Herpes zoster ali pasovec je virusno obolenje, pri katerem se pojavijo zelo boleči kožni izpuščaji v obliki mehurčkov, napolnjenih s tekočino. Čeprav za njim običajno zbolevajo starejši ljudje z zmanjšano telesno odpornostjo, ne prizanese niti mlajšim in povsem zdravim. Neprijeten je predvsem zaradi pogosto hude in težko obvladljive bolečine, ki lahko traja tudi več mesecev po izbruhu mehurčkov.
Kaj povzroča herpes zoster ali pasovec?
Povzročitelj pasovca je virus varicella zoster, ki spada v skupino herpes virusov. Z njim se skoraj vsi okužimo že v otroštvu, saj prav ta virus povzroča norice ali vodene koze, ki običajno potekajo brez večjih zapletov. Med prebolevanjem večina virusov odmre, a nekaj jih preživi in vstopi v ganglije (živčne celice) možganskih in hrbtenjačnih živcev, kjer v mirujočem stanju ostane več let. Ponovno se »zbudi« ob zmanjšani telesni odpornosti in takrat povzroči veliko hujše posledice.
Tveganje za pasovec je kar 50-odstotno
Tveganje za obolenje torej v sebi nosijo vsi, ki so preboleli norice, ne glede na starost. Kljub temu je obolevnost večja v starostni skupini med 50 in 70 let. Po nekaterih ocenah pasovca do svojega 85. leta preboli več kot polovica ljudi.
Najpogosteje obolevajo osebe, katerih imunski sistem je že v osnovi oslabljen zaradi rakastih ali hudih kroničnih bolezni in zaradi jemanja zdravil, ki vplivajo na imunski sistem (imunosupresivi). Pri zdravih ljudeh lahko nastanek pasovca sproži padec odpornosti zaradi lokalne poškodbe, stresa ali sončnih opeklin. Zaradi slednjega je pojav obolenja pogostejši poleti, saj pretirano izpostavljanje ultravijoličnim žarkom zmanjša lokalno odpornost kože in s tem splošno telesno odpornost.
Pasovec se lahko pojavi tudi pri otrocih, predvsem pri tistih, ki so norice preboleli v prvem letu starosti, a potek bolezni pri njih je blažji in brez bolečin.
Prizadeti so živci
Ob padcu telesne odpornosti se virus v senzornem gangliju začne razmnoževati, kar povzroči vnetje živčnega tkiva in kože vzdolž prizadetega senzoričnega živca. To se najpogosteje zgodi na trupu, lahko tudi na okončinah in obrazu, le včasih so prizadeti tudi motorični živci.
Najpogostejši simptomi pasovca
Bolezen se zato pri večini bolnikov začne z neprijetno zbadajočo ali pekočo stalno ali občasno bolečino v tistem predelu. Spremljajo jo utrujenost, glavobol in nekoliko povišana telesna temperatura. Po dveh ali treh dneh se na prizadetem predelu kože pojavi rdečina in značilen mehurčkast izpuščaj z rdečo obrobo. Mehurčki, ki so sprva napolnjeni z bistro vsebino, pozneje postanejo gnojni in ko počijo, za sabo pustijo razjede in kraste.
Izpuščaj se vedno pojavi le na eni strani telesa in poteka v pasovih, po čemer je dobil slovensko ime pasovec. Bolniki so kužni ves čas svežega izpuščaja, zato se ostali ob stiku z njimi lahko okužijo s kapljicami v zraku ali neposredno s svežim mehurčkom. Osebam, ki še niso prebolele noric, se te lahko razvijejo po stiku s pasovcem.
Pasovec lahko poteka tudi brez izpuščajev
Včasih se bolezen razvije tudi brez izpuščaja, zgolj ob prisotnosti bolečine (zoster sine herpete).
Posebno previdnost zahteva prizadetost prvega obraznega živca, saj ima več kot polovica bolnikov prizadeto tudi oko in je zato nujen pregled pri očesnem zdravniku. Pri prizadetosti osmega možganskega živca je poleg na izpuščaje v sluhovodu in na bobniču treba biti pozoren tudi na pojav naglušnosti, vrtoglavice in šumenja v ušesu. V primeru imunske pomanjkljivosti lahko pride do razsoja virusa po vsej koži in tudi v notranje organe. Kožne spremembe se lahko še dodatno okužijo (sekundarna okužba).
Ukrepajmo takoj
Zdravljenje pasovca in preprečevanje zapletov je uspešno le, če je pravočasno. Priporočljivo ga je začeti v prvih 72 urah po pojavu mehurčkov. Z njim zmanjšamo obseg in trajanje izpuščaja, s čimer omilimo spremljajoče težave in tudi trajanje kužnosti obolelega, kar je dobrodošlo za vse osebe v njegovi bližini.
