V poplavi vseh oglasov, privlačnih slik in embalaže, popustov in darilc, ki jih prejmemo ob zapravljanju v živilskih trgovinah, se včasih težko upremo nakupu hrane, ki pa za naše zdravje prepogosto nima vrednosti – celo škoduje nam. Pa poglejmo, zakaj je tako, kako nas proizvajalci in trgovci nagovorijo k nakupom, in kaj je treba vedeti, da se njihovim trikom lahko izognemo.
Danski raziskovalec Lindstrøm je v svojih študijah ugotovil, da povprečen človek v svojem življenju skupno preživi kar tri leta v trgovinah. Dlje, ko smo v trgovini, več tudi zapravimo. Kako pa trgovci to dosežejo? Triki so pravzaprav popolnoma preprosti.
Kakšne trike uporabljajo trgovci?
Potrošniki se »v pasti« ujamemo že pri samem začetku nakupovanja. Ste opazili, kako veliki so vozički v nakupovalnih centrih? Naša podzavest deluje tako, da želimo čim bolj napolniti voziček, češ: »Saj je skoraj prazen, res nisem vzel veliko stvari!« Kadar gremo po manjših nakupih, je zato boljše vzeti košaro, ki je precej manjša.
Ste kdaj opazili, da morate, četudi potrebujete le mleko, prehoditi celo trgovino? Vsekakor to ni naključje. Mleko je živilo, ki ga, poleg kruha in drugih živil, vsak potrošnik kar naprej kupuje. Tako so trgovci ugotovili, da je mleko najbolje postaviti v zadnji del trgovine, da na poti do hladilnika najdemo še ogromno drugih izdelkov in živil, ki jih »tako nujno« potrebujemo. Seveda so na poti do tetrapaka mleka zelo dobro vidne oznake za izdelke v akciji, ki so tako še bolj privlačni. Nepotrebnim nakupom se najbolj izognemo, če si pred odhodom v trgovino naredimo seznam stvari, ki jih resnično potrebujemo in se ga v trgovini držimo.
Kaj pa akcije? Mnoge verige trgovin ves čas prodajajo mleko, kruh, jajca, olje, moko in druga živila, ki so redno na naših nakupovalnih seznamih, po akcijskih cenah. Tako potrošniki dobimo občutek, da je »ta trgovina poceni« in postanemo njihovi redni kupci. Trik je v tem, da so druga živila in artikli morda precej dražji kot pri drugih ponudnikih, včasih so celo živila z akcijsko ceno vseeno dražja od živil drugih ponudnikov, zato primerjava cen različnih trgovin včasih ni odveč.
Trgovci dobro vedo, kdaj sta sadje in zelenjava videti najprivlačnejše. Pomembna je predvsem njuna barva, in ko je ta primerna, nam sadje in zelenjavo ponudijo na police. Nikakor ni nujno, da ta čas sovpada z optimalno zrelostjo živila, le videz je takrat najboljši. Na oddelku s sadjem in zelenjavo nam živila pogosto ponujajo v lesenih košaricah, ki dajejo občutek domačnosti in ekološki pridih. Naj vas videz oddelka ne zavede. Škatle so včasih celo iz navadnega kartona, na katerem so narisane lesene letvice, ki ustvarijo videz domačih lesenih »gajbic«. Sadje in zelenjavo je torej dobro bolj pogledati, da ugotovimo stopnjo zrelosti, nikakor pa ga ni potrebno stiskati in premetavati, saj sadeže tako poškodujemo.
Ko pridemo do oddelka z ribami in rakci, so le-ti pogosto ponujeni na zdrobljenem ledu. Pri tem sploh ne gre za najboljši način hlajenja živil, pač pa gre le za trik, ki v naši podzavesti ustvari občutek, da so živila res sveža. Tovrstna živila je morda bolj pametno kupovati v ribarnicah, kjer je pretok rib in morskih sadežev večji in imamo zaradi tega več možnosti, da kupimo bolj svežo hrano.
Triki proizvajalcev
Ljudje smo vizualna bitja, česar se proizvajalci hrane zelo dobro zavedajo. Zaradi tega je embalaža vedno premišljeno izdelana, da izdelek hitro opazimo. Privlačna embalaža takoj ustvari pozitivnejše mnenje o izdelku. Proizvajalec vedno ve, kdo sodi v ciljno skupino za določeno živilo, in embalaža je temu primerno tudi ustvarjena. Na žitih za otroke tako pogosto najdemo slike priljubljenih risanih junakov, na embalaži za športno prehrano slike uspešnih športnikov in podobno. Na izdelkih za hujšanje so vedno slike vitkih in slavnih oseb, ki ta izdelek celo priporočajo, v resnici pa ga same pogosto sploh ne uživajo. Embalaža včasih namenoma ustvari občutek, da je določenega živila v njej veliko, ko pa jo odpremo, smo presenečeni – škatla je napol prazna. Prebrati je treba torej tudi informacije o količini izdelka, ki je v embalaži.
