Diagnoza »genitalni herpes« največkrat povzroča občutek nelagodja, zaznamovanosti in sramu, medtem ko smo znanim mehurčkom na ustnicah, ki jih povzroča virus herpes simplex tipa 1, veliko bolj »naklonjeni«. In vendar se lahko z virusom herpesa simpleksa tipa 2, krivcem za genitalni herpes, okuži vsak, ki je spolno aktiven. Gre za virus, ki je zelo kužen.
Genitalni herpes ob genitalnih bradavicah in okužbi s klamidijo sodi med tri najpogostejše spolno prenosljive okužbe. V ZDA ocenjujejo, da naj bi bil z virusom herpesa simpleksa tipa 2 okužen vsak peti, starejši od 12 let. V Sloveniji je po približnih ocenah okuženih 8% splošne populacije odraslih, pove prof. dr. Mojca Matičič, s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja, UKC v Ljubljani. Mnogi niti ne vedo, da virus imajo, saj se pri petini okuženih značilni bolezenski znaki nikoli ne pojavijo in so le nemi prenašalci okužbe.
Genitalni herpes v 80% povzroči virus herpes simpleks tipa 2. Lahko, pa ga povzroči tudi virus herpes simpleks tipa 1, glavni povzročitelj herpesa na ustnici. Okužba je namreč možna pri oralno-genitalnih spolnih praksah.
Ko se z virsom enkrat okužimo, ostanemo okuženi vse življenje. Virus namreč nemo ždi v obhrbteničnih pletežih ledvenega predela hrbtenjače in se občasno lahko začne živahno razmnoževati. Strokovnjaki pa opažajo, da ljudje, ki so predhodno že okuženi z virusom tipa 1, morda manj pogosto kažejo bolezenske znake okužbe s tipom 2 ali pa je oblika izbruha genitalnega herpesa pri njih blažja.
Kako se okužimo z genitalnim herpesom?
Okužba se prenaša neposredno ob stiku dovzetne kože ali sluznice z okuženo površino oziroma z izločki, ki vsebujejo virus. Največ virusa se nahaja v tekočini mehurčka in na dnu razjede, ki nastane, ko mehurček poči, pojasnjuje prof. Matičičeva. Virus pa se lahko izloča skozi kožo in sluznico okuženega tudi tedaj, ko ni prisotnih nobenih kožno-sluzničnih sprememb. Daljši kot je čas od okužbe, manj pogosto se virus tako nemo izloča.
Dejavnik tveganja je torej nezaščiten spolni stik z okuženo osebo (vaginalni, oralni, analni), še posebej če ima le-ta v tem času izražen herpes. Vendar pa je prenos okužbe možen tudi pri odnosu z okuženo osebo brez kakršnihkoli bolezenskih znakov v obliki mehurčkov ali ranic. Sogovornica pove, da se lahko herpes z ustnic pri oralno-genitalnih odnosih prenese na spolovilo in obratno.
Redkeje se okužba prenaša s prsti neposredno z okuženega mesta na dovzetno površino, ki je tedaj bolj ranljiva. Ker virus herpes simpleks za svoj obstoj potrebuje določene pogoje, je prenos okužbe preko raznih predmetov (brisače, toaletni pribor ipd.) malo verjeten, še pojasni prof. Matičičeva.
Ko spoznamo, da smo okuženi
Od okužbe pa do prvih znakov bolezni navadno preteče sedem do 10 dni. Prvi izbruh genitalnega herpesa je običajno najintenzivnejši; lahko poteka sicer tudi v blagi obliki ali celo brez vidnih znakov, a najpogosteje se pojavi v gripi podobnem stanju:
- nekoliko zvišana temperatura
- glavobol
- bolečine v mišicah in sklepih
- splošno slabo počutje
- boleče in povečane bezgavke v dimljah
- lahko celo boleče mokrenje.
Temu sledijo spremembe na koži ali sluznici, sprva le kot skeleč ali neprijeten občutek, nato pa rdečina, na kateri se pojavi gručica mehurčkov, napolnjenih s prozorno tekočino. Mehurčki počijo, nastane zelo boleča ranica ali več ranic, ki se postopoma prekrijejo s krasto. Herpes se povsem pozdravi v sedmih do 10 dneh in ne pušča brazgotin.
