Kolera je akutna črevesna okužba. Povzroči jo zaužitje hrane ali vode, ki vsebujeta bakterijo Vibrio cholerae. Razvije se v dveh urah do petih dneh po okužbi. Toksin, ki ga bakterija proizvaja, povzroči obilno drisko; ta lahko zelo hitro pripelje do dehidracije in smrti, če bolnik ne dobi ustrezne pomoči. V Svetovni zdravstveni organizaciji ocenjujejo, da kolera na leto prizadene tri do pet milijonov ljudi, pri čemer jih 100 do 120 tisoč umre.
K sreči tri četrtine oseb, ki so okužene z omenjeno bakterijo, ne zboli. Včasih je edini znak okužbe blažja driska, lahko pa okužba mine tudi povsem brez znakov, vendar je bakterija v blatu kljub temu prisotna še teden ali dva po njej. Med obolelimi jih 80 do 90 odstotkov občuti le blage do zmerne težave, ki se ne razlikujejo dosti od drugih oblik driske. Pri manj kot tretjini med njimi je bolezen zelo resna. Najbolj ogroženi so ljudje z oslabelo imunsko odpornostjo.
Driska in bruhanje
Močna vodena driska in pogosto tudi bruhanje lahko trajata od šest ur do pet dni. Tako velika izguba tekočine hitro pripelje do izsušitve. Brez ustreznega zdravljenja lahko bolnik že v nekaj urah umre. Zato mora čim prej prejeti rehidracijsko tekočino, včasih tudi infuzijo in antibiotike.
Vir okužbe so lahko surovi ali slabo kuhani morski sadeži, sadje in zelenjava ter druga živila, v katere bakterija zaide med pripravo ali shranjevanjem. Bakterija ostane v blatu okužene osebe, ki tako sama postane pomemben vir okužbe, čeprav je na pogled zdrava. Prisotna je lahko v obalnih vodah in slanih rekah in rečnih izlivih (pogosto je povezana s cvetenjem alg). Bolezen se zlasti hitro razširi ob slabih sanitarnih pogojih in ko varnost pitne vode ni zagotovljena.
Popotniki, previdno
Kolero je mogoče preprečiti, če osebe, ki živijo v visoko tveganem okolju ali potujejo po njem, upoštevajo glavna načela higiene in varne priprave hrane. Med njimi so:
- dosledno umivanje rok, še posebno pred pripravo hrane in pred obrokom
- dobra toplotna obdelava hrane, ki jo je treba takoj pojesti
- pitje zgolj prekuhane ali dezinficirane vode in originalno zapakiranih ustekleničenih pijač (izogibati se je treba tudi ledu, če nismo popolnoma prepričani, da je narejen iz neoporečne vode).
Če hrane ni mogoče prekuhati ali olupiti, potem je raje ne uživajte, svetujejo v ambulantah potovalne medicine. Tam se je tudi pred vsako potjo v oddaljene in manj znane dežele dobro posvetovati o morebitnih zaščitnih ukrepih pred okužbo.
Število narašča
Zadnje raziskave nakazujejo, da segrevanje ozračja ustvarja ugodnejše pogoje za bakterijo Vibrio cholerae. Poleg tega so v zadnjem obdobju v nekaterih predelih Azije in Afrike opazili razvoj novih sevov bakterije, ki jih povezujejo s težjim potekom bolezni.
Kolera ostaja grožnja tudi v sodobnem svetu. Bolezen ne ogroža držav, v katerih so vzpostavljeni vsaj osnovni higienski standardi, a pomeni stalno nevarnost v okoljih, kjer je dostop do neoporečne hrane in vode vprašljiv. Tam še vedno prihaja do občasnih izbruhov kolere, ki se lahko razrastejo v epidemijo.
Nevarnost kolere se poveča v primeru naravnih katastrof, kot so poplave, potresi in podobno, ko je ustrezne sanitarne pogoje toliko težje vzdrževati; še posebno v krajih, kjer gre za visoko naseljenost prebivalstva.
Število prijavljenih primerov kolere v zadnjih letih narašča. Svetovno zdravstveno organizacijo so leta 2009 obvestili o več kot 220 tisoč primerih kolere (skoraj 5000 se jih je končalo s smrtjo) iz 45 različnih držav. Še veliko več primerov ostaja neprijavljenih, tako da ocenjujejo, da kolera na leto prizadene vsaj tri milijone ljudi, vsaj 100 tisoč jih ob tem umre.
Kolera je izbruhnila tudi v oteženih razmerah po lanskem potresu na Haitiju, kjer je po zadnjih poročilih zaradi nje življenje izgubilo že okoli 3800 ljudi.
Iz Indije v svet
V 19. stoletju se je kolera s trgovskimi potmi razširila iz delte Gangesa v Indiji po vsem svetu. V Evropi je prvič izbruhnila leta 1831 in je veljala za najhujšo nalezljivo bolezen. Slovence je prizadela v letih 1836, 1849, 1855, 1866 in 1886. Šest pandemij je terjalo milijone žrtev po vseh svetovnih celinah. Zadnja, sedma, se je začela v južni Aziji leta 1961 in je desetletje pozneje dosegla afriško celino, še dve desetletji pozneje (leta 1991) pa tudi obe Ameriki. Lokalno se z njo tudi danes spopada okoli 50 držav.
R. Z. (Vir: Svetovna zdravstvena organizacija)