Sladkorna bolezen tipa 2 je kronična bolezen, ki prizadene na milijone ljudi po vsem svetu. Za razliko od sladkorne bolezni tipa 1, kjer telo ne more proizvajati inzulina, je sladkorna bolezen tipa 2 značilna po tem, da telo ne more učinkovito uporabljati inzulina, ki ga proizvaja. Ta oblika sladkorne bolezni se običajno razvije pri odraslih, vendar postaja vse pogostejša tudi pri otrocih in mladostnikih zaradi naraščajoče stopnje debelosti.
Sladkorna bolezen tipa 2 je pogosto prisotna že nekaj let pred odkritjem, a zanjo ne vemo. Da bi lahko pravočasno in učinkovito preprečili njene nevarne in številne zaplete, je smiselno ravni krvnega sladkorja redno spremljati; še posebno ljudje z zvečanim tveganjem.
Kaj je sladkorna bolezen tipa 2?
Sladkorna bolezen tipa 2 je stanje, pri katerem telo postane odporno na inzulin ali pa trebušna slinavka ne proizvaja dovolj inzulina, da bi vzdrževala normalno raven glukoze v krvi. Inzulin je hormon, ki ga proizvaja trebušna slinavka in omogoča, da glukoza iz hrane vstopi v celice, kjer se uporablja za energijo. Ko je ta proces moten, se glukoza kopiči v krvi, kar vodi do visokih ravni krvnega sladkorja (hiperglikemija).
Doc. dr. Marko Medvešček, dr. med., priporoča, da preiskavo na krvni sladkor v teščem stanju enkrat na tri leta opravijo vse osebe s čezmerno telesno težo, ki so starejše od 45 let. Še pogosteje merjenje ne glede na leta priporoča tistim, ki imajo poleg povišane telesne teže tudi druge dejavnike tveganja, kot so:
- že znane povišane vrednosti krvnega sladkorja
- sorodniki (v prvem kolenu) s sladkorno boleznijo
- zvišane maščobe v krvi
- visok krvni tlak
- sindrom policističnih jajčnikov
- telesna nedejavnost
- ateroskleroza.
Vzroki za sladkorno bolezen tipa 2
Sladkorna bolezen tipa 2 je posledica kombinacije genetskih in okoljskih dejavnikov. Glavni dejavniki tveganja vključujejo:
- Debelost: Prekomerna telesna teža, zlasti okoli trebuha, povečuje odpornost na inzulin.
- Telesna neaktivnost: Pomanjkanje telesne aktivnosti prispeva k povečanju telesne teže in odpornosti na inzulin.
- Genetika: Družinska zgodovina sladkorne bolezni tipa 2 povečuje tveganje za razvoj bolezni.
- Starost: Tveganje za sladkorno bolezen tipa 2 se povečuje s starostjo, zlasti po 45. letu.
- Nezdrava prehrana: Prehrana, bogata z maščobami, sladkorjem in rafiniranimi ogljikovimi hidrati, lahko poveča tveganje za razvoj sladkorne bolezni tipa 2.
Simptomi sladkorne bolezni tipa 2
Simptomi sladkorne bolezni tipa 2 se razvijajo počasi in lahko vključujejo:
- Pogosto uriniranje
- Povečana žeja
- Povečan apetit
- Utrujenost
- Zamegljen vid
- Počasno celjenje ran
- Pogoste okužbe
- Mravljinčenje ali otrplost v rokah in nogah
Diagnoza sladkorne bolezni tipa 2
Sladkorno bolezen tipa 2 se diagnosticira s pomočjo krvnih testov, ki merijo raven glukoze v krvi. Najpogostejši testi vključujejo:
- Merjenje glukoze na tešče: Merjenje ravni sladkorja v krvi po vsaj 8 urah posta.
- Oralni glukozni tolerančni test (OGTT): Merjenje ravni sladkorja v krvi pred in po zaužitju sladkorne raztopine.
- Glikirani hemoglobin (HbA1c): Merjenje povprečne ravni sladkorja v krvi v zadnjih 2-3 mesecih.
Kje so meje
Zgornja meja normalnega krvnega sladkorja po merilih svetovne zdravstvene organizacije je šest milimolov na liter v teščem stanju in 7,8 milimolov na liter dve uri po zaužitju hrane oziroma 75 gramov glukoze. Sladkorna bolezen tipa 2 obstaja, če je krvni sladkor na tešče 7,0 ali več oziroma kadarkoli (na tešče, po hranjenju ali dve uri po zaužitju 75 gramov glukoze) 11,1 milimolov na liter ali več.
Vmesno stanje med normalnimi »diabetičnimi« vrednostmi je predstopnja sladkorne bolezni ali prediabetes in obsega dve obliki, ki pa se lahko med seboj prekrivata. Če je vrednost na tešče še med 6,1 in 6,9 enot, gre za mejno bazalno glikemijo (MBG), o moteni toleranci za glukozo (MTG) pa govorimo, ko je pri testu z zaužitjem 75 gramov glukoze med 7,9 in 11,0 milimolov na liter.
Pri osebah z MBG praviloma napravijo test z glukozo. Preiskovanec popije 75 gramov glukoze, raztopljene v vodi. Normalna vrednost krvnega sladkorja je po dveh urah pod 7,8 milimola na liter. Če preseže 11 milimolov na liter, že govorimo o sladkorni bolezni, če je nad 7,8 in manj od 11,1, milimola na liter pa gre za moteno toleranco za glukozo.
Pri osebah s prediabetsom je potrebno strožje spremljanje dejavnikov tveganja za sladkorno bolezen ter bolezni srca in ožilja.
Merjenje krvnega sladkorja doma ali v laboratoriju?
Ustrezna raven krvnega sladkorja je tudi najboljše merilo urejenosti bolezni, ko jo že imamo, vendar se lahko ta v kratkem časovnem obdobju zelo spremeni. Zato imamo več načinov za njeno spremljanje.
LABORATORIJSKA MERITEV. Primerna je za ugotavljanje sladkorne bolezni. Seveda je uporabna tudi za oceno urejenosti krvnega sladkorja pri sladkorni bolezni, vendar odraža samo trenutno stanje v dolgotrajnem poteku bolezni. Za trajen nadzor nad krvnim sladkorjem potrebujemo pogoste samomeritve in redne izvide hemoglobina A1c.
SAMOMERITVE. Meritev krvnega sladkorja v kapljici krvi iz prsta lahko opravite na preprost način s pomočjo merilnika za domačo uporabo (obstaja jih več vrst), tj. koničastega dvoreznega nožka (lanceta), s katero zbodemo prst, in testnega traku. Tak samonadzor je posebej pomemben, če že jemljemo inzulin in je treba vrednosti krvnega sladkorja, ki lahko hitro nihajo, sistematično spremljati večkrat na dan. Pri sladkornih bolnikih je ciljna vrednost takega merjenja pod sedem milimolov na liter na tešče.
PREGLED HEMOGLOBINA. Za oceno ravni krvnega sladkorja v daljšem časovnem obdobju zdravniki uporabljajo podatek o glikiranem hemoglobinu A1c, to je beljakovinsko barvilo v rdečih krvničkih, na katerega je lahko vezan krvni sladkor. Odstotek hemoglobina, na katerega je vezan krvni sladkor, odraža višino krvnega sladkorja v zadnjih dveh mesecih. Priporočena vrednost, ki kaže na odlično urejenost sladkorne bolezni, je pod 6,5 odstotka. Analizo HbA1c lahko naparvijo kadarkoli čez dan.
Sami svoji nadzorniki
Dejstvo je, da brez rednih meritev ne moremo vedeti, kakšne so vrednosti našega krvnega sladkorja, opozarja doc. dr. Marko Medvešček, dr. med.
Razvoj testnih trakov in merilnikov je v tem pogledu bolnikom omogočil večjo samostojnost. Vendar strokovnjak opozarja, da imajo ti od merjenja koristi le, kadar glede na izvide tudi ustrezno ukrepajo (prilagajajo odmerke inzulina, prehrano, vadbo …). Merjenje morajo izvajati enkrat ali večkrat na dan glede na način zdravljenja, namen merjenja (preverjanje pravilnosti odmerkov, preverjanje vpliva prehrane, odkrivanje morebitnih nizkih vrednosti) in glede na priporočila zdravnika.
Manj očitne so koristi merjenja pri bolnikih, ki se še ne zdravijo z inzulinom. Tu vsakodnevno merjenje večinoma ni potrebno (razen ko nas zanima kaj posebnega), saj je stanje krvnega sladkorja stabilnejše. Običajne so meritve enkrat na teden. Z meritvami pred obrokom in po njem lahko preverijo tudi učinek prehrane. Dodatne meritve so priporočljive še ob:
- težavah s hipoglikemijo zaradi zdravil v tabletah
- ob zamenjavi zdravil
- spremembi prehrane in telesne dejavnosti
- okužbah
- v stresnih obdobjih.
- ob nezadovoljivih izvidih HbA1c.
U. B., povzeto po knjigi Sladkorna bolezen tipa 2, avtorjev doc. dr. Marka Medveščka, dr. med. in Maruše Pavčič, univ. inž. živ. tehn.; izšla pri založbi Littera picta, d. o. o.