Genitalni herpes se najpogosteje pojavi na moškem ali ženskem zunanjem spolovilu, lahko pa tudi nad sramno kostjo, v presredku, ob zadnjiku, na sedalu, nad križem ali celo na zgornji tretjini stegna, pojasni prof. Matičičeva, kar mnogi zamenjajo za izbruh pasavca (herpes zoster). Zaplet lahko povzroči celo zaporo seča ali blata.
Ko genitalni herpes zopet zasrbi in zaskeli
Za genitalni herpes je značilna prikritost in ponavljanje. Do ponovnih izbruhov ne pride pri vseh okuženih, vendar kar 60 do 90% žensk in 30 do 70% moških trpi za ponavljajočimi se izbruhi. Ti so lahko le občasni, lahko pa zelo pogosti, celo mesečni. Vendar so običajno ponavljajoči se izbruhi blažji, manj izraziti, krajši, s staranjem velikokrat tudi izzvenijo, čeprav virus ostaja prisoten.
Zakaj bolezen pri nekaterih poteka z manj ponovitvami in težavami kot pri drugih, strokovnjaki ne vedo. Znano pa je, da ima pri tem pomembno vlogo imunski sistem.
Približno 20 % ljudi ima značilno klinično sliko ponavljajočih se zagonov genitalnega herpesa, pri 60 % se pojavljajo netipično, lahko le z bolečino, skelenjem ali rdečino, ob čemer se okuženi sploh ne zaveda, da gre za izbruh herpesa, 20 % pa jih je brez znakov bolezni in virus le izločajo.
Virus se lahko kadarkoli spontano prebudi in se začne živahno razmnoževati ter se iz obhrbteničnih pletežev zopet preseli na značilno lokacijo na koži oziroma sluznici. Najpogosteje se to zgodi ob nenadnem zmanjšanju imunskega odziva organizma zaradi najrazličnejših vzrokov. Sprožilni dejavniki genitalnega herpesa so pri različnih ljudeh različni.
Ponovitev lahko izzovejo:
- stres
- sončenje
- mraz
- menstruacija
- telesni napor
- oslabelost organizma zaradi drugih bolezni
- poškodbe kože ali sluznice v predelu spolovil
- povsem neznani dejavniki.
Običajno se začne z žarenjem, skelenjem, srbežem ali mravljinčenjem, lahko tudi z bolečinami na mestu, kjer se potem v enem do dveh dneh pojavi oteklina, rdečina in mehurčki, nato boleča ranica in krasta. Celjenje traja 10 – 14 dni. Pri nekaterih je epizoda bolezni tudi krajša, npr. le tri do štiri dni. Ni pa vedno nujno, da zbujeni virus vedno povzroči značilno bolezensko sliko. Ponovitve lahko spremljajo tudi močna čustvena stanja, depresija, tesnoba, nespečnost, sovražnost, utrujenost.
Nevaren za plod
Čeprav pri odraslih okuženost z virusom herpesa simpleksa redko povzroči zaplet z vnetjem možganov in možganskih ovojnic, pa je virus zelo nevaren za plod in novorojenca. Prof. Matičičeva opozori, da se pri nosečnici, ki je okužena in ima med porodom zagon genitalnega herpesa, okužba med porodom lahko prenese na novorojenca in lahko pripelje do vnetij možganskih ovojnic, možganovine in drugih notranjih organov, posledično pa lahko pride do psihične prizadetosti otroka, slepote ali celo smrti. Zato je edina rešitev v takšnem primeru carski rez, če pa znakov okužbe ni, lahko porod poteka vaginalno. Zelo pomembno je, da noseča žena v času nosečnosti svojega ginekologa in kasneje porodničarja opozori na to, da je okužena z virusom, ki povzroča genitalni herpes.
