DomovAlternativna medicinaZdenko Domančić: Če svoje metode ne bi predal ljudem, je ne bi...

Zdenko Domančić: Če svoje metode ne bi predal ljudem, je ne bi bil vreden

Zdenko Domančić je zdravil ljudi v mnogih državah sveta, po njegovi lastni oceni jih je prek milijon in pol »šlo skozi njegove roke«. Nazadnje se je delovno ustalil v Sloveniji, zadnjih nekaj let na Bledu. S svojim delovanjem nekako nadaljuje tradicijo zdraviliškega turizma, ki se je v tem biseru začela z Arnoldom Riklijem, bogatim Švicarjem, ki je Bled s svojimi zračnimi, sončnimi in vodnimi kopelmi približal svetu. Zanimivo je, da ga v zadnjem članku v britanski reviji Holistic primerjajo prav s tem »sončnim doktorjem«, kot so ga nekoč klicali domačini. Ponosen je na to, da ne samo zdravi, pač pa tudi prispeva k razcvetu gospodarstva v državi, ki ga je po njegovem mnenju dobro sprejela. Tako kot je ponosen tudi na to, da mu je uspelo razviti metodo, s katero on in njegovi terapevti lahko pomagajo ljudem, nad katerimi je uradna medicina dvignila roke. Še več, uspelo mu je, da jo je institucionaliziral in formaliziral. 

- Oglas -
Zdenko Domančić
Zdenko Domančić: »Vsako zdravilo je strup in vsak strup je lahko zdravilo. Najpomembnejši je odmerek. In vsak odmerek ni pravi za vsakega. Ubijalec je stres, ki ga spodbudijo nerealne želje. Prav tako skrb za materialno eksistenco, ko človek na primer ne ve, kako bo oblekel in nahranil otroka.«

Torej že imate naslednika?

Moje delo bosta nadaljevala sin Stipe in Boštjan Križaj. Oba sta profesionalca in usposobljena mentorja ter terapevta.

So vsi vaši terapevti vredni zaupanja?

Vsak psihofizično zdrav človek se lahko šola pri meni in postane terapevt. Po petnajstminutnem pogovoru z osebo lahko ocenim, ali je primerna za takšno delo z ljudmi ali ne. Tisti, ki pri meni dobijo diplomo in licenco, so vredni zaupanja in so vrhunski. Dogajalo pa se je, da so nekateri prišli na prvo stopnjo izobraževanja, vendar niso nadaljevali. To je podobno, kot če bi nekdo končal prvi letnik prava in po tem odprl odvetniško pisarno. Za takšnimi ne morem stati. Zaključiti morajo izpit, katerega del je tudi praktični dokaz, da so zmožni zdraviti ljudi. Če to opravijo, potem dobijo najprej diplomo, nato pa licenco in z njo gredo lahko kamor koli po svetu ter delajo po moji metodi.

Prejšnji teden so tu moji terapevti delali brez mene, zdravili so 90 ljudi v skupini, zares so odlični. Nekega dne bom odšel, a odšel bom miren, saj se je moja metoda razširila in utrdila. Moj cilj je, da se metoda začne uporabljati v družinah in da družinski člani drug drugega zdravijo ter tako vzdržujejo visoko raven zdravja. Le v izjemnih primerih bi jim bilo treba oditi k zdravniku. Na ta način bi propadla farmacevtska podjetja, ki po mojem mnenju le kujejo dobiček in njihovi izdelki ne zdravijo. Tudi na to sem ponosen.

- Oglas -
Zdenko Domančić, terapija
Zdenko Domančić: »Milijonu bolnikov, ki so šli skozi mojo ordinacijo, nisem nikoli računal, niti kralju, niti milijarderju, niti šejku. Prepričan sem namreč, da sem do tega znanja prišel ne zato, da ga prodajam, ampak zato, da ga delim.«

Nekateri vašo metodo imenujejo čudežna. Kako deluje?