Proizvajalci s potrošniki najlažje manipulirajo s pomočjo podatkov, ki jih navedejo na embalaži. Ti naj bi bili sicer resnični, a obstaja veliko načinov, s katerimi lahko proizvajalci »zavijejo informacije v celofan«. Ob nakupu je treba imeti v mislih, da proizvajalci s poudarjanjem dobrih lastnosti živil pogosto le poskušajo prikriti slabe.
Branje označb z embalaže živil je izjemnega pomena, saj le tako lahko izbiramo živila, ki nam ustrezajo in so za nas dobra, a za razumevanje podatkov moramo biti kar dobro seznanjeni s prehransko tematiko, sicer pregledovanje označb ne obrodi sadov.
V nadaljevanju bom opisala nekaj trikov, ki jih proizvajalci uporabljajo, saj se zavedajo, na kakšen način lahko povprečnega potrošnika zavedejo. Žal so pri tem nemalokrat zelo uspešni.
Katero živilo kupujemo?
Preden začnemo brati označbe na živilu, moramo vedeti, kaj pravzaprav kupujemo. Če kupujemo olivno olje, nas vsebnost maščob ne sme presenetiti, kajne? Enako velja na primer za oreščke – seveda, vsebujejo veliko maščob, ampak gre za koristne maščobe, zato brez skrbi. Tudi kalorična vrednost je zaradi visoke vsebnosti maščob večja. Maščobe imajo najvišjo energijsko vrednost, saj 1 gram maščob sprosti 9 kcal, medtem ko 1 gram ogljikovih hidratov ali beljakovin sprosti 4 kcal. Našo pozornost morajo veliko bolj pritegniti maščobe, ki so na primer v pašteti, salamah, omakah, solatnih prelivih in podobno, saj tam ne gre za koristne maščobe, pogosto pa jih ta živila vsebujejo več, kot bi bilo potrebno. Še posebej pazljivi moramo biti pri informacijah o transmaščobnih kislinah – teh mora biti čim manj, najboljše pa je, da jih v živilu sploh ni. Naravno se v živilih živalskega izvora pojavljajo le v majhnih količinah, največkrat pa so v večjih količinah v živilih, ki so cvrta. Pri postopku cvrenja pride do sprememb oblike nasičenih maščob, ki so posledica visoke temperature, vplivata pa tudi trajanje postopka in vrsta olja. Iz »cis« oblike nasičenih maščob pri cvrtju nastane »trans« oblika. Če dlje časa uživamo transmaščobne kisline, lahko pride do bolezni srca in ožilja, saj dvigujejo raven LDL (slabega) holesterola, zmanjšujejo pa raven HDL (dobrega) holesterola. Poleg tega naj bi bile »sokrivke« za nekatere poškodbe možganov.
Drug primer živila, s katerim seveda ni nič narobe, čeprav vsebuje veliko sladkorjev, je na primer med. Pri tem živilu je seveda pričakovati visok delež sladkorjev. O nakupu pa moramo dobro premisliti, ko kupujemo, recimo, kosmiče za zdrav zajtrk, ki včasih vsebujejo tudi več kot 40 odstotkov sladkorja. Za zajtrk tako namesto zdravega obroka pravzaprav zaužijemo sladkarijo.
Še nekaj trikov
Ali veste, kako pomembna je velikost porcije? Na označbah živil so količine maščob (in posebej zapisane količine nasičenih maščobnih kislin), ogljikovih hidratov (in posebej količine sladkorjev) in beljakovin podane na 100 gramov živila in na porcijo živila. Na označbah najdemo tudi podatke o vsebnosti natrija ali soli in vlaknin, redkeje pa najdemo še podatke za druge komponente. Zelo pomembno je, da ne upoštevamo le količine teh komponent na porcijo. Če kupimo na primer krekerje, piškote in podobno, je kot porcija pogosto mišljeno le nekaj piškotov, recimo trije piškoti. Če iskreno razmislimo, po navadi ne pojemo le treh, kajne? Tudi pri čokoladi je kot porcija zapisana le ena vrstica čokolade, mi pa pogosto pojemo kar celo.