Če se nosečnica z virusom herpesa simpleksa tipa 2 prvič okuži med nosečnostjo, to predstavlja hudo tveganje zanjo in za plod, saj lahko pride do razsejane herpetične okužbe in do odmrtja plodu ali spontanega splava, lahko pa tudi do hudih poškodb s trajnimi posledicami.
Dokazovanje virusa
Virus lahko ob izraženih bolezenskih znakih neposredno ugotovijo z odvzemom brisa na mestu ranice ali brisa tekočine mehurčka. V fazi mirovanja pa okužbo z virusom genitalnega herpesa dokažejo s prisotnostjo značilnih protiteles, ki so prisotna v krvi. Vendar so protitelesa v krvi zaznavna šele v nekaj tednih po okužbi, ostanejo pa doživljenjsko.
Sicer pa vas na posvet in pregled glede katerekoli spolno prenosljive okužbe napoti izbrani osebni zdravnik v specialistično ambulanto k dermatovenerologu, infektologu, ginekologu ali urologu.
Genitalni herpes je na pogled zelo značilen in ga težko zamenjamo s kakšno drugo boleznijo, če se le razvije v polni obliki. Kadar pa ga bolnik opazi šele v obliki večje razjede, moramo le-to razlikovati od razjede pri sifilisu. Prof. Matičičeva pove, da v zadnjem času v Sloveniji opažajo porast sifilisa predvsem pri moških, ki imajo odnose z moškimi. Sifilitična razjeda je neboleča in čvrstega dna za razliko od herpetične, ki močno boli in nastane iz gručice mehurčkov.
Možnosti zdravljenja
Za zdravljenje genitalnega herpesa so na voljo protivirusna zdravila v obliki tablet, ki pa bolezni ne odpravijo, temveč jo le ublažijo in skrajšajo njen potek, odgovarja prof. Matičič. Potrebno jih je zaužiti čim prej po izbruhu prvih skelečih občutkov ali bolečin, ki nakazujejo na izbruh herpesa. Če pa se zagoni ponavljajo zelo pogosto, šestkrat ali več in so zelo moteči, zdravnik svetuje t. i. trajno kemoprofilakso. Gre za vsakodnevno zaužitje majhnega odmerka protivirusnega zdravila redno vsaj eno leto, lahko tudi več. S tem poskušamo preprečiti zagone oziroma »uspavati« virus, zagotovo pa zmanjšamo število ponavljanj, jih omilimo ali pa skrajšamo, še pojasni strokovnjakinja.
Ljudje povedo, da se obnesejo tudi kamilične in ognjičeve kopeli, nanašanje tinkture avstralskega čajevca (tee tree), melise, uporaba kreme z vitaminom E, aloe vero ali cinkove kreme. Sicer pa priporočajo uživanje česna, vitamina C in živil, bogatih z lizinom (leča, krompir, ribe, jajca, kvas).
Vendar, dodaja sogovornica, ostaja medicina ob tem previdna, saj vsak nanos določenih mazil ali krem lahko pri nekaterih ljudeh sproži lokalno draženje in vnetno ali alergijsko reakcijo, ki lahko stanje le še poslabša.
Na vsak način pa se mehurčkov ne dotikajte; če se to zgodi, si roke temeljito umijte. Med vznikom genitalnega herpesa in še vsaj nekaj dni po zaceljenju ranic se vzdržite nezaščitenih spolnih odnosov. Dobro je tudi vedeti, da zaščita s kondomom ni 100 %, prav tako ne ščiti uporaba vsesplošno poznanih spermicidov. Najnovejše odkritje spermicidnega sredstva, ki vsebuje učinkovino proti okužbi z virusom HIV, je pokazala, da je to sredstvo zelo učinkovito tudi pri preprečevanju genitalnega herpesa, pojasni prof. Matičič. Vendar zaenkrat sredstvo še ni v vsesplošni uporabi.
Ne nazadnje je zgovoren podatek, da je sluznica na penisu pri moških, ki imajo obrezano kožico, bolj odporna in manj ranljiva kot pri neobrezanih, tudi njihove partnerice so pred nekaterimi spolno prenosljivimi boleznimi bolj varne.