Pri kozmetičnem kirurgu bi si želela povečati prsi. Zanima me, ali kirurg mora upoštevati bolnikove zahteve glede posega. Zanima me tudi, ali je mogoče v primerih, ko operacija ni bila opravljena v skladu z bolnikovimi zahtevami, zahtevati odškodnino.
Pravno razmerje med zdravnikom in bolnikom, ko gre za zdravljenje, v vseh pravnih redih kontinentalnega prava (praviloma vse evropske države razen Velike Britanije) ni pravo pogodbeno razmerje, kot ga poznamo z drugih področij vsakodnevnega življenja. Zelo preprost zgled za običajno pogodbeno razmerje iz področja civilnega prava bi bil nakup avtomobila, kjer je prodajalec načeloma dolžan izročiti točno takšen avtomobil, kot ga je kupec zahteval. V nasprotnem primeru lahko kupec avtomobil zavrne ali se morebiti dogovori za kakšno drugo obliko nadomestila ali poravnave. Iz povsem očitnih razlogov takega načina pravnega dogovarjanja ni mogoče prenesti na področje medicine. Razlogi so številni. Telo ali deli telesa tudi načeloma ne morejo biti predmet pravnega prometa. Vsakdo se na različne načine odziva na bolezen. In še bi lahko naštevali. Zaradi številnih bioloških posebnosti in zaradi posebnega statusa človeka kot bitja temelji osnova pravnega razmerja med bolnikom in zdravnikom v primerih, ko gre za zdravljenje (če je zdravnik na primer izvedenec, je pravna ureditev nekoliko drugačna), na bolnikovi zavestni privolitvi (ali odklonitvi) po pojasnilu. V pravnem jeziku in tudi sicer pa je velika razlika med pravico do privolitve in pravico do zahteve. Slednje bolnik v pravnih redih kontinentalnega prava načeloma nima (zahteval bi lahko stvari, ki niso v skladu z razumno presojo ali ki celo neposredno ogrožajo njegovo življenje).
V skladu s tako ureditvijo je zdravnik bolnika po privolitvi v poseg dolžan zdraviti v skladu s sodobnimi dognanji medicinske stroke. Pri tem ne sme ravnati malomarno. Prav tako se pri svojem ravnanju ne sme v pomembnih korakih oddaljevati od splošno sprejetih strokovnih standardov ukrepanja. Gre za tri kategorije, ki so navidez videti sorodne, a se vsaka izmed njih dotika povsem natančnega področja zdravnikovega dela. Področje kozmetične kirurgije ni v državah s kontinentalnim pravnim redom urejeno prav nič drugače kot ostala področja medicine, čeprav ima svoje posebnosti. Največje odstopanje od ostalih področij medicine gotovo leži v dejstvu, da številni ljudje, ki obiščejo kozmetičnega kirurga, niso bolniki. Delu svojega telesa pač želijo iz takih ali drugačnih razlogov spremeniti videz. Razumljivo je, da imajo pri tem svoje želje in tudi svoje zahteve. Razumljivo je tudi zato, ker je to v samem bistvu kozmetične kirurgije, da jih kirurg skuša upoštevati. A to prav nič ne vpliva na splošno ureditev pravnega razmerja med zdravnikom in bolnikom. Celo nasprotno. Če kirurg upošteva nerazumne zahteve svojega obiskovalca (pretirano povečane dojke lahko na primer povzročijo hude težave z dihanjem in celo smrt), se lahko izpostavi obtožbi malomarnega in nevestnega zdravljenja ter kršenju splošno sprejetih profesionalnih standardov ukrepanja.
Kozmetični kirurgi, ki svoje delo opravljajo strokovno korektno, običajno porabijo veliko časa za pogovor z obiskovalcem in pojasnjevanje postopkov ter njihovih posledic pred morebitnim kozmetičnim posegom. V takem pogovoru skušajo med ostalim doseči dogovor o naravi in vrsti samega posega, razjasniti želijo vse vidike (predvsem psihološke) posledic spremenjenega videza, velik del pogovora pa je namenjen tudi iskanju odgovora na vprašanje, kaj in zaradi česa je določena stvar videti lepša, bolj privlačna in bolj mikavna. To je pomemben del pogovora pred operacijo, saj so povsem običajni, a tudi filozofski in estetski vidiki vprašanja, kaj je lepo, izjemno raznoliki. Slehernik lahko po takem pogovoru v poseg privoli ali ga odkloni. Če vanj privoli, zdravnika praviloma ne more tožiti zaradi rezultatov posega, ki se ne ujemajo z njegovimi pričakovanji.
Seveda ta načelna ugotovitev ne velja za primere, kjer je očitno šlo za malomarno ali nevestno zdravljenje ali kjer so bila grobo kršena pravila profesionalnega ravnanja. Če je del telesa po operaciji grobo iznakažen, seveda ni mogoče govoriti o različnih estetskih pogledih na lepoto. Takih občutljivih odtenkov znotraj splošnega opisa pravnega razmerja med kozmetičnim kirurgom in operirancem je še veliko. Bolnik lahko na primer zahteva posebne in boljše materiale (če jih tudi plača), ne more pa diktirati strokovnih načel njihove uporabe. Prav taki odtenki, ki jih je kajpak še veliko več, pri operirancih na področju kozmetične kirurgije praviloma vnašajo veliko zmede pri razumevanju razlik med pravico do privolitve in možnostmi upoštevanja njihovih želja ter zahtev. Posebej na področju kozmetične kirurgije velja pravilo, da se je pred posegom treba natančno pogovoriti z izkušenim in strokovno ustrezno usposobljenim kozmetičnim kirurgom. Okvarjenih delov telesa namreč (kljub morebitnim kasnejšim pravnim korakom) ni mogoče nikoli več enakovredno zamenjati ali popraviti v prvotno stanje.
Svetuje: dr. Vojko Flis, dr. med.