Neplodnost pomeni nezmožnost spočetja po enem letu nezaščitenih spolnih odnosov. Par postavi pred veliko preizkušnjo, pot, na katero se poda, pa je negotova ter polna ovir. Postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo so tako telesno kot duševno zelo naporni, pogosto posežejo tudi v družinske finance. Danes se z neplodnostjo sooča vsak sedmi par. Poznamo dve vrsti neplodnosti: primarno – o njej govorimo pri parih, ki nimajo niti enega otroka in ne morejo zanositi; ter sekundarno – ko ima par enega ali več otrok, vendar še načrtuje naraščaj, pa se spočetje po naravni poti ne zgodi.
Otroci so naše največje bogastvo. Brez njih bi bil svet pust in turoben, družba pa bi se počasi sesedla sama vase. V družino prinesejo sonce, dedkom narišejo nasmeh na obraz in babicam stopijo srce. Zgodi pa se, da včasih preprosto nočejo priti.
Neplodnost – Težave z zanositvijo je težko priznati
»Najteže je sprejeti neplodnost, si priznati težave z zanositvijo. Pari vsak mesec pričakujejo veselo novico in so tako vedno v upanju, da bo enkrat le prišlo do zanositve, potem pa vedno znova pride razočaranje,« pojasnjuje Simona Hari, direktorica Zavoda Neplodnost in najina rodovitnost Maribor, ki povezuje pare z izkušnjo neplodnosti, in nadaljuje: »Par potrebuje čas, da svojo stisko zaradi neplodnosti predela in jo sprejme. Potrebuje čas za žalovanje. Najpogostejša čustva, ki pridejo na dan ob soočanju z neplodnostjo, so: obup, jeza, žalost, bolečina (ko vidimo druge pare, ki so ravno zanosili) … Največ lahko