Zelo pomembno je, da ne enačimo pojmov »sol« in »natrij«. Sol je kemično natrijev klorid (NaCl), kar pomeni, da je natrij le njen element. Količino soli iz natrija izračunamo tako, da vsebnost natrija pomnožimo z 2,5. Če sta v živilu 2 grama natrija, pomeni, da je vsebnost soli 5 gramov.
Najpomembnejša informacija, ki jo je pri ogljikovih hidratih treba upoštevati, je informacija o vsebnosti sladkorjev, ki prav tako sodijo mednje. Ogljikovi hidrati so vedno navedeni na embalaži, zraven pa je dopisano tudi, koliko delež njihove količine predstavljajo sladkorji. Pomembna je tudi vsebnost vlaknine, ki sodijo med ogljikove hidrate. Za moške, mlajše od 50 let, je priporočeni dnevni vnos prehranske vlaknine okoli 38 gramov, za ženske pa 25 gramov. Za moške, starejše od 50 let, je priporočilo 30 g/dan, za ženske pa 21 g/dan. Prehranska vlaknina ima pomembno vlogo pri pravilnem delovanju prebavnega trakta in skrbi za ravnotežje mineralov v sledovih. Prehranska vlaknina ugodno vpliva tudi na steno debelega črevesa in s tem zmanjšuje možnost vnetja in zaprtja. Prehrana z veliko prehranske vlaknine znižuje tek, poleg tega pa moramo takšna živila dlje časa žvečiti, zaradi česar smo posledično bolj siti.
Ker so med potrošniki maščobe na slabem glasu, proizvajalci to dejstvo upoštevajo in ga skušajo uporabiti v svoj prid. Med pogoste izdelke z zmanjšano vsebnostjo maščob sodijo na primer jogurti. Ker so maščobe nosilci arome, imajo izdelki z zmanjšano vsebnostjo maščob pogosto manj izrazit okus, kar potrošnika zmoti. Da se proizvajalci temu izognejo, v jogurte dodajo večje količine sladkorja. Tako na embalažo lahko zapišejo na primer »le z 0,1 % maščob«, o dodatku sladkorja pa seveda molčijo. To ne velja za popolnoma vse jogurte, zato svetujemo, da naslednjič v trgovini pregledate označbe na embalaži in izberete najbolj primernega. Najboljši so seveda navadni ali pa probiotični navadni jogurti, saj so sadni že tako ali tako preveč sladkani.
Pazite na seznam sestavin živila. Sestavine so na embalaži navedene po padajočem vrstnem redu: sestavina, ki je v živilu najbolj zastopana, bo torej na prvem mestu, tista, ki jo je v živilu najmanj, pa na zadnjem. Več, kot je v živilu sestavin, več je možnosti, da gre za velik delež dodatkov. Za primer lahko vzamemo pasirani paradižnik. Kupimo lahko takšnega, kjer sta sestavini le paradižnik in sol, ali pa takšnega, kjer je seznam sestavin (ki torej niso nujno potrebne) mnogo več. Najboljša so živila, ki so sestavljena iz osnovnih sestavin, kot so moka, jajca, voda, olje in podobno. Več kot je notri sestavin, ki jih niti ne znamo prebrati, kaj šele, da bi vedeli, čemu so jih dodali, slabše je. Koristno se je izogibati živilom s hidrogeniziranimi sestavinami. Pri hidrogenizaciji nenasičenih maščobnih kislin nastajajo delno hidrogenirana olja, ki imajo spremenjene fizikalne lastnosti in so zato stabilnejša ter tehnološko uporabnejša. Pri postopkih hidrogenizacije pa nastajajo transmaščobne kisline, ki, kot smo prej omenili, škodujejo zdravju.
Nekatera živila rastlinskega izvora (na primer olje) imajo oznako »brez holesterola«, s čimer želi proizvajalec doseči, da kupimo prav njegov proizvod. Tukaj gre pravzaprav za zavajanje, saj nobeno olje ne vsebuje holesterola, zato še ne pomeni, da je olje, ki vsebuje oznako »brez holesterola«, boljše. Obstajata dve vrsti holesterola: koristen (HDL) holesterol in škodljiv (LDL) holesterol. Holesterol je sicer izjemno pomembna komponenta za naš organizem, saj je sestavni del celičnih membran ter žolčnih kislin, ki so pomembne za razgradnjo in absorpcijo maščob. V črevesje holesterol pride iz hrane in žolča, zato se mu v prehrani nikakor ne smemo popolnoma izogibati.
