Višja sila?

Po prometni nesreči sem bil urgentno operiran v bolnišnici. Imel sem poškodbe v trebuhu. Po operaciji se je pojavilo gnojno vnetje trebušne stene, ki je trajalo kar nekaj tednov. Ker se proces ni umirjal, sem bil ponovno operiran. V rani so našli košček tkanine. Domnevno je šlo za zloženec. Tudi po drugi operaciji se vnetje ni povsem umirilo. Nekaj tednov pozneje sem bil operiran še tretjič. Znova so odstranili košček tkanine. Vnetje se je po drugi operaciji še bolj razplamtelo, se razširilo na trebušne mišice in potrebna je bila ponovna operacija, pri kateri so mi odstranili del trebušnega mišičja. Po zadnji operaciji sem postal invalid. Trebušna stena mi ne služi več normalno. Omejen sem pri delu. Nositi moram trebušni pas. Iz operacijskih brazgotin pa mi na več mestih kronično izteka sokrvica. Včasih tudi gnoj. Zavarovalnica noče izplačati zavarovalnine, saj v bolnišnici trdijo, da so me zdravili vestno in da gre pač za zaplet po posegu. Ne izključujejo možnosti, da je operacijska ekipa v trebušni votlini morda pustila kakšen zloženec, vendar trdijo, da je tudi to zgolj možen zaplet prav mojega zdravljenja. Trdijo, da gre za višjo silo in četudi bi kdo hotel govoriti o njihovi odgovornosti, pravijo, da osebne odgovornosti v skupini, ki me je zdravila, ni mogoče ugotoviti. Kako je mogoče, da ni mogoče ugotoviti odgovornosti posameznika?

operacija trebuha

Pri nujnih medicinskih posegih se pravna (a tudi strokovna) obravnava določenega medicinskega problema lahko bistveno razlikuje od tiste pri tako imenovanih elektivnih posegih (delo poteka izjemno hitro, v časovni stiski lahko ob reševanju življenja postopki potekajo zgoščeno ali se nekateri opustijo ipd.). A če pogled na nujno medicino nekoliko odvrnemo in se tokrat posvetimo zgolj drugemu vprašanju, to vendar ne bi smelo vplivati na vprašanje ugotavljanja odgovornosti. V medicini v velikih ustanovah danes zdravljenje, še posebej kirurško, praviloma poteka v delovnih skupinah. Pri vsakem posegu običajno sodeluje več zdravstvenih delavcev in njihova medsebojna razmerja so lahko pravno in medicinsko zelo različna. Pravni temelji oblikovanja pogojev za ocenjevanje odgovornosti posameznikov, delujočih v takih skupinah, so na teoretični ravni razčlenjeni, v vsakdanjiku pa jih pogosto oblikuje šele sodna praksa.

Poenostavljeno velja za delo zdravstvenega delavca v skupini razdelitev na dve temeljni zvrsti. V prvi je delo organizirano hierarhično in v taki skupini obstaja močno izražena navpična delitev dela. V drugi skupini take hierarhije ni in govorimo lahko o vodoravni delitvi dela. Zgled za prvi primer bi bilo denimo delo v bolnišnici, kjer je veriga dolžnosti in odgovornosti določena piramidalno in sega od vodje večjega oddelka navzdol do sobnega zdravnika in dalje do nezdravniškega osebja (ko gre za zdravljenje). Enaka hierarhična organiziranost je značilna tudi za zdravstveno nego znotraj bolnišnice. Tudi ta je oblikovana po stopnjah: od glavne medicinske sestre do medicinske sestre na oddelkih. Za vse hierarhično oblikovane delovne skupine vsaj na načelni ravni velja, da ima nadrejena oseba večje strokovne pristojnosti in boljše možnosti za nadziranje dela podrejenih.

Vodoravna delitev dela v medicinski skupini pomeni, da v delu skupine sodeluje več enakovrednih članov in prave hierarhije ni. Zgled je interdisciplinarno sodelovanje zdravnikov specialistov različnih strok. Za razliko od hierarhično oblikovane skupine ima vsak član »vodoravne skupine« popolno samostojnost z jasno opredeljenimi dolžnostmi in odgovornostmi.

Pogosto se delo med skupinama prepleta. Znotraj hierarhično oblikovane skupine lahko delujejo tudi vodoravne skupine. Možne so kajpak tudi drugačne kombinacije. Tako prepletanje lahko oteži ugotavljanje odgovornosti za potek in izhod zdravljenja določene bolezni, nikakor pa ga ne more preprečiti. Pri vsaki pravni obravnavi primera bi se zastavilo vprašanje odgovornosti nadrejenega (zlasti zdravnika) za kršitve dolžnostnega ravnanja drugih članov skupine. Če pa bi se izkazalo, da podrejena skupina deluje na načelu vodoravno organizirane skupine, pa bi se raziskala odgovornost posameznih članov skupine in ustanove (kako je organizacijsko poskrbljeno za varnost bolnika v operacijski dvorani, kakšen sistem se uporablja za štetje tkanin, uporabljenih med posegom, kdo je odgovoren za štetje zložencev med operacijo in po njej; je zdravnik upošteval rezultate štetja; ipd.). Četudi je morebiti videti ugotavljanje odgovornosti znotraj prepletenih skupin zapleteno, se v praksi praviloma izkaže, da je problem mnogo manjši, kot je morda videti na prvi pogled.

Če vaše navedbe držijo, z ugotavljanjem odgovornosti ne bi smelo biti težav. Težave nastajajo praviloma zaradi odnosov med zavarovanci (bolnišnicami) in zavarovalnicami, ko se ob vprašanju izplačila odškodnine v izvensodni poravnavi slednje plačilu praviloma izognejo in čakajo na morebitno sodno pot. Velik delež k takemu ravnanju prispeva tudi sodna praksa, ki se nagiba k iskanju subjektivne odgovornosti. V načelu je namreč v obligacijskem pravu mogoče najti splošna načela, po katerih bi bilo mogoče presoditi, da je domnevni škodni dogodek nastal v ustanovi in da je ustanova zanj (v najširšem pomenu) objektivno odgovorna (ustanova je tudi zavarovana!). Tako bi bilo v tovrstnih primerih mogoče ob svobodnejši razlagi uporabiti številne člene obligacijskega zakonika, denimo opredelitev iz 149. člena Obligacijskega zakonika (OZ), da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Ni tudi prezreti določbe prvega odstavka 147. člena OZ, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Če izvensodna poravnava resnično ni možna (opisani primer je dober zgled za prav tako poravnavo), boste verjetno morali ubrati sodno pot.

Svetuje: dr. Vojko Flis, dr. med.

 

Povejte svoje mnenje - kometirajte