To, čemur pravimo čudežna ozdravitev, ni nič drugega kot pospeševanje telesnega procesa samoozdravitve. V zdravljenju z bioenergijo ni nič nenaravnega ali paranormalnega. Utemeljeno je na naravnih zakonitostih, ki se jih večina ljudi ne zaveda. Čeprav znanost še ne zmore določiti ali izmeriti življenjske energije ali bioenergije, to še ne pomeni, da ta ne obstaja ali da ne vpliva na zdravje. V starih časih se ljudje niso zavedali obstoja električne energije, njenih značilnosti in praktične uporabe – a to ne pomeni, da električni tok ni obstajal. Če nekaj ignoriramo, s tem še ne spremenimo resnice, lahko pa izkrivimo predstavo o resnici in o tem, kaj je možno in kaj ne, kaj se lahko napravi in česa ne. To dela uradna medicina.

Načelo, po katerem je metoda ustvarjena, govori o obrambnem sistemu v nas, ki je naš notranji zdravnik in skrbi za naše zdravje. Ko se ta obrambni sistem poruši, zbolimo. Terapevt bi zato moral biti kot mehanik obrambnega sistema in ga ponovno vzpostaviti. Takrat človek ozdravi ne glede na to, za kakšno bolezen gre: naj bo levkemija, naj bo rakava bolezen, naj bo sladkorna bolezen … Mi nismo več alternativna medicina, saj če bi gledali po rezultatih, bi morala biti medicina alternativa tradicionalnim metodam zdravljenja. V očeh evropske zakonodaje pa so si danes tradicionalne metode zdravljenja in uradna medicina komplementarni. 

A ste vendarle metodo dela z bioenergijo podvrgli mnogim znanstvenim poskusom. Zakaj?

Ena od stvari, po katerih se moja metoda razlikuje od podobnih metod zdravljenja, je ta, da je njeno delovanje znanstveno dokazano v mnogih eksperimentih. Če sem želel uveljaviti svojo metodo, sem se moral boriti z nejevero, predsodki in ukoreninjenimi družbenimi stališči o bioenergiji. Medicina je težko sprejemala izjemne učinke mojih bioterapij, toda dobri rezultati so zgovornejši. Prva dokazovanja so bila izvedena v ZDA na univerzah Stanford in Columbia ter v Izraelu na univerzi Ben Gurion. Tam so preučevali fizikalni vpliv moje metode. Tega nisem potreboval zaradi sebe, ampak sem preprosto upošteval pravila igre. Tako kot ne morete kar trditi, da ste končali neki konservatorij in da super igrate na violino, ne da bi violino vzeli v roke in nanjo zaigrali. Človek je dolžan tisto, kar govori, tudi dokazati. To je edina pot, po kateri lahko gre nekdo, ki o sebi meni, da je kreativen. Po takšnem preverjanju se šele lahko ve, ali je prevarant, bolnik, iluzionist ali pa je morda le iznašel nekaj, česar svet pred tem še ni videl.

Leta 1985 smo v Zagrebu pod strokovnim nadzorom zdravnikov dokazovali delovanje bioenergije pri najtežjih primerih vlažnih gangren. Za eksperiment sem si torej izbral najtežje ozdravljivo v medicini – diabetično gangreno, ki je bila v visokem stadiju; napovedali so, da bo nastopila huda sepsa in nato smrt, če noge ne bodo odrezali v roku 48 ur. Od 23 pacientov, ki so imeli podobno napoved, po mojem zdravljenju nihče ni izgubil noge. Noga, ki bi jo morali v zelo kratkem času odrezati, je bila po bioenergijskem tretmaju rešena in zdrava.

Zanimivi so bili tudi vaši poskusi s kristali.

