Osamljenost lahko doleti vsakogar, ne glede na kulturo, raso, družbeni razred ali starost. Gre za notranji občutek praznine in zapuščenosti. Zdi se nam, da smo izolirani od zunanjega sveta ali odrezani od ljudi, s katerimi bi želeli imeti stike. Obstajajo različne stopnje in oblike osamljenosti. V najhujši obliki jo doživljamo kot globoko bolečino.
Osamljenost ni isto kot biti sam. Vsak si kdaj izbere čas, ko želi biti sam, saj lahko takrat v miru razmišlja o samemu sebi in v mislih preleti njemu pomembne dogodke. Psihologi ugotavljajo, da se pri osamljenosti oseba počuti samo, četudi je obdana z množico ljudi. Zaradi tega je žalostna, nemočna ali obupana. Po psihoanalitični razlagi je osamljenost posledica čustvene prizadetosti, zlorabe, zanemarjanja ali pomanjkanja ljubezni in pozornosti v otroštvu, ki je doživeto kot težko obdobje. Psihoanalitiki so prepričani, da ima tisto, kar se dogaja v posameznikovem zgodnjem otroštvu, močan vpliv na njegov občutek jaza in na njegova poznejša razmerja z drugimi. Če človek odrašča v okolju, polnem zbadljivk, žaljivk in zavračanj, bo sčasoma razvil posebne mehanizme, ki ga bodo varovali pred prizadetostjo, in tako ohranjal varno distanco. Tudi ko odraste, zavzame enak odnos do ljudi, ki jih spozna na novo. Občutki osamljenosti so torej povezani z globljimi težavami, s katerimi se oseba noče soočiti.
Prijatelj te razume
Nekateri teoretiki menijo, da se ljudje počutijo osamljene, ker nimajo prijateljev. Drugi ljudje so namreč tisti, ki nam pomagajo razumeti svet, spoznati svoje talente in dobre lastnosti ter vzdrževati občutek lastne identitete. Ko smo osamljeni in nimamo nikogar v oporo, lahko pričnemo ta občutek izgubljati. Nikogar ni, ki bi nam pokazal naše napake, zmote, nas pohvalil za dobre stvari. Včasih je dovolj, da imamo nekoga, h kateremu se lahko zatečemo. Občutek, da nam nekdo manjka, nas lahko povsem prevzame. Nastopi lakota po nekom, ki nam bo čustveno blizu, ki nas bo imel rad. In vendar, kot pravi Phil Bosmans v svojem delu Ne pozabi na veselje, je osamljenost več kot potreba po nekom. Je notranje trpljenje, ki ga ne moremo odpraviti zgolj s tem, da spravimo ljudi skupaj. Avtor meni, da so korenine sodobne osamljenosti, ki tare toliko ljudi, duhovne narave in izvirajo iz duhovne praznine, negotovosti in pomanjkljivega občutka varnosti. Kakorkoli, problem osamljenosti je resen, saj povzroča v človeku stres in lahko vodi v depresijo. Izjemnega pomena je prepoznavanje znakov osamljenosti in zavzemanje aktivnega pristopa k razreševanju le-teh.
Iz pasivnosti v aktivnost
Osamljenost je pasivno stanje. V njem dovoljujemo, da osamljenost vztraja, in ničesar ne storimo, da se konča. Upamo sicer, da bo sčasoma izginila, toda s svojo pasivno držo nas le še bolj preveva. Da prekinemo začarani krog, moramo najprej sprejeti dejstvo, da smo osamljeni, kar je včasih težko.
Sledi izražanje svojih občutkov. Lahko se zatečemo v pisanje dnevnika, pisma znancu, prijatelju ali sorodniku, slikanje, pisanje pesmi ali v karkoli, kar nam omogoči, da izrazimo občutke znotraj sebe. Izražanje čustev, kot so jeza, žalost, nelagodje in podobno, nam omogoča, da odkrijemo, od kod prihajajo in s čim so v našem življenju povezana. Ko uvidimo povezave, smo sposobnejši uvesti določene spremembe.
