati nova znanja in veščine. Med njimi so tudi takšni, ki niso več zadovoljni s svojim poklicem in se odločajo za prekvalifikacijo. Potem ko zberejo pogum za ta korak, so zadovoljni, ker po več letih ugotovijo, da opravljajo poklic, za katerega so poklicani in v njem tudi uživajo. Tečajniki so zato visoko motivirani. Redka izjema so tisti, ki v zdraviliščih opravljajo maserske storitve in jih na izobraževanje napotijo delodajalci ter jim tudi krijejo stroške. Sicer tečajniki stroške uposabljanja in izpitov krijejo sami. Ti stroški pa znašajo 1000 evrov na tečajnika.
Uporaba metode
Refleksoterapija je odlična preventivna metoda, pri kateri terapevt lahko že zelo zgodaj prepozna neravnovesje energijskih potencialov organizma, če jo izvaja redno. Zato lahko stranki svetuje, kam naj usmeri svojo pozornost. Pribitek in pomanjkanje biopotenciala v telesu refleksoterapevt občuti kot mehko in trdo točko. Mehka, slabo prekrvljena in brezbarvna točka na stopalu predstavlja pomanjkanje energije. Na tem mestu je masaža stopal neboleča in prijetna. Trda, rdeča in dobro prekrvljena točka na stopalu pa predstavlja pribitek energije in na tem mestu je masaža boleča. Refleksoterapija je tudi odlična metoda za ohranjanje zdravja in kondicije. Učinkovita je tudi v procesu rehabilitacije. Pri akutnih stanjih se refleksoterapija ne uporablja, zato terapevt stranko takrat le napoti k zdravniku.
Pred vsako masažo refleksoterapevt s stranko opravi intervju, pri katerem dobi vpogled v njeno anamnezo. Potem sledi kratek a-test stopal, s katerim dobi sliko o kondiciji stopala in celotnega telesa. Morda je treba poudariti, da morajo biti stopala čista in urejena. Pred terapijo si vsaka stranka približno pet minut namaka noge v raztopini vode in soli, da se stopala razkužijo in omehčajo. Tako so pripravljena za izvajanje masaže, ki običajno traja od 40 do 50 minut. Čeprav se terapija začne s pogovorom, pa sta terapevt in stranka med masažo običajno tiho. Terapevt se med masažo namreč običajno pogovarja s stopalom.
Po prvi masaži stopal ali refleksoterapiji ljudje poročajo o katarzičnih občutkih. Spoznajo, da so stopala lahko tudi vir zadovoljstva. Prepogosto smo namreč obremenjeni z mislijo, da so stopala samo vir trpljenja zaradi žuljev, kurjih očes in otiščancev. Mnogi se pri refleksoterapiji prvič v svojem življenju zavejo, da imajo stopala, ki nosijo njihovo telo.
Brskamo po zgodovini
Refleksoterapija je stara več kot 5000 let in so jo po nekaterih virih uporabljali celo pred akupunkturo, predvsem v Egiptu, Perziji in na Kitajskem. Številna njena načela so podobna vzhodnjaški filozofiji. Zahodnjaška refleksoterapija, kakršno uporabljajo danes, pa se je pojavila v začetku prejšnjega stoletja. Ameriški zdravnik William Fitzgerald je odkril deset komunikacijskih con, ki potekajo navpično skozi telo od glave do prstnih konic na nogah. Ugotovil je, da lahko s pritiskom na določene dele prstov povzroči anastezijo na področjih glave in obraza tako popolno, da potem na njih opravi kirurške posege. Sedanjo podobo refleksoterapiji je dala ameriška fizioterapevtka Eunice Ingham, ki je potrdila, da so tisti deli telesa, v katerih so boleči refleksi, v stanju kongestije (opomba, SSKJ: kongestija je pojav, pri katerem se ožilje kakega dela telesa prenapolni z arterialno krvjo). S pritiskanjem teh bolečih mest se z več terapijami običajno vzpostavi normalno delovanje.
Piše: Jana Bajželj