Leta 2003 so na Inštitutu Jožef Stefan potekale raziskave vplivov bioenergije na kristale kalcijevega karbonata v vodni raztopini. Z bioenergijo obsevano raztopino sta skozi elektronski mikroskop pregledala in analizirala dr. Anton Jeglič, profesor na Fakulteti za elektrotehniko, in prof. dr. Spomenka Kobe z omenjenega inštituta. Navadni kristali so se spremenili v različne oblike, ki ponazarjajo življenje: rože, vrtnice in podobno. Raziskave so dokazale, da je bioenergija informirana – da torej »ve«, kam mora iti in kako delovati. In še veliko je bilo poskusov, ki so to dokazovali. Kadar koli sem pripravljen na nova preskušanja in dokazovanja. O mojih dosežkih in eksperimentih so zdravniki dejali, da so čudež. A čudež ne obstaja, obstaja le red v naravi, ki ga zelo slabo ali sploh ne poznamo.

Sodobna kvantna teorija pravi, da ločenosti ni, to je iluzija, vsi smo eno. Energija je osnova življenja. Ko je nekje v našem delu telesa manjka, smo bolni. Ko ta del napolnimo z energijo, človek ozdravi. Vendar bioterapevti ne dajemo svoje energije. Že zdavnaj bi izgorel, če bi dajal svojo energijo. Smo le prenašalci energije iz narave, brez katere ni življenja.

Po čem se vaša metoda še razlikuje od drugih, podobnih energijskih metod?

Razlika je tudi v tem, da delamo na daljavo, bolnika se (običajno) ne dotikamo. Nikakršne razlike ni v tem, ali ima terapevt bolnika pred sabo ali pa je ta tisoče kilometrov stran. Le njegovo kodo mora imeti.

- Oglas -
Zdenko Domančić
Zdenko Domančić: »Sodobna kvantna teorija pravi, da ločenosti ni, to je iluzija, vsi smo eno. Energija je osnova življenja. Ko je nekje v našem delu telesa manjka, smo bolni. Ko ta del napolnimo z energijo, človek ozdravi.«

Kakšna koda je to?

Da ga vidi. Bodisi, da ima njegovo fotografijo ali pa ga je že kdaj prej videl v živo in ima v predstavi njegovo podobo. Pri naši metodi razdalja ne obstaja. Enako velja za živali. Imam nekaj veterinarjev v Sloveniji, ki so zaključili šolanje, da zdaj lahko pomagajo živalim. Dr. Nabergoj je na primer eden takšnih, ki imajo zelo dobre rezultate.

Poglejte si film Think about it, dobite ga na youtubu, v katerem govorim o svoji metodi zdravljenja z bioenergijo. Trdim, da uradna medicina ne zdravi bolezni, pač pa skuša z zdravili in postopki spodbuditi imunski odziv organizma, da se zdravi sam. Enako postopamo mi. Mi ne zdravimo človeka, telo se zdravi samo, mi smo pri tem samo pomočniki. Terapevt je kot mehanik energijskega sistema. Ko »popravimo« energijski sistem, človek ozdravi.

Kako ste pravzaprav prišli do te metode?

Metoda je moja. Vendar je to dolga zgodba. V mladosti, ko sem bil star okoli 27 let, sem opazil, da ko stegnem roko, stvari »bežijo« stran. To so bili tudi časi neonskih luči, in ko sem se jim približal, sem zaslišal brnenje teh luči, ko sem jim približal roko, se je moč brnenja in vibriranja povečala. Takrat sem začel razmišljati o energiji. Ko sem se približal rastlinam, sem videl, da si, če so v slabem stanju in z roko nekajkrat zaokrožim nad njimi, opomorejo. Po tem sem skušal pomagati najprej živalim, nato ljudem. Rezultati so poznani širom sveta.

Po drugi strani pa pravite, da se vaše metode lahko nauči vsak?

Obstaja razlika v inteligentnosti, v človekovem značaju. Dober vojak je na primer tisti, ki mu v borbi uspe ubiti kar največ sovražnikovih vojakov v kar se da kratkem času. Ali pa bi bil dober vojak tudi dober terapevt? Ali pa na primer dober mesar, ki kolje živino, reže meso in ga prodaja – ali bi bil lahko dober terapevt? Ljudje imajo namreč nagnjenost k določenemu poklicu. Ključna pa je ljubezen do vsega živega. Poglejte to malo šnavcerko. (Pokaže na psa, ki se mota v bližini.) To je moj član družine. Imam jo rad. In rad imam živali, naravo in dobre ljudi. Kaj je tu čudnega? (smeh) 

Torej ni potrebno, da človek poseduje posebne energijske moči?

