Govorimo seveda o tisti ljubki gesti, ko si pokrijejo oči in so prepričani, da ko oni ne vidijo vas, tudi vi ne vidite njih. Znanstveniki na Univerzi v Cambridgu so zdaj ugotovili, od kod otrokom to naivno in ljubko prepričanje. Dognali so tudi, da otroci resnično mislijo, da so nevidni, če si pokrijejo oči, ker postaja povezava med občutkom samega sebe in očmi.
To igro se igrajo otroci in starši že cele generacije. A ta občutek nevidnosti, ki se otrokom plete po glavi, ko si zakrijejo oči, je zbudil zanimanje znanstvenikov, ki so za to prepričanje iskali znanstvene odgovore. Preprosta igra, ki se jo majhni otroci z veseljem igrajo, namreč razkriva veliko več kot bi si sprva mislili. Še preden se namreč z otroki igramo skrivalnice, se lahko skrijemo za dlanmi, s katerimi si pokrijemo oči, in smo – popolnoma nevidni. Ne verjamete? Vprašajte svojega malčka!
Me vidiš?
Tako so na Univerzi v Cambridgeu opravili prvo študijo o tem nenavadnem pojavu s skupinami 3 in 4-letnih otrok. Otroške oči so pokrili z maskami in jih vprašali, če menijo, da jih raziskovalci lahko vidijo. Velika večina jih je odgovorila negativno. Kar precejšen delež otrok pa je – presenetljivo – menil, da raziskovalci ne morejo videti odraslih, ki so imeli pokrite oči. Sklenili so, da večina majhnih otrok verjame, da je vsakdo, ki si pokrije oči, zakrit pred pogledi drugih.
Raziskovalci so nato poskušali doumeti, kaj natančno povzroča občutek nevidnosti in ali gre za to, da tako niso mogli videti ali za to, da druga oseba ni mogla videti njihovih oči. Potem pa so otrokom dali par očal z ogledalci, skozi katera so oni lahko videli, vendar nihče ni mogel videti njihovih oči. Žal je le sedem otrok (od sedemintridesetih) uspelo razumeti, da oni še vedno lahko vidijo, njihove oči pa niso vidne. Od teh jih je šest verjelo, da so nevidni, če raziskovalci niso mogli videti njihovih oči.
Ogledalo duše
Ko so otroke prosili, da pojasnijo, kaj natanko jih s skrivanjem oči naredi nevidne, jih je veliko vedelo, da so njihova telesa še vedno vidna, kar kaže na otroško razlikovanje fizičnih teles in občutka sebe (osebnosti), ki ga povezujejo z očmi. To vsekakor nakazuje zelo pomemben del otroškega razumevanja sveta in sebe.
Da bi preizkusili teorijo, da otroci verjamejo, da jih je mogoče videti samo skozi njihove lastne oči, so raziskovalci naredili zelo zanimiv preizkus. Vsakega otroka so gledali naravnost v oči in ga prosili, naj čez nekaj časa pogleda vstran. Nato so enak preizkus naredili v nasprotni smeri. Otroke so prosili, da jih ves čas gledajo v oči, medtem ko so oni (torej raziskovalci) odvrnili pogled.
V vsakem primeru je večina otrok imela občutek, da niso vidni in jih drugi sploh ne vidijo, dokler se ni njihov pogled srečal (iz oči v oči) z drugo osebo. To vedenje daje podporo ideologiji, da so oči okno duše in da samo skoznje lahko resnično spoznamo oziroma »vidimo« človeka. Če to vedo že naši najmlajši, bi se morda lahko nekaj tudi odrasli naučili od njih.