Z leti se pri nekaterih prej, pri drugih pozneje starajo tudi naše oči. Očesna leča začne počasi izgubljati svojo prožnost. To se pokaže tako, da na blizu ne vidimo več tako dobro kot včasih. Takrat nastopi čas, ko morda potrebujemo očala za branje in nekatera druga opravila. Dioptrija za bližino se začne pojavljati od 40. do 60. leta, nato se ustali.
“Pri starovidnosti si številni v začetku pomagajo tako, da berejo z iztegnjenimi rokami, na soncu ali pri močni luči. Zaradi močnejše svetlobe se zenici zožita in ostrina se nekoliko poveča,” je pojasnila oftalmologinja Cvetka Oberč, dr. med., ki dela v Zdravstvenem domu Bežigrad v Ljubljani in Splošni bolnišnici Novo mesto.
Oddaljujoče se bližišče
Oko je zelo zapleten organ, ki sprejema svetlobne žarke iz okolice skozi mrežnico. Od tam se s pomočjo živčnih celic prenese to, kar gledamo, v možgane. Šele tedaj zares vidimo.
Sogovornica pojasni, da je oko najbolj prilagodljivo v otroških letih. Z leti se bližišče počasi, a vztrajno oddaljuje od očesa. “Osnovnošolec lahko bere droben tisk v razdalji sedem centimetrov od oči. V starosti 25 let je to bližišče na razdalji dvanajst centimetrov pred očmi. Potem se bližišče kar naprej oddaljuje.” Očesna leča se namreč v mladosti zelo hitro prilagaja, medtem ko je s staranjem njeno prilagajanje vedno slabše.
Ko začne očesna leča izgubljati svojo prožnost, govorimo o starovidnosti (presbiopiji). “Kadar čtiva ne vidimo več ostro in si moramo branje odmikati od oči, pomeni, da potrebujemo očala. V tem primeru je treba obiskati očesnega zdravnika, ki bo opravil pregled vida in oči ter predpisal ustrezna očala,” svetuje.
Kdaj priti prvič po očala za bližino, je odvisno od posameznika. Navadno je to takrat, ko ne vidimo več brati ali ko ne moremo več opravljati svojega dela. To se največkrat zgodi po štiridesetem letu.
Instant rezerva
Očala za bližino uporabljamo samo pri branju oziroma pri drugem bližinskem delu, sicer pa ne. Vendar moramo kljub temu izbrati kakovostna. Strokovnjakinja ne priporoča nakupa gotovih oziroma tako imenovanih ‘instant’ očal, ki jih prodajajo v nekaterih prodajalnah, navadno z dioptrijami od plus 0,5 do 3. “Ta niso priporočljiva za dolgotrajno rabo, ker niso narejena posebej za posameznika, ki ima pogosto različno dioptrijo desnega in levega očesa. Pri teh očalih tudi ni upoštevana zenična razdalja in podobno.”
Meni, da imajo ljudje lahko taka, cenejša očala za bližino, le za rezervo in na primer na vrvici okoli vratu, da jim v trgovini ni treba iz torbice vleči pravih očal, ki so navadno zelo draga in bi bilo škoda, če bi jih pozabili na kakšni prodajni polici ali jih poškodovali.
To ni daljnovidnost
Starovidnosti ne smemo zamenjati z daljnovidnostjo. Daljnovidnost je očesna napaka, pri kateri je zrklo prekratko in se slika oblikuje za mrežnico, zato je mogoče oddaljene
predmete videti ostro le s prilagoditvijo. V nasprotju s pogostim prepričanjem je torej plus dioptrija potrebna, da človek dobro vidi na blizu in tudi na daleč.
Tudi pri daljnovidnih pride s starostjo do sprememb. “Daljnovidni bodo z leti potrebovali višjo dioptrijo za bližino, kot jo imajo za daljavo,” pravi zdravnica. “Ljudje, ki imajo manjšo plus dioptrijo za daljavo, v mlajših letih morda sploh niso potrebovali očal za gledanje na daleč, ker je bilo oko še dovolj prožno. Z leti pa mišice popustijo in zato oko slabše vidi ter morajo imeti tudi očala za daljavo.” Višina dioptrije, ki jo nekdo še lahko premosti z mišično močjo oči, je različna pri posamezniku. In tudi starost, ko ta moč popusti, je lahko različna. “Takrat so številni ljudje presenečeni, ko dobijo tudi posebna očala za daljavo, saj so prišli le po bližinska očala.”
In kaj se s starostjo dogaja s kratkovidnostjo? “Ljudje z manjšo kratkovidnostjo bodo v zrelih letih dobro videli na bližino brez očal. Pri višji kratkovidnosti pa bodo za delo vseeno potrebovali očala z nekoliko manjšo dioptrijo, kot jo potrebujejo za na daljavo,” je pojasnila.
Možnosti je več
“Bistvo predpisa starostnih očal je v tem, da preložimo izostritev slike v take meje, ki ustrezajo vrsti dela in potrebi posameznika.” Kot pravi, potrebujejo ljudje navadno po štiridesetem letu dioptrijo od plus 0,5 do 1, po petdesetem letu v povprečju od plus 1 do 2, po 60. letu od plus 2 do 3, po petinšestdesetem letu pa ostane dioptrija nespremenjena do konca. “Vendar to velja samo za tiste, ki sicer normalno vidijo na daljavo brez očal.”
Omeni, da oftalmologi pri starovidnosti včasih priporočajo tudi tako imenovana polovična očala. “Takšnih očal ljudje ne namestijo na koren nosu, tako kot običajna očala, ampak nekoliko nižje. Prednost teh očal je v tem, da lahko tisti, ki slabo vidijo le na blizu, zaradi nekoliko nižje lege normalno gledajo na daljavo in jim zato ni treba kar naprej snemati in natikati očal.”
Na voljo so tudi progresivna očala, ki so večžariščna in nudijo dobro ostrino tako na daljavo kot na bližino. Njihova slabost je le v tem, da so zelo draga. Poleg tega se mora vsakdo nanje navaditi.
Strokovnjakinja priporoča, da redno delamo vaje za oči. Z njimi se starostne slabovidnosti ne da preprečiti, lahko se jo le malo upočasni.” 13 vaj za izboljšanje vida smo v Zdravju objavili avgusta, v raznih priročnikih pa lahko najdete še druge vaje.
Najpogostejše očesne težave
DALJNOVIDNOST. Svetlobni žarki se ne združijo na mrežnici, temveč za njo. Daljnovidnost je ob rojstvu normalna. Pozneje se daljnovidnost zmanjša in po navadi izgine, le del ljudi ostane daljnovidnih vse življenje.
KRATKOVIDNOST. Svetlobni žarki se zberejo že pred mrežnico. Slika na mrežnici je zato meglena. Kratkovidnost običajno nastane v šolski dobi ali celo pozneje. Če ima eden ali oba od staršev visoko dioptrijo, obstaja verjetnost, da jo bodo otroci podedovali.
ASTIGMATIZEM je posebna oblika motnje vida, kjer se vpadni žarki predmeta iz okolice na poti skozi optične medije (roženica, leča) ne lomijo pravilno, zato vidimo megleno. Tudi to težavo odpravljajo primerna očala.
STAROVIDNOST. Leča postane toga. Oko še lahko zbira žarke, toda le s precejšnim naporom, dokler se akomodacijska mišica ne utrudi in popusti. Če mišica popusti, se leča splošči, lomnost se zmanjša, slika na mrežnici ni več ostra in vid na blizu je meglen in nejasen. Stanje imenujemo tudi presbiopija (presbus je grška beseda za starca).