Ne. To ima vsak človek. Lažje pa je to prebuditi človeku, ki ima rad naravo in je dober po srcu. Pri tem je treba upoštevati etična načela. Milijonu bolnikov, ki so šli skozi mojo ordinacijo, nisem nikoli računal, niti kralju, niti milijarderju, niti šejku. Prepričan sem namreč, da sem do tega znanja prišel ne zato, da ga prodajam, ampak zato, da ga delim. Naše društvo se financira iz izobraževalnih programov. Znanje je treba plačati. Samega zdravljenja pa ne. Moji učenci podpišejo kodeks in eno od pravil tega kodeksa je, da svojih storitev ne bodo zaračunavali. Spraševali so me, od česa bodo živeli. Odvrnil sem jim, da morajo biti tako dobri in uspešni, da bodo lahko od prostovoljnih prispevkov dostojno živeli. Denar, ki vam ga da vsak toliko, kolikor zmore, vam ne bo opekel roke, saj bo dan od srca, tako sem jim rekel. Morda se zdi komu smešno, a vztrajam pri tem. To je tudi način, da so moji terapevti zares izvrstni.

Zdenko Domančić
Zdenko Domančić: »Moja družina je bila skromna, povprečna jugoslovanska družina v tistem času. Oče je bil zaposlen na sekretariatu za notranje zadeve, mama je bila gospodinja. Na koncu koncev tudi sam nisem neskromen.«

Kakšni bolniki vas najpogosteje poiščejo? Takšni, ki še niso preskusili nobenega zdravljenja, ali takšni, ki so se prej zdravili v okviru uradne medicine, pa neuspešno?

Velika večina je takšnih, pri katerih nobeno zdravljenje, ki so ga bili deležni, ni dalo rezultatov. Ko takšnega bolnika uspešno ozdravim, pridejo tudi njegovi svojci, prijatelji in znanci. Večinoma gre za delovno aktivne ljudi, ki se preprosto morajo najprej zdraviti v uradnem sistemu medicine, , da lahko koristijo bolniški stalež.

Kako pa bolnik doživlja vašo terapijo?

Ko je človek na moji terapiji, doživi nekaj, o čemer ni mogel niti sanjati. Tok energije je zelo močan, telo se zvija … Ljudje začutijo to močno energijo, ko stojim za njimi in se ji ne morejo upreti, takrat jih prepriča o tem, da gre za nekaj velikega, o čemer oni sami nič ne vedo. Takrat se sprostijo in prepustijo. Od tega trenutka lahko na energijskem sistemu bolnega človeka delam popravke, če se lahko tako izrazim.

Kaj je tisto, kar po vašem mnenju največkrat povzroči bolezen?

To je dobro vprašanje. Diskrepanca med našimi željami in realnostjo. Želje so tiste, ki napravijo človeka bolnega. Če niso v skladu z realnimi zmožnostmi človeka, potem enostavno poči. Večkrat se na svojih seminarjih pošalim, da poznam molitev za ženske. Kako gre? O, Bog, osvobodi me mene same! Potem dodam, da pomaga tudi moškim. Torej človek sam sebe vodi v situacije kaosa, težav, finančnih skrbi in skrbi za eksistenco.

Kako doseči pravo mero?

Ljudje v sodobnem svetu menijo, da veliko materialnega reši vse probleme. Zdravil sem milijarderje, kralje, prince in šejke in videl sem, da v bogastvu ni veliko sreče. Človek, ki je sposoben krotiti svoje želje, je lahko srečnejši od milijarderja. V tem je pravica. A človek mora znati razmišljati s svojo glavo, že ko napravite prvi korak, morate vedeti, kakšen bo vaš zadnji korak. Ne iti stihijsko. Razmisliti, koliko je v čem dobrega in koliko slabega. Sebe moramo znati kontrolirati, svoje želje. Željam, ki so večkrat impulzivne in močne, je treba znati stopiti na rep.

