Lojze Peterle : Za raka ni univerzalnega recepta

Leta 2002, ko je Lojze Peterle izvedel za svojo diagnozo, se je začela njegova pot odkrivanja naravnih, zdravilnih postopkov, kot sta post in presnojedstvo, ter zdrav način življenja. Za drugačno zdravljenje, kot ga ponuja klasična medicina, se je odločil zaradi srečanja z ljudmi, ki so si tako pozdravili raka. Naredil je 42-dnevni post po Breussu, čemur so sledila dejavna leta brez navzočnosti bolezni. Zaveda se, da se bolezen lahko kadar koli vrne, zato še naprej skrbi za zdrav življenjski slog. Danes vodi evropsko parlamentarno interesno skupino skupino MAC (Meps against cancer) in se aktivno zavzema za področje zdravja v Evropskem parlamentu ter z zadovoljstvom opaža, da se tudi zaradi Slovenije prav na tem področju že kažejo neki napredki.

Lojze Peterle
Foto: Osebni arhiv

Naš prvi politik, ki je javno spregovoril o raku, se leta 2002 spominja kot enega težjih let v svojem življenju, saj mu je, kot sam pravi, takrat zadišalo po smrti in je moral sprejeti pomembno odločitev o načinu zdravljenja. Njegov urolog mu je svetoval klasično medicinsko zdravljenje, a mu je omenil, da obstajajo tudi druge poti in ljudje, ki so se drugače pozdravili. Svetoval mu je, naj si pridobi drugo mnenje in mu sporoči, kako se je odločil. Usoda ali splet naključij mu je potem pripeljala na pot več ljudi, ki so se pogumno lotili drugačnega zdravljenja raka brez invazivnih postopkov, kot so kemoterapija, operacija, obsevanje. Tako je med drugimi srečal Marijo Markič iz Nakla pri Kranju, ki si je s postom ozdravila raka na rodilih. Zdravnik jo je poslal na operacijo, on je šel na dopust, ona pa se je medtem postila. Po 42-dnevnem postu zdravniki raka niso več našli. Gospa je še danes živa in zdrava.

Potem mu je nek znanec povedal za bioenergetika s Ptuja, ki je medicinsko jasnoviden in mu je ozdravil sina na daljavo. Šel je k njemu na terapijo. Po nekaj mesecih njegovih terapij se mu je PSA občutno znižal. Zanimivo se mu je zdelo, da se ga med terapijo ni niti dotaknil z rokami. Zadnja leta ga še občasno obišče.

Ne gre brez notranjega očiščenja

Tudi srečanje z moškim, ki je delal v azbestni tovarni v Anhovem, mu je dalo misliti o moči presne hrane. »Temu človeku so odrezali želodec in mu rekli, da ima samo še dva meseca življenja. Ni hotel na kemoterapijo. Potem ga je nekdo obiskal v bolnišnici in mu prinesel sadje. Takrat še ni bilo knjig o presni hrani. Ko je pojedel sadje, se je počutil dobro. Potem je začel uživati sadje in zelenjavo in je deset let užival samo surovo hrano. Če ga srečate, je videti kot zdrav drvar iz gozda. Dvajset let je že z njim vse v redu,« pojasnjuje naš sogovornik, ki je spontano prišel do odločitve za 42-dnevni post po Breussu. Po postu se je počutil odlično, a poudarja, da ne more trditi, da se je pozdravil samo z njim (tega tudi nikoli ni trdil). Meni, da mu je pomagala kombinacija več pristopov, med drugim tudi notranje čiščenje in sprememba življenjskega sloga. Pri tem so mu pomagali tudi nasveti dr. Carla Simontona, radiologa in onkologa, ki za premagovanje bolezni svetuje tudi vizualizacijo. Po njegovih navodilih se je lotil tudi razreševanja svojih zamer. »Trikrat sem šel čez postopek in se skušal spomniti vsega, kar me je kje kdaj prizadelo. Potem odpustiš zamero in želiš tem ljudem vse dobro. Ob tem te preveva kraljevski občutek, tako te dvigne. Preprosto ne dopustim negativi, da me ujame. To ne pomeni, da se ne zavedam, da so negativne stvari, energije. Gibljem se izrazito po pozitivni strani, pazim, da nimam neurejenih zadev, zlasti ne z najbližjimi. Z veseljem živim. Veselje do življenja sem po raku še okrepil. Vsak dan izražam hvaležnost. Strinjam se z Viktorijo Boutenko, da ‘izražanje hvaležnosti človeka spreminja na bolje’.«

Lojze Peterle Intervju
Foto: Osebni arhiv

Nova diagnostična metoda

Lojze Peterle poudarja, da za raka ni univerzalnega recepta. Ko se kdo obrne nanj za nasvet, pa dosledno pove, da nima nobene licence za svetovanje – ni ne zdravnik, ne psiholog, ne psihiater, ne duhovnik – ima pa lastno izkušnjo, ki jo rad podeli z drugimi, vendar ne kot recept ali vodilo. Sam pozna tako ljudi, ki so ozdravili raka samo s postom po Breussu, kot tudi ljudi, ki so se pozdravili samo z uživanjem surove hrane. Pozna pa tudi osebo, ki je živela na čistem zraku v lepem okolju, ki se je postila in jedla surovo hrano, a so šli tumorski markerji navzdol. Ta oseba je imela težavo z zaupanjem v nekoga, in ko je to razrešila, so bili tumorski markerji na ničli. Sam je vsakič znova presenečen nad tem, kako hitro lahko pride do sprememb pri raku ‒ bodisi navzgor bodisi navzdol.

