Življenje otroka po ločitvi staršev

Starševstvo je tesno povezano z obstojem družine in družinskega življenja. Predstavlja obdobje, v katerem mnogi ljudje izpolnijo svoje želje, psihološki primanjkljaj in najdejo smisel življenja. V današnjem svetu raznolikosti se vse bolj pojavlja pojem reorganizirane ali dopolnjene družine.

Oblikovanje odnosov z novim partnerjem/družino enega od staršev je za otroka popolnoma drugačno od vzpostavljanja kakršnega koli drugega odnosa. Nov partner je za otroka tujec, ki se je nenadoma vključil v njegovo najbolj osebno življenje. Zadržanost in bojazen, da bo »nova« oseba nadomestila enega od njegovih staršev, sta popolnoma normalna občutka pri otroku. Predvsem na začetku bo otrok zmeden in v konfliktu glede lojalnosti do drugega starša, jezen in nemara tudi žalosten. Tudi če nima negativnih občutkov do nove osebe v življenju svojega starša, ima lahko zelo močna čustva glede sprememb, ki jih ta oseba sporoča. Zato je zelo pomembno, da se z otrokom pogovorimo o njegovih strahovih, čustvih in pričakovanjih glede sprememb. Otroku moramo dati dovolj časa, da sprejme vse spremembe, ki so del vsakdanjega življenja.

Otrok in ločitev staršev, prepir staršev

Razveza

Razveza oziroma ločitev staršev je boleče in stresno dogajanje, ob katerem nihče ne ostane neprizadet. Gre za procesno oziroma dlje časa trajajoče dogajanje, ki ima lahko različne vloge. Odrasle osebe si večinoma najdemo uteho, oporo v drugih ljudeh, hobijih, športih itd., otroci pa si zelo težko oziroma niti ne želijo predstavljati zamenjave za starša, zato ob razvezi doživljajo velike čustvene stiske.

Razveza staršev otroke razvrednoti in poniža na več načinov. Omajan je njihov občutek identitete, hudo pa je prizadeta tudi njihova samozavest. Po navadi se začne z napetostjo doma in s prepiri staršev, nadaljuje z ločitvijo, morebitnimi bitkami za skrbništvo, prilagajanjem družine, s stiskami ob času obiskov, konflikti z drugimi družinskimi člani, z zmenki staršev z novimi partnerji, s ponovnimi porokami in z novimi družinami. Spor med starši se včasih po razvezi še zaostri in negativno vpliva na otroke. Družine, ki prestanejo razvezo, praviloma občutijo veliko napetost in bolečino.

Reorganiziranost družine

Reorganizirano družino opredeljujemo kot ponovno ustvarjeno življenjsko skupnost, kjer ima

vsaj ena odrasla oseba otroka iz prejšnjega partnerskega razmerja. Temeljna značilnost reorganizirane družinske oblike je socialno starševstvo. Socialni starš je odrasla oseba, katere partner ima vsaj enega otroka iz prejšnjega partnerskega razmerja, pastorek pa je otrok, čigar vsaj eden starš ima partnersko razmerje z osebo, ki ni njegov biološki starš.

Socialno starševstvo definiramo kot družbeni odnos med odraslim in otrokom, ki ne temelji na krvni povezavi, temveč na socialno-čustveni, in je glede na časovno dimenzijo stalen, po svoji kakovosti pa intimen in vsebuje ekonomsko odgovornost odraslega do otroka. Socialno starševstvo pomeni opravljanje starševskih funkcij v daljšem časovnem obdobju.

Socialni starš in otrok

Najpogosteje obravnavan odnos v raziskovanju reorganiziranih družin je prav odnos med socialnim staršem in otrokom. Njun odnos ima po mnenju mnogih avtorjev ključen vpliv na razvoj in delovanje reorganiziranih družin, zaradi odsotnosti bioloških vezi pa je dinamika med omenjenima vlogama intenzivna ter neodločna. Socialni starši so pod vplivom družinskih in družbenih zahtev in pričakovanj, smernic, kako delovati, pa je malo.

