Ob različnih epidemijah kužnih bolezni lahko zdravniki bolnike, a tudi ostale ljudi, zoper njihovo voljo osamijo ali jih dajo v karanteno. S tem jim omejijo gibanje, jim nasilno odvzamejo prostost in hudo posegajo v njihove osebnostne pravice. Ali imamo zoper take ukrepe sploh kakšno možnost varstva pravic?
Ukrepi, povezani z omejevanjem širjenja nalezljivih bolezni, slonijo na Ustavi Republike Slovenije. Izhodišče predstavlja 51. člen, ki zagotavlja pravico do zdravstvenega varstva vsem prebivalcem. V tem členu je vsebovano tudi načelo prostovoljnega zdravljenja. Vendar ima slednje načelo izjemo. Nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v izjemnih primerih, ki jih določa zakon. Kužne bolezni, ki lahko nevarno ogrožajo zdravstveno varstvo vseh prebivalcev, so taka izjema. V takih primerih je država dolžna z ustreznimi ukrepi zagotoviti, da bodo vsi prebivalci deležni ustrezne zaščite oziroma ustreznih zdravstvenih ukrepov. Ravnanje v primeru nevarni kužnih bolezni ureja Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB-UPB1) in pri tem opredeljuje tudi prisilne ukrepe (ukrepe zoper morebitno voljo vpletenih). Pri prisilnih ukrepih, katerih namen je omejevanje širjenja nevarnih kužnih bolezni, je treba ločiti med osamitvijo in karanteno.
Osamitev je ukrep, s katerim zdravnik, območni zavod za zdravstveno varstvo ali Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije zbolelemu za nalezljivo boleznijo omeji svobodno gibanje. To lahko stori takrat, kadar svobodno gibanje lahko povzroči posreden ali neposreden prenos bolezni na druge osebe. Glede na način prenosa nalezljive bolezni in stanje kužnosti bolnika se določi vrsta osamitve, ki lahko poteka na bolnikovem domu, v zdravstvenem zavodu (hospitalizacija) ali v za ta namen posebej določenem prostoru. Popolna osamitev je po zakonu (ZNB-UPB1) obvezna za bolnike s pljučno kugo, pljučnim vraničnim prisadom, diseminiranim pasavcem, steklino ali z virusnimi hemoragičnimi mrzlicami (Ebola, Lassa, Marburg), lahko pa je odrejena tudi v drugih primerih.
Karantena je ukrep, s katerim se omeji svobodno gibanje in določi obvezne zdravstvene preglede zdravim osebam, ki so bile ali za katere se sumi, da so bile v stiku z nekom, ki je zbolel za kugo ali virusno hemoragično mrzlico (Ebola, Lassa, Marburg) v času njegove kužnosti. Karanteno odredi minister, pristojen za zdravje, na predlog Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije. Zoper odločbo o odreditvi karantene ni pritožbe.
Osamitev in karantena sta klasična ukrepa za preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni in oba vključujeta resne omejitve posameznikove svobode ter njegove avtonomije. Vendar pravniki ugotavljajo, da je največja pomanjkljivost sedanje zakonske ureditve na področju nalezljivih bolezni dejstvo, da ne zagotavlja pravnega varstva osebam, katerim je bil odrejen eden izmed obeh prisilnih ukrepov. V primeru osamitve ali karantene zakon ne predpisuje postopka, ki bi osebi, ki ji je ukrep odrejen (osamitev ali karantena), omogočal sodelovanje v postopku odločanja. Pri tem pa zakon sam ne ureja nekaterih zelo pomembnih okoliščin. Trajanje prisilnega ukrepa, na primer, je pomembno. Popolna osamitev traja do prenehanja kužnosti, za karanteno pa zakon ne navaja niti te opredelitve. Zakonodajalec prav tako ni opredelil pravic, ki jih imajo osebe, določene za osamitev ali karanteno. Prav tako ni določil postopka, v katerem bi pridržane osebe lahko varovale oziroma uveljavljale svoje pravice. Karanteno na primer odredi na predlog Inštituta za varovanje zdravstva RS minister, pristojen za zdravstvo. Zoper odločbo o karanteni pa po zakonu ni pritožbe. To izključuje možnost pravnih sredstev, kar je po mnenju številnih pravnikov z zornega kota splošnih načel pravnega varstva nesprejemljivo.
Razlog, da je zakonodajalec tem ukrepom iz zornega kota pravnega varstva posvetil tako ohlapno pozornost, je nemara v tem, da je odreditev obeh ukrepov v Sloveniji redka. Vendar to ne more biti opravičljiv razlog za pomanjkljivo ureditev postopka, v katerem bi prizadete osebe lahko uveljavljale svoje nestrinjanje s prisilnim ukrepom oziroma varovale svoje pravice med trajanjem ukrepa. Posebnega pravnega varstva torej v takih primerih zaenkrat nimamo in zgolj upamo lahko, da bo država svojo zakonodajo na tem področju uredila na podoben način, kot jo imajo nekatere druge, pravno razvite države.
dr. Vojko Flis, dr. med.