Zdenko Domančić
Zdenko Domančić: »Dolžan sem bil, da metodo, ki sem jo razvil, dam ljudem. Tudi jaz bom nekoč odšel,« pove Zdenko Domančič in doda, da bi bila velika škoda, da bi z odhodom enega človeka propadlo znanje, ki je konkurenčno vsem drugim znanim metodam. »Če bi se to zgodilo, potem si tega znanja nisem zaslužil.«

Kaj torej lahko sami naredimo za svoje zdravje? Kaj je tisto ključno, kar vpliva na to, da smo zdravi ali ne?

Da bi lahko ohranili svoje zdravje, moramo biti zelo pozorni na to, kaj mislimo. Ker tisto, kar mislimo, tudi delamo. Tisto, kar delamo, ustvarja naše navade, te pa oblikujejo naš značaj. Značaj pa je naša usoda. Ko se ujamemo v razmišljanju, za katerega spoznamo, da ni korektno, pojdimo ven iz tega toka misli, prekinimo ga, saj za nas ne bo dobro. Zavedati se moramo tudi, da je velik del tako imenovanih resnic v našem sodobnem svetu laž. Ljudje lažejo namerno in s ciljem. Naša civilizacija je bolna, med drugim zato, ker ljudje zbolevajo iz strahu za svojo eksistenco, iz strahu, kako bodo preživeli svoje družine. Zato je potrebno, da vsak posameznik skuša spremeniti sebe. Ne moremo spremeniti sveta, lahko spremenimo le sebe. In ko bo dovolj takšnih oseb, se bo spremenil tudi svet. Ko pomagamo na ta način sebi, pomagamo tudi drugim.

Tudi otroke pripeljejo k vam na zdravljenje. Kaj je pri njih lahko vzrok bolezni?

Pred kratkim je na zdravljenje nekdo iz Hrvaške pripeljal svojega otroka, starega štiri leta. Otrok je imel diagnozo avtizem, ki se je pojavil po cepljenju. Seveda je to nemogoče dokazati, saj bi za to potrebovali laboratorij in raziskave. Nihče ni odgovarjal za to. Otrok je kričal, ni mogel stopiti na pete … seveda mu je bilo že po prvi terapiji pri nas veliko bolje.

Vzrok bolezni pri otrocih je lahko tudi nestrokovno voden ali težak porod. Bolezen se na otroka lahko prenaša tudi genetsko ali prek čustvenih in drugih navad. Če na primer mati kadi, potem kadi tudi otrok.

Kako vi skrbite za svoje mentalno zdravje in duševno kondicijo?

Kot sem že rekel: da razmišljam s svojo glavo; ko napravim prvi korak, vem, kateri bo moj zadnji korak. Razmislim, koliko je v čem dobrega in koliko slabega. Kontrolirati svoje želje. Veliko priložnosti sem imel, pa jih nisem izrabil. Nekoč mi je na primer Švedska akademija znanosti želela podeliti naziv pridruženega člana. Kaj bi s tem pridobil? Ne potrebujem nazivov. Najlepša titula je zame, ko vidim nekega ubogega otroka, ko nazadnje shodi.

Veliko priložnosti sem imel, pa jih nisem izrabil. Nekoč mi je na primer Švedska akademija znanosti želela podeliti naziv pridruženega člana. Kaj bi s tem pridobil? Ne potrebujem nazivov. Najlepša titula je zame, ko vidim nekega ubogega otroka, ko nazadnje shodi.

Zdenko Domančić
Zdenko Domančić: »Ko sem se približal rastlinam, sem videl, da si, če so v slabem stanju in z roko nekajkrat zaokrožim nad njimi, opomorejo. Po tem sem skušal pomagati najprej živalim, nato ljudem. Rezultati so poznani širom sveta.«

Kaj so vam osebno dala ta leta in leta zdravljenja?