Zapomnimo si, da se vsakdo kdaj počuti osamljenega in da to ni motnja, temveč nekaj, kar lahko spremenimo. Je znamenje, da določene potrebe in želje niso zadovoljene. Kako si lahko pomagamo?
KNJIGA. Najdimo knjigo o podobnem, kar doživljamo (ločitev, smrt bližnjega, osamljenost na delovnem mestu, izguba službe …). Ne bomo se strinjali z vsem, a izberimo tisto, kar velja za nas.
KONJIČKI. Ne odtegujmo si dejavnosti, ki bi jih radi počeli, le zato, ker nimamo nikogar, s komer bi to delili. Zavedajmo se, da nima nihče prijateljev nenehno ob sebi; zato razvijajmo konjičke, ki zapolnijo čas. Udeležimo se tečaja, ki nas zanima, in izkusimo nekaj novega.
VŽIVLJANJE. Poskusimo se vživeti v položaje, kjer bomo spoznavali nove ljudi. Izbirajmo dejavnosti, v katerih uživamo. Ukvarjajmo se s športom, s prostovoljnim delom, vendar ne pretiravajmo le zato, ker nočemo biti sami.
PRVI KORAK. Ne čakajmo, da nas bodo poklicali ali obiskali drugi. Naredimo prvi korak. Oživimo dolgo pozabljeno prijateljstvo ali sorodstvo, spregovorimo z ljudmi, s katerimi smo skupaj na delovnem mestu, predavanjih ali v šoli. Lahko se zgodi, da odkrijemo marsikaj skupnega.
POTRPEŽLJIVOST. Ne bodimo kritični do svojih dosežkov. Zapomnimo si, da se intimna prijateljstva razvijajo dlje časa.
STIKI. Odzivajmo se na povabila drugih in gradimo odnose. Bodimo dobri prijatelji drugim.
Nekateri se bolje znajdejo v skupini, drugi v paru. Ugotovimo, kaj nam je bližje in si poiščimo nekoga s podobnimi zanimanji.
SAMI. Dejavnejše življenje nam lahko prinese vrsto novih prijateljstev, naučiti pa se moramo tudi umetnosti uživanja v času, ko smo sami s seboj.
Akcijski načrt
Akcijski načrt je pogodba, ki jo sklenemo s samim seboj in nas zavezuje pri napornem odpravljanju osamljenosti. Osredotočimo se na misli, v katerih se vidimo kot poraženci, in jih pričnimo zavestno spreminjati v vzorce mišljenja, kjer nastopamo kot zmagovalci. Na primer, če menimo, da smo nezanimivi in da ne moremo sočloveku ničesar ponuditi, sestavimo seznam pozitivnih lastnosti in sposobnosti, ki jih gotovo imamo. Dovolimo, da nas akcijski načrt vodi iz negativnega v pozitivno mišljenje, iz pesimizma v optimizem, iz pasivnega vedenja v aktivno. Pri tem bodimo potrpežljivi, saj se osebnostne in medosebne spremembe najbolj uspešno dosegajo postopoma.
Simptomi osamljenosti
- nizka samozavest
- težave pri soočanju z življenjskimi spremembami in izzivi
- občutek, da ni nikogar v oporo
- samota in doživljanje nemoči
- občutek izoliranosti v množici ljudi
- izguba apetita in upad telesne teže
- nenadzorovana rast telesne teže
- izguba interesov
Pravila akcijskega načrta
- akcijski načrt moramo napisati
- v njem smo aktivni mi sami
- aktivnosti in cilji naj predstavljajo izziv in naj bodo časovno opredeljeni in dosegljivi (na primer: zbiranje denarja za počitnice)
- dosežke dnevno ovrednotimo
- bodimo pozorni na tri vrste ovir pri doseganju ciljev: prelaganje (“To bom storil jutri!”), racionalizacija (“Saj ni bilo tako pomembno!”) in prelaganje krivde na drugega (“Toliko dela mi je dal, da nisem imel/a časa še za to!”)
- naša naloga je, da prevzamemo odgovornost!
Piše Barbara Oražem, univ. dipl. psihologinja