Oče leži v bolnišnici in ni zmožen odločati o sebi. Pred odhodom v bolnišnico je napisal pooblastilo, s katerim me pooblašča, da o medicinskih posegih odločam namesto njega. Zdravniki pooblastila ne upoštevajo. Skliceval sem se na zakon o bolnikovih pravicah, a zdravniki pravijo, da ni veljaven. Ali to drži?
Zakon o bolnikovih pravicah je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije 11. 2. 2008. Uradno ime zakona je Zakon o pacientovih pravicah, z uradno kratico ZPacP. Zakon prične veljati štirinajst dni po objavi v uradnem listu, uporabljati pa šest mesecev po uveljavitvi. Zakon v 32. členu govori o pravici do vnaprej izražene volje, v 34. členu pa o upoštevanju vnaprej izražene volje. Razlikovanje med vsebino obeh členov je izjemno pomembno. Dvaintrideseti člen ureja zgolj, na kak način se bolnikova volja lahko prenese na nekoga drugega, iz 34. člena pa izhaja, da vnaprej izražene volje v nekaterih občutljivih okoliščinah ni potrebno vedno dosledno upoštevati.
V skladu z 32. členom lahko pacient, ki je sposoben odločanja o sebi in je dopolnil 18 let starosti, določi osebo, ki bo v primeru in za čas njegove nesposobnosti odločanja o sebi odločala o njegovi zdravstveni oskrbi in drugih pravicah iz tega zakona. To osebo zakon imenuje bolnikov zdravstveni pooblaščenec. Bolnikov zdravstveni pooblaščenec je lahko oseba, ki je sposobna odločanja o sebi in je dopolnila 18 let starosti. Zdravstveni pooblaščenec ima pravico do seznanitve s pacientovo zdravstveno dokumentacijo in njegovim zdravstvenim stanjem ter pojasnili, ki so pomembna za odločanje o zdravstveni oskrbi.
Pacient zdravstvenega pooblaščenca določi s pisnim pooblastilom, na katerem mora biti njegov podpis overjen. V pooblastilu lahko pacient določi navodila in usmeritve glede njegove zdravstvene oskrbe ter morebitne omejitve pravice do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo in njegovim zdravstvenim stanjem. Pooblastilo lahko pacient kadarkoli prekliče s pisno izjavo, pacientov zdravstveni pooblaščenec pa se mu lahko ob vsakem času odpove s pisno izjavo, razen kadar bi odpoved lahko povzročila resno zdravstveno škodo za pacienta.
V 34. členu zakon govori, kdaj je treba vnaprej izraženo voljo upoštevati. Bolnik, ki je sposoben odločanja o sebi in je dopolnil 18 let starosti, ima pravico, da se upošteva njegova volja o tem, kakšne zdravstvene oskrbe ne dovoljuje, če bi se znašel v položaju, ko ne bi bil sposoben dati veljavne privolitve. Če bi se znašel v takem položaju (ne bi bil zmožen dati veljavne privolitve) in če bi trpel za hudo boleznijo, ki bi glede na dosežke medicinske znanosti v kratkem času vodila v smrt tudi ob ustreznem medicinskem posegu oziroma zdravstveni oskrbi in tako zdravljenje ne bi dajalo upanja na ozdravitev oziroma izboljšanja zdravja ali lajšanje trpljenja, ampak bi samo podaljševalo preživetje, je vnaprej izražena volja za zdravnika zavezujoča.
Če pa bi mu medicinski poseg oziroma zdravstvena oskrba podaljšala življenje v položaju, ko bi bolezen ali poškodba povzročila tako hudo invalidnost, da bi dokončno izgubil telesno ali duševno sposobnost, da bi skrbel zase, je v takem primeru vnaprej izražena volja zdravnikom zgolj smernica pri odločanju o zdravljenju in zanje ni zavezujoča.
Hkrati zakon v 34. členu vnaša še dodatno možnost arbitrarne ocene vnaprej izražene volje. Zakon namreč govori, da je vnaprej izraženo voljo treba upoštevati, ko nastopi položaj, ki ga predvideva opredelitev in če hkrati ni utemeljenega dvoma, da bi pacient voljo v teh okoliščinah preklical. Zdravniki lahko v skladu s tem določilom zakona podvomijo najprej v bolnikovo nezmožnost izražanja volje, nato lahko podvomijo, ali bi se bolnik v resnično kritičnih okoliščinah odločil tako, kot je zapisano v pisnem pooblastilu.
Zakon namreč vnaprejšnjim izjavam volje nalaga še eno oviro. Določa, da morata osebni zdravnik in zastopnik pacientovih pravic pacienta pred izjavljanjem vnaprej izražene volje natančno poučiti o pomenu in posledicah njegove odločitve. Če to ni ustrezno dokumentirano, lahko zdravniki znova podvomijo o veljavnosti vnaprejšnjih odredb.
Zakon o pacientovih pravicah je veljaven, a obdobje, ko se bo pričel uporabljati, še ni nastopilo (šest mesecev po uveljavitvi zakona). Vendar pa je po načelih civilnega prava bilo mogoče pravilno overjeno in vnaprej izraženo bolnikovo voljo uveljavljati že doslej. Praviloma se dvomi o resnični volji bolnika pojavljajo zgolj v izjemno občutljivih in čustveno hudo obremenjujočih okoliščinah (na primer prenehanje nekaterih oblik zdravljenja pri na smrt bolnem). Takih morebitnih zapletov tudi novi zakon ne odpravlja. Če gre za težke odločitve o nadaljevanju bolnikovega zdravljenja, se je najbolje ponovno izčrpno pogovoriti z zdravniki.