Odkar je bil kot parlamentarni poročevalec predlanskem na Japonskem, se zanima za diagnostično metodo BDORT prof. dr Yoshiakija Omure, ki jo je patentiral in vpeljal v klinično prakso. Ta metoda ugotovi znamenja prihajajoče bolezni v njeni zelo rani fazi. Metoda temelji na odkritju Mihajla Pupina oziroma na elektromagnetni resonanci. Je preprosta, poteka brez tehničnih naprav. Informacije se izražajo s spreminjanjem mišične moči. Pri šibkih delih telesa bolnika se dvoprstni obroč razklene. Metoda je 90-odstotno zanesljiva in je pokazala, da ima začetno fazo raka, ki jo zdaj zdravi s posebnimi prehranskimi dopolnili po navodilih dr. Omure. Metoda je bila lani predstavljena v Sloveniji, letos v parlamentu v Bruslju, v Srbiji pa jo uvrščajo v kvantno medicino – v Sloveniji jo že poučujejo v Mariboru.

Post pomlajuje

Lojze Peterle pravi, da se že dolgo počuti v redu,dela tudi po dvanajst ur dnevno. Z veseljem živi in se ukvarja s športom. Še vedno ima enkrat na leto daljši post, in sicer ves januar, med tednom pa se posti vsak ponedeljek. Prav temu pripisuje tudi svoj mladosten videz. Pravi, da mu tujci, ki ga ne poznajo, pogosto pripišejo srednja petdeseta leta. A čez dobro leto bo dopolnil 70 let. Tudi letošnje leto je kot običajno začel s postom, lotil se ga je že tri dni pred novim letom. Počutje je bilo odlično. Ko konča post, začne postopno uživati sadje, solate, zelene smutije, cvetni prah, med. V času postenja se tudi knajpa, prhanje vedno konča s hladno vodo. Zjutraj pol ure teče, spomladi rad nabira vodno krešo, veliko je raste okrog Šmarne gore, uživa veliko regrata, divje rastline – denimo jerebiko, ki jo hodi nabirat v kamniške hribe. Ima veselje z osatom, ki so ga kot zdravilno rastlino cenili že Kelti in ga dodaja tudi v smutije.

Ne pozna težav z utrujenostjo, kar pripisuje tudi temu, da z veseljem opravlja svoje delo in verjame v njegov smisel. Želi si, da bi umrl zdrav zaradi starosti. »Zakaj umreti v napravah, cevkah, sam želim živeti kakovostno, dokler se da ustvarjalno, z neko intelektualno živahnostjo in svežino duha tudi v poznih letih. Vsako leto priredim konferenco o življenjskem slogu v Evropskem parlamentu – občinstva mi ne manjka. Zadnja leta srečujem čedalje več ljudi, ki imajo tudi svoje postne izkušnje. To me zelo veseli. Potrebna je samo prva izkušnja. Z njo izveš, kako post deluje. V drugi polovici 80-ih let sem predaval o postu, ko sem imel prve izkušnje in takrat so se ljudje še smejali, danes pa je to že kar moda in se ponuja na raznih koncih. To, kar dela Marjan Videnšek, je super. Prva leta sem se postil ob vodi, potem sem začel uživati tudi sokove. Lani in letos pa sem zadnji teden dodal zelenjavne smutije. Post me vsakič znova ozavesti in motivira, da sem še bolj pozoren do hrane. Prvi dan zaužijem samo jabolko, to pot sem ga pojedel v ZDA, užival sem ga pol ure. Iz vsakega grižljaja, tako kot jogiji pravijo, naj bi naredili vodo oziroma tekočino. Po postu je res potrebna disciplina v zvezi z uživanjem hrane, zlasti ko se pojavi močnejši tek. Sicer pa post kar kliče po spremembi življenjskega sloga.«

Meni, da bo v prihodnosti samoodgovornost za zdravje čedalje pomembnejša, saj so zdravstveni sistemi čedalje bolj pod finančnim udarom. Kako človek živi, je njegova izbira, država na to nima vpliva, bi ga pa lahko podprla pri zdravem življenjskem slogu. Zavzema se za to, da bi ljudje, ki živijo zavestno bolj zdravo in več let ne obiščejo zdravnika, bili za to »nagrajeni s kakšno vrsto bonusa«, kot ga ponekod zdravstvene zavarovalnice v Evropi že poznajo. »V Evropskem parlamentu je moje glavno delo za zdravje. Zdravstveni trendi žal niso dobri. Zame je zdravje še vedno podcenjena politična tema,« ugotavlja naš sogovornik.

Preberite tudi: Zdenko Domančić: Če svoje metode ne bi predal ljudem, je ne bi bil vreden