To je velika sreča. Predstavljajte si človeka, ki je slep. Pa pri meni spregleda. Najprej sem zadovoljen jaz. Ali pa nekdo, ki ne more hoditi, pa po terapiji shodi … ali pa hudi srčni bolniki, ki ozdravijo … Pravico imam biti zadovoljen. Tudi človek, ki gradi čolne in so njegovi izdelki dobri, je zadovoljen in je lahko dobre volje, ko svoje delo dobro opravi.

Vedno pa rečete, da ta energija ni vaša energija? V čem je vaš delež?

Ne verjamem v Boga, ker vem, da obstaja. Obstaja sila ustvarjanja. Bog je personifikacija neke višje sile, ki je človeškemu umu nedostopna. To pomeni, da ga ne moremo videti. Kako ga lahko upodabljajo, če ga pa ne morejo videti? Tisto, kar poimenujejo Bog, je v resnici energija. Energije se ne vidijo. Ko vidimo svetlobo, rečemo, da je to električni tok. Vendar to ni električni tok, pač pa le učinek toka. Moj in vaš stvarnik je stvarnik vsega na tem planetu. Ko me je ustvaril, je vedel, da bom zmogel, da bom vztrajal in da bom to metodo predal ljudem. V prihodnosti bo to katastrofa za farmacevtska podjetja. To me močno veseli. Jaz in moji terapevti vse svoje nosimo s sabo. Imamo zdravilo in ga dajemo tistim, ki ga potrebujejo.

Ali ste kdaj kakšnega pacienta zavrnili?

Nisem. Vsak, ki se prijavi na zdravljenje, pride na vrsto. Ne vidim razloga, da koga ne bi sprejel.

Se vam je kdaj zgodilo, da ste s pacientom začeli delati, pa ste ugotovili, da mu ne morete pomagati?

To se mi zgodi zelo zelo redko. Morda, če je prepozno, če organi v telesu že razpadajo.

Kako vidite sebe? Kakšen človek ste?

Kot majhnega človeka, ki ima dovolj moči, da vztraja pri nečem, kar je naravno, pošteno, pri nečem, kar lahko branim pred vsemi, tudi pred Bogom.

Povejte, prosim, še kaj bolj osebnega. Iz kakšne družine izvirate?

Moja družina je bila skromna, povprečna jugoslovanska družina v tistem času. Oče je bil zaposlen na sekretariatu za notranje zadeve, mama je bila gospodinja. Na koncu koncev tudi sam nisem neskromen. Imam mlajšega brata. A se ne vidiva pogosto. (Ob tem se zagleda v daljavo in se mu orosijo oči.)

Zdenko Domančić

Zakaj ne?

Ratko se je ujel v vojno dogajanje. Sam nikoli ne bi mogel ubiti človeka, ki ga niti ne poznam, le zaradi tega, ker je druge veroizpovedi ali druge narodnosti. Brat ima drugačno stališče. Po mojem mnenju je vojna kapitulacija razuma, ne vodi k ničemur, je le veliko zlo.

Z dvaindvajsetimi leti ste bili že v Nemčiji. Zakaj ste šli tako zgodaj od doma?

Preprosto zato, ker sem iskal nekaj drugačnega. Hotel sem videti svet.

S kakšnimi ljudmi se radi družite?

S poštenimi. Odprtimi. Če ima nekdo argumente, ki so prepričljivi, potem razmislim o njih. Nasprotujem le »budalam«.

Kdo so to?

To so ubožčki, veste. Obstajajo na primer klerikalni talibani. Odprto sem govoril o zločinih, ki jih je napravila katoliška cerkev v stoletjih. Na stotisoče žensk in deklet je umrlo na grmadah, ker so jih obsodili čarovništva. Če bi jaz živel v tistem času, bi bila moja grmada verjetno največja v Evropi. (smeh) Če je nekaj resnično, potem se tega ne bojim povedati. Druga stran pa ima možnost dokazati, da se lažem.

Moje srce utripa na levi strani. Slovenija mi je bolj všeč kot Dalmacija, ki se je po zadnji vojni precej spremenila. Po naravi sem antifašist, zelo me moti delovanje desničarjev, ki želijo potvarjati zgodovino. Po mojem mnenju je to nepošteno in nečloveško ravnanje. Vedno bom odprto povedal tisto, kar mislim, in po svoji vesti.

Kje se najbolj počutite doma?

Rojen sem v Zadru, a sem se preselil v Istro. Miselnost Istranov mi je mnogo bližja. So drugačni, najbolj cenim njihovo toleranco. Tam živijo ljudje različnih narodnosti, vsi v miru. Imajo dobro hrano in dobra vina, Slovenija je blizu. Tam se počutim doma. Tudi v Sloveniji se dobro počutim. Sprejet sem na pravi, človeški način.

Zdenko Domančić: Življenjska pot velikega bioterapevta

Zdenko Domančić, svetovno znani bioterapevt, je bil rojen leta 1950 v Zadru, kjer je preživel mladost. Z 22 leti je odšel od doma in potoval po svetu. Čeprav je svojo drugačnost opazil že v mladosti, se je z bioenergijo začel ukvarjati šele v svojem tridesetem letu, takrat pa se je tudi začela njegova zanimiva bioenergijska pot. Vodila ga je skozi mnoge dežele, v katerih je s svojim delom za seboj puščal opazno sled. Od leta 1975 je živel in delal v Belgiji (Antwerpen) in Nemčiji (München), občasno je bival tudi v Rusiji, leta 1982 pa se je vrnil v Jugoslavijo. Leta 1985 so bili v Zagrebu objavljeni znanstveni dokazi njegove metode in od takrat je živel in delal na otoku Ugljanu. V tistem obdobju je bilo na tem otoku možno videti nepregledne vrste bolnih ljudi, ki so prihajali po pomoč. Rezultati so bili veličastni. Ohranjena so številna besedila, zahvalna pisma ljudi, ki jim je pomagal.
Pot Zdenka Domančića je bila zaznamovana z nenehnim iskanjem na mejnih področjih znanosti, zato je na Ugljanu ustanovil Društvo za preučevanje mejnih področij znanosti. Od leta 1987 do 1990 je živel in delal v Beogradu, od 1990 do 1994 pa v Poreču. Občasno je odhajal v Zagreb, kjer je opravljal terapije. Leta 1995 je odšel v Dubaj, kjer je delal nekaj mesecev, od leta 1996 pa biva v Sloveniji – do leta 2008 v Kranjski Gori (hotel Larix), od leta 2008 do danes pa na Bledu (hotel Lovec).

Uradno priznan tudi v Sloveniji

Od Urada Republike Slovenije za šolstvo, znanost in šport je pridobil pozitivno mnenje k izdaji dovoljenja za stalno prebivanje, v katerem je zapisano: »Metoda ‘energijskega’ pristopa, ki jo uporablja Zdenko Domančić, je glede na subjektivno oceno pacientov zelo pozitivna. Znanstveniki pa ugotavljajo, da je še bolj presenetljivo objektivno spremljanje stanja in medicinske dokumentacije, še posebej na področju razvoja terapevtskih pripomočkov za rehabilitacijo na osnovi funkcionalne električne stimulacije ekstremitet pri perifernih in centralnih lezijah. Spremembe, ki jih s svojo metodo informacijsko energijskega pristopa doseže g. Zdenko Domančić, so očitne, a popolnoma nerazložljive, toda koristi pacientov so neprecenljive. Ugotovljeno je, da je raziskovanje učinkov in pojavov, ki spremljajo metodo Zdenka Domančića, velik izziv za znanost.
Na podlagi navedenega ocenjujemo, da bi g. Zdenko Domančić pomenil pridobitev za slovensko znanost in državo Slovenijo.«

Kazalo vsebine pokaži
.
- Oglas -
- Oglas -

Preberi tudi

- Oglas -