Kadar je le možno, je dobro kupovati lokalno pridelano hrano, kar nasploh velja za sadje in zelenjavo, ki jo lahko kupimo kar pri kmetu in je tako najbolj sveža. Pri kmetih lahko dobimo tudi sveže mleko, jajca, meso in med. Če kmetij ni v naši bližini ali pa želenega živila ne prodajajo, pa lahko v trgovini na embalaži preverimo, ali je poreklo slovensko ali ne. Lokalno pridelana hrana ima namreč mnogo prednosti.
Zakaj kupovati lokalno?
Vlada RS je razglasila dan slovenske hrane, ki ga obeležujemo vsak tretji petek v mesecu novembru. Uživanje sezonskega sadja in zelenjave iz lokalnega okolja se priporoča iz zdravstvenega vidika, saj sta po navadi bolj optimalno zrela in imata višjo hranilno vrednost.
Z daljšanjem razdalje od pridelovalca do potrošnika se zmanjša vsebnost vitaminov A, B, C in E, saj je hrana tako dlje časa skladiščena, pa tudi transport terja nekaj dodatnega časa, kar zmanjšuje njeno kakovost. Pri sadju in zelenjavi lokalne pridelave ni potrebno uporabljati konzervansov, zaradi česa so živila še toliko bolj zdrava.
Poleg vseh pozitivnih lastnosti za potrošnika ima uživanje lokalno pridelane hrane tudi pozitivne posledice za proizvajalce, saj se tako ustvarjajo nova delovna mesta. V Sloveniji je skoraj 100.000 ljudi zaposlenih bodisi v predelovalni industriji bodisi se ukvarjajo s samo pridelavo hrane. Poleg tega je zaradi zmanjšanega transporta naše okolje manj obremenjeno. Z nakupom lokalno pridelane hrane skrbimo za razvoj slovenskega podeželja, trajnostno rabo površin, ki so namenjene pridelavi hrane, dvigne pa se tudi delež samooskrbe s kakovostnimi živili.
Slovenski proizvajalci se med seboj povezujejo, da lahko zagotovijo široko ponudbo živil, da lahko vsak potrošnik najde kakovostno hrano zase. V Sloveniji so še posebej pomembni čebelarstvo, zelenjadarstvo, sadjarstvo, mlekarstvo in pridelava žit.
Navkljub vsem pozitivnim lastnostim lokalno pridelanih živil pa v Slovenijo letno uvozimo za kar 1,9 milijarde evrov hrane.
Marketinške zvijače
Hrana na oglasih je tako privlačnega videza, da si je zaželimo, čeprav smo v tistem trenutku siti. Živila so na oglasih nemalokrat videti mnogo boljše kot v resnici. Ali ste vedeli, da obstaja poklic za pripravo hrane za reklame? V angleščini se imenuje kar »food make-up artist«, kar v prevodu pomeni umetnik »ličenja« hrane.
Hrano nam na fotografijah predstavijo tako, kot je v resnici skoraj ne moremo pripraviti. Za primer lahko vzamemo hamburgerje, kjer je razlika med videnim v reklami in dejanskim precej očitna. A kako jim uspe? Meso, ki ga vidimo v reklami, nikoli ni dejansko pečeno, saj se med pečenjem skrči in osuši. Na reklamah je vedno videti zelo sočno, kajne? Sezam na lepinji je vedno razporejen v enakomernih razmikih, kar zopet ni naključje, saj vsako seme na lepinjo prilepijo z lepilom, solato in čebulo pa v hamburger pripnejo z zobotrebci.
V oglasih na televiziji pogosto za zamenjavo živil uporabijo snovi, ki sploh niso užitne. Mleko lahko nadomestijo z belim tekočim lepilom, da deluje bolj gosto in da je bela barva intenzivnejša. Sladoled nadomestijo kar s pire krompirjem, ki ga obarvajo z različnimi barvili, solata pa vedno deluje tako sveža, saj jo več ur namakajo v ledeno mrzli vodi ali pa jo pred snemanjem pomočijo v glicerin. Tako privlačno, a tako umetno. Javorjev sirup v reklamah včasih nadomestijo kar z motornim oljem.
Ob zavedanju vseh teh trikov, ki še zdaleč niso vsi, ki se jih trgovci in proizvajalci poslužujejo, se morda nakupom nezdravih živil lažje izognemo. Pa srečno!