Biti socialni starš ni lahka naloga. Usklajevati moramo namreč tri pomembne naloge: skrbeti za otroke, partnerski odnos ter znati poskrbeti zase in svoje interese. Tako kot tudi sebe ne moremo enačiti z biološkimi starši otroka, saj ne poznamo njihovega načina vzgoje in navad, niti nimamo skupne zgodovine. Zato lahko traja nekaj let, da se med nami in otroki vzpostavi dober odnos. Socialni starš je lahko za otroka pomemben drugi, ki mu nudi toplino, prijaznost in skrb. Mnogi otroci postanejo na novega starša zelo navezani in čustva so lahko obojestranska. Za uspešen odnos je zelo pomembno, da se nihče ne pretvarja. Odnosi med socialnimi starši in otroki so povsem drugačni; vse lahko obogatijo, prinesejo svoje izkušnje, vendar nihče ne more nadomestiti pravih staršev. Disciplino in avtoriteto je najboljše prepustiti biološkim staršem. Veliko otrok tudi zavrača avtoriteto socialnega starša.

Odnos med socialnimi starši in otrokom naj bi bil najbolj težaven v prvih dveh letih obstoja reorganizirane družine. Proces oblikovanja odnosa je odvisen od različnih dejavnikov, saj se odnosi oblikujejo v okviru kulturno-družbenih norm in smernic, odnosa do bioloških staršev in sorodnikov ter v okviru preteklih izkušenj in pričakovanj. Pri oblikovanju prijateljskega odnosa so poleg naštetih dejavnikov pomembni tudi obseg skupnih interesov in njune osebne lastnosti. Proces izgradnje odnosa je dvosmeren in otrokov odziv je enako pomemben kot namen socialnega starša, da se oblikuje kakovosten prijateljski odnos.

Kakšen bo odnos, ki se bo oblikoval, je odvisno tudi od otrokove starosti, od tega, pri katerem staršu otrok stalno živi, in od trajanja življenja v reorganizirani družini. Starejši je otrok, večja je možnost, da pristane na oblikovanje in ohranjanje prijateljskega odnosa, ki nima vzgojnega elementa, kot pa na oblikovanje starševskega odnosa. Pri mlajših otrocih pa se s trajanjem skupnega bivanja v družini prijateljski odnos pogosto preoblikuje v starševski odnos.

Otrok in ločitev staršev, nov partner
Počasi in prijazno pomagajte otroku sprejeti novega partnerja.

Ne pozabimo

Starši, ki želimo otroke seznaniti in pripraviti na prihod novega partnerja, se moramo zavedati, da sami vstopamo v življenje z izbranim sopotnikom, otroci pa možnosti izbire skorajda nimajo. Pomembno vlogo pri sprejemanju novega člana ima odnos otroka do centralnega starša, pa tudi otrokove osebnostne lastnosti.

Vsekakor je pomembno, da so otroci, ki so sposobni izraziti svoje mnenje, vključeni v proces sprejemanja odločitve o razširitvi dosedanje življenjske skupnosti. Upoštevanje njihovega pogleda običajno spremeni celoten potek procesa. Otroci so resnično točka odločitve v dilemi, ali ustvariti reorganizirano družino ali ne. Pa vendar naj starši ne pozabimo na lastno zadovoljstvo in na otroško muhavost, ki lahko brez pravih vzrokov podira vse, kar odrasli gradimo za prijetnejšo prihodnost v novi družini. Starši moramo biti v prvi vrsti sami dovolj zreli, pošteni in odgovorni, da uspemo na optimalen način povezati tiste, ki jih imamo radi, pri tem pa ne smemo pozabljati na pravice otrok, svojih partnerjev in sebe. Za oba odrasla člana

reorganizirane družine je dobro, da sta po potrebi sposobna z nekoliko distanciranega mesta ocenjevati problematično situacijo, saj se lahko zgodi, da otrok zardi določenih zunanjih vzrokov skuša očrniti novega partnerja, kjer je odnos med socialnim staršem in otrokom problematičen. V primeru, da je družina o svojem položaju ozaveščena in da zavestno poskuša poiskati rešitve, je pot do skupnega življenja veliko lažja.

Kako sprejemljivo in znosno bo življenje v novi družini z novim staršem, ni toliko odvisno od vplivov iz okolice. Pomembnejši so odnosi znotraj družinske skupnosti in vključevanje socialnega starša v nadaljnje življenje, kar je nezanemarljiv dejavnik ustvarjanja atmosfere.

Preberite tudi: Veste, zakaj otroci mislijo, da so nevidni?