Na voljo je več pristopov. Lokalno sveže spremembe oskrbimo z dobro ožetimi obkladki fiziološke raztopine, ki jih 20 do 30 minut polagamo na prizadeta mesta. Nato jih namažemo z nevtralno kremo ali mazilom oziroma z antibiotičnim mazilom, če so prizadeta mesta še dodatno okužena. Kožne spremembe se običajno zacelijo v dveh do štirih tednih.
Že več let so na voljo različna učinkovita protivirusna zdravila. Prvi je bil aciklovir, ki ga pri imunsko oslabelih osebah še vedno uporabljamo v intravenski obliki. Zadnje čase pa se pri zdravih osebah uporabljata valaciklovir in brivudin, ki ob primerljivi varnosti jemanja za četrtino uspešneje skrajšata trajanje izpuščaja in zmanjšata tveganje za nastanek hujših posledic (postherpetične nevralgije). Valaciklovir odmerjamo trikrat na dan po 1000 miligramov oziroma dve tableti, brivudin pa le enkrat dnevno po 125 miligramov v eni tableti, kar je pomembna prednost za starejše ljudi, ki zaradi številnih bolezni in težav običajno na dan vzamejo že precej zdravil.
Rešitev tudi za zaplete
Tudi za učinkovitost zdravljenja postherpetične nevralgije, hude bolečine, ki se kot zaplet bolezni pojavlja pozneje, sta najpomembnejši pravočasnost in ustrezno protivirusno zdravilo. Če so bolečine hujše, lahko uporabimo protibolečinske obliže s petodstotnim lidokainom, nesteroidne antirevmatike, opioidne analgetike, tramadol, antikonvulzive in triciklične antidepresive, saj se postherpetični nevralgiji pogosto pridružijo motnje spanja. Protibolečinske obliže lahko uporabljamo le na neprizadeti koži in največ 12 ur dnevno.
Postherpetično bolečino lahko zmanjšamo tudi s transkutano živčno blokado (TNB) in transkutano električno stimulacijo (TENS). Otroci običajno potrebujejo le lokalno zdravljenje in počitek. Od leta 2006 je na voljo živo oslabljeno cepivo, ki je v Sloveniji odobreno za preprečevanje pasovca in postherpetične nevralgije pri osebah, ki so starejše od 60 let in niso imunsko oslabljene, a žal se cepljenje v praksi ne izvaja. Za cepljenje je sicer potreben en odmerek, ki ga vbrizgajo pod kožo nadlahti.
Kljub vsem zapletom in bolečinam je vsaj malo pomirjujoče dejstvo, da je bolnik, ki preboli prvi izbruh pasovca, zelo verjetno zaščiten pred ponovitvami. Podatki kažejo, da se bolezen ponovno pojavi le pri štirih odstotkih ljudi.
Ni konca niti, ko je konec
Najpogostejši in najbolj neprijeten zaplet pasovca je postherpetična nevralgija − zbadajoča, pekoča, stalna ali občasna huda bolečina, ki lahko traja še več mesecev in let po zacelitvi izpuščaja. Povzroči jo že najmanjši dotik kože prizadetega mesta (na primer z oblačilom ali posteljnino). Lahko jo spremlja tudi nevzdržen srbež, ki se ne umirja niti ob antihistaminikih. Včasih je bolečina tako intenzivna, moteča in odporna na zdravljenje, da pri bolniku povzroča depresivnost ali tesnobnost. Postherpetična nevralgija se pojavi pri 15 do 30 odstotkih vseh bolnikov oziroma pri 50 do 70 odstotkih bolnikov, starejših od 70 let.
Previdnost pri bolnikih s tumorji
Brivudina bolniki ne smejo jemati skupaj s citostatiki 5-fluorouracilom in drugimi 5-fluoropirimidini, ker zavira encim dihidropirimidin dehidrogenazo, ki razgrajuje omenjene citostatike v jetrih in se ti nato čezmerno kopičijo v telesu. Poveča se njihova koncentracija v tkivih in zato tudi njihova strupenost in stranski učinki. V redkih primerih ob sočasnem jemanju omenjenih zdravil pride do zavore kostnega mozga, ki se lahko konča s smrtjo.
Tudi po prenehanju jemanja brivudina je pred jemanjem omenjenih citostatikov nujen vsaj štiritedenski premor, zato je potrebna posebna previdnost predpisovanja brivudina bolnikom s tumorji, ki bi morda potrebovali citostatike. Sicer pa brivudin ob uživanju predpisanih terapevtskih odmerkov nima znatnejših stranskih učinkov in strupenosti. V kliničnih študijah na več kot 3000 bolnikih so se le pri dveh odstotkih bolnikov pojavili stranski učinki v smislu blagega do zmernega glavobola in slabosti.
Preberite tudi: Genitalni herpes: Srbeča in skeleča posledica strasti