Depresija ima mnogo obrazov, in prej ko jih spoznamo, bolje je. Vsak od nas kdaj pa kdaj izkusi obdobja žalosti in vsi se srečujemo s strahovi in pomanjkanjem volje. Vendar stanje čez nekaj časa mine. Če se to ne zgodi in se težave stopnjujejo do te mere, da otežujejo opravljanje dnevnih aktivnosti, pomislimo na depresijo. Gre za čustveno motnjo, ki je pogosto neprepoznana in zaradi različnih vzrokov tudi nezdravljena.
Dvakrat pogostejša je pri ženskah kot pri moških, čeprav prizadene oba spola in je prisotna v vseh življenjskih obdobjih. Vpliva na človekovo razmišljanje, vedenje in delovanje. Vzroki za nastanek depresije še niso popolnoma raziskani. Epizode depresije v otroštvu ali mladosti napovedujejo večje tveganje za ponovitev bolezni v prihodnosti. Pri ženskah tveganje povečuje hormonsko neravnovesje, ki se dogaja v času menstruacije, nosečnosti, poroda. Depresija je v tesni povezavi tudi s psihološko-socialnimi dejavniki: samski status, slabo socialno zaledje, nesoglasja v zakonu, slabša zmožnost premagovanja stresa.
Depresija prizadene tudi otroke
Depresija v otroštvu se lahko pojavi ne glede na socialno-ekonomski položaj, izobrazbo, starost družine, v kateri je otrok. Po nekaterih podatkih ima prav vsak otrok ali mladostnik od 10 do 15 odstotkov možnosti za nenadni izbruh depresije. Pojavnost velike depresivne motnje je v skupini otrok in mladostnikov, starih od 9 do 17 let, približno 5-odstotna. Če se to zgodi, je verjetnost, da se bo ponovila v prihodnosti, veliko večja.
Okoli dvajsetega leta starosti pojavnost depresije naraste. K temu pripomorejo dejavniki tveganja, ki so bili prisotni že v otroštvu, depresivni starši, nasilje v družini, pomanjkanje varnosti. Hudo depresivno motnjo v odrasli dobi napoveduje depresivno razpoloženje, anhedonija in spogledovanje s smrtjo.
Nosečnost velik dejavnik tveganja
V odrasli dobi je depresija pri ženskah dvakrat bolj pogosta kot pri moških. Najpogosteje se pojavlja v obdobju nosečnosti in poroda. Med nosečnostjo opazijo depresivne simptome pri 20 odstotkih žensk, 10 odstotkov pa jih razvije hudo depresivno motnjo. Od 10 do 15 odstotkov mater prizadene poporodna depresija, ki se pokaže po nekaj tednih ali mesecih po porodu. Tiste nosečnice, ki so bile depresivne že v času pred ali med nosečnostjo, imajo večje tveganje za pojav depresije po porodu.
Depresija med starejšimi je po nekaterih podatkih zastopana v višji meri, kot kažejo uradni podatki (6,5 odstotka). Pogosteje kot sama depresivna motnja so izraženi posamezni depresivni simptomi, povezani z drugimi boleznimi. Najpomembnejši dejavniki tveganja za razvoj depresije v tem obdobju so ženski spol, žalost ob izgubi ljubljene osebe (vdove), motnje spanja, nezmožnost veselja in depresija v preteklosti. Nanjo vplivajo tudi finančni položaj, izguba doma oz. neprostovoljna premestitev v dom ter osamljenost.
Preventiva boljša kot kurativa
Tudi pri depresiji je preventiva boljša kot kurativa. Dobra psihična kondicija in stabilna osebnostna struktura zmanjšujeta tveganje, da nas bo »prehlad duše« sploh ujel, če pa že, ga bomo pozdravili prej, preden se bo razvil v kaj bolj resnega. Na voljo imamo različne tehnike, ki se jih lahko priučimo in s katerimi učinkovito obvladamo stresne situacije ter uspešno krmarimo skozi čeri vsakdanjega življenja.
Ena od njih je Pozitivna psihologija, avtorski projekt mag. Nastje Mulej iz podjetja deBono. Gre za serijo predavanj za splošno javnost o tem, kako izboljšati svoje življenje, delo in odnose, ki v Sloveniji poteka že osmo leto. Kako se ga je domislila? »Novembra 2011 sem bila na evropski konferenci o kreativnosti in inovativnosti v Portu, kjer je nagrado za življenjsko delo dobil Mihaly Csikszentmihalyi, eden vodilnih raziskovalcev s področja pozitivne psihologije – s poudarkom na kreativnosti. Takrat sem prvič slišala za termin pozitivna psihologija, ki me je zelo pritegnil,« pojasnjuje Mulejeva in nadaljuje: »Istočasno mi je Cankarjev dom ponudil predavanje o kreativnosti.
Zazdelo se mi je, da – sploh leta 2012, ko je bila Slovenija še v črnem primežu krize in nezadovoljstva – potrebujemo več od enega predavanja o kreativnosti. Predlagala sem jim več predavanj, ki bi govorila o tem, kako izboljšati svoje življenje, delo in odnose. Povezala sem se s psihologinjami in z dr. Blanko Tacer sodelujeva še danes. V tem času se je zvrstilo več kot petdeset predavanj. Namen vseh dogodkov je pomagati ljudem s konkretnimi, na dokazih zasnovanimi orodji izboljšati kakovost bivanja.«
Mag. Miran Možina, psihiater in psihoterapevt, direktor in dekan Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani odgovarja:
Kako je z duševno higieno pri nas in ali bi psihoterapija morala postati del dnevne preventive?
Glede duševne higiene imamo pri nas še veliko neizkoriščenih možnosti. Pred kratkim me je razveselil hvalospev psihoterapiji kot preventivi, ki ga je v svoji knjigi Kako še drugače misliti o seksu zapisal priljubljeni angleški filozof Alain de Botton. Ko govori o ljubezenskih težavah v partnerskih odnosih, vidi psihoterapijo kot del vsakdanje higiene, ki bi lahko preprečila stopnjevanje običajnih tegob do tiste intenzitete, ki že potrebuje zdravljenje. Ena glavnih tem v psihoterapiji je razvijanje kapacitete za ljubezen, na čemer pa je treba redno delati.
Pari naj bi se na primer s pomočjo psihoterapevta naučili rednih pogovorov enkrat tedensko, v katerih bi predvsem razvijali veščino potrpežljivega poslušanja partnerjevih pritožb, brez zatekanja v jezno samoopravičevanje ali ranjeno samopomilovanje. Partnerja naj bi tudi spoznavala individualno psihološko zgodovino drug drugega, ozaveščala naj bi načine, na katere, zaradi lastne preteklosti, morda izkrivljata ali narobe razumeta realnost. V prepirih, ki bi vseeno vzniknili, pa bi ju psihoterapevt spodbujal k videnju drugega kot ranjenega in žalostnega bitja namesto zlobnega in zlonamernega.
Zakaj je depresija pri nas še vedno tako stigmatizirana in kaj bi morali vedeti o psihoterapiji kot preventivi, pa ne vemo?
Depresija je pri nas stigmatizirana, ker večina strokovnjakov (in žal tudi večina ljudi) verjame, da je to bolezen, napaka, hiba, okvara, slabost, oblika norosti ali celo greh. Zgovorno je dejstvo, da je na primer pred kratkim pri Mohorjevi družbi izšel prevod knjige ameriškega psihiatra Aarona Kheriatyja z naslovom Depresija ni greh. V njej ne le kot izkušen strokovnjak, ampak tudi kot vernik in dober poznavalec krščanstva podrobno utemeljuje, kako je prišlo do zgrešenega pojmovanja, da je depresija greh, in zakaj to ne drži.
Tudi med psihoterapevti ne manjka takih, ki verjamejo, da je depresija bolezen in da moramo samo najti specifično psihoterapevtsko metodo, ki bo bolj učinkovita od vseh drugih, npr. kognitivno vedenjsko metodo. Sam sem med tistimi, ki na podlagi raziskav sklepamo, da je to napačna smer. Zaradi raznolikosti tistega, čemur pravimo depresija, ne bomo nikoli našli enega načina, ki bo zaradi svoje specifičnosti boljši od drugih. Na raznolikost depresije odgovarjati z raznolikostjo oblik pomoči bi morala biti naša strategija, predvsem pa dati večji poudarek preventivi kot kurativi.
Kje je mesto psihoterapije pri zdravljenju depresije? Kakšna je njena vloga?
Vloga psihoterapije v primarni preventivi je preprečevati pojavljanje duševnih motenj. Že Freud je vključeval to dimenzijo, saj se je pokazalo, da ima lahko vsak človek, ki je motiviran za izboljšanje kakovosti življenja, korist od psihoanalize, preden se pri njem ali njej pojavi kakšna duševna motnja. Freudovo sporočilo je še vedno moderno: »Živite bolj ozaveščeno!
Bolj se zavedajte kompleksnosti lastne duševnosti in uresničite svoje potenciale v delu in ljubezni!« V zadnjih petdesetih letih se je to sporočilo razširilo med milijone ljudi prek različnih psihoterapevtskih in svetovalnih pristopov, predvsem v delu s skupinami, npr. »sensitivity« treningi ali »encounter« skupine, in v delu z ogroženimi in ranljivimi skupinami (npr. adolescenti, nosečnice, nezaposleni, hendikepirani, starostniki itn.).
Mnogi psihoterapevti so razvili programe, ki se kombinirajo s psihoedukativnim pristopom: za otroke in družine; za matere z dojenčki za podporo po rojstvu s svetovanjem in praktično pomočjo; za skupine, kjer se člani učijo obvladovanja stresa in večje asertivnosti v vsakdanjih življenjskih situacijah; za povečevanje osveščenosti v zvezi z zlorabami otrok in preventivne programe na tem področju; za preventivo nasilja; za preventivo telesnih bolezni, ker kronične telesne bolezni povečujejo verjetnost duševnih motenj; za preventivne programe na področju alkohola in drog za ogrožene skupine itn.
