Študija, ki so jo pripravili raziskovalci iz švedskega mesta Lund in ki je bila pred nedavnim objavljena v reviji Diabetes Care, priča o tem, da je obravnava oseb s sladkorno boleznijo tipa 2 pogosto pretirano uniformirana. Raziskovalci so namreč ugotovili, da je mogoče na podlagi epigenetskih razlik ločevati različne podskupine bolnikov z diabetesom, ki zahtevajo specifično, bolj individualizirano zdravljenje. Epigenetski markerji lahko med drugim pomagajo pri oceni verjetnosti za tipične zaplete, ki se pojavljajo pri sladkorni bolezni tipa 2, na primer za okvaro ledvic.
Primarni vzrok za bolezen naj bi bil odvisen od podtipa diabetesa
Študija, objavljena leta 2018, ki je prav tako delo raziskovalcev z univerze v Lundu, dokazuje, da je mogoče primere sladkorne bolezni tipa 1 in sladkorne bolezni tipa 2 razdeliti v več podskupin. Novembra 2021 so raziskovalci, ki so se podpisali pod raziskavo iz leta 2018, objavili novo študijo, ki je bila posvečena natančnejši predstavitvi razlik med štirimi podtipi sladkorne bolezni tipa 2. Pri tem je bilo implicirano, da so podtipi povezani z različnimi vzroki za razvoj bolezni.
Najnovejša študija pa prinaša dokaze o tem, da lahko pri štirih podtipih sladkorne bolezni tipa 2 govorimo tudi o t. i. epigenetskih razlikah (epigenetika – podvrsta molekularne biologije – se ukvarja s preučevanjem sprememb pri izražanju genov, ki so lahko pogojene tudi z okoljskimi dejavniki; pri tem gre za spremembe, ki niso povezane s spremembami v zaporedju DNK). Tako naj bi bilo mogoče pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 na podlagi epigenetskih markerjev oceniti tveganje za posamezne zaplete. To pa bi nato omogočalo posamezniku prilagojeno zdravljenje, s pomočjo katerega bi bilo mogoče zmanjšati tveganje za najbolj verjetne težave.
Natančno preučevanje metilacije DNK
Raziskovalci opozarjajo, da trenutna obravnava bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2 ni najustreznejša. Pristop je še vedno standarden oziroma praktično univerzalen, medtem ko narašča število dokazov, ki pričajo o tem, da bi bilo precej ustreznejše »zdravljenje po meri«, prilagojeno posamezniku oziroma specifičnemu podtipu sladkorne bolezni tipa 2.
Raziskava, ki je bila osnova za najnovejšo študijo švedskih raziskovalcev, je vključevala 533 oseb, pri katerih je bila pred nedavnim diagnosticirana sladkorna bolezen tipa 2. Raziskovalci so se lotili meritev metilacije DNK v krvi. Pri tem so preverili kar 800.00 mest na genomu. Metilacija DNK je proces, med katerim se metilne skupine vežejo na molekule DNK. Posledica tega procesa je spremenjena funkcija genov. Raziskovalci so s pomočjo meritev ugotovili, da je mogoče pri različnih podtipih sladkorne bolezni tipa 2 na kar 4465 mestih zaznati pomembne razlike, povezane z metilacijo.
Zgodnja ocena tveganja bi lahko preprečila zelo nevarne zaplete
Ugotovitve so bile nato uporabljene za oblikovanje lestvice, namenjene oceni tveganja za tipične zaplete pri sladkorni bolezni tipa 2. Epigenetski markerji, značilni za dva podtipa diabetesa tipa 2, se lahko na primer uporabijo pri oceni tveganja za ledvične bolezni, srčni infarkt in kap. Primarna vzroka za večino smrti oseb, pri katerih je bila diagnosticirana sladkorna bolezen tipa 2, sta prav kap in srčni infarkt. Okvare ledvic pa pogosto zahtevajo redno dializo, kar lahko seveda močno vpliva na kakovost življenja.
Epigenetski markerji, s pomočjo katerih je mogoče že v zgodnji fazi bolezni napovedati verjetnost za posamezne zaplete, nato pa izbrati najustreznejšo metodo zdravljenja, so lahko tako izjemno dragoceni. Izsledke bo sicer treba preveriti z novimi raziskavami. Znanstveniki pa obenem načrtujejo tudi preučevanje metilacije DNK v različnih tkivih, na primer v mišicah, v maščobnem tkivu, v jetrih in v trebušni slinavki. Zanima jih namreč, ali so tudi tu opazne razlike med štirimi podtipi sladkorne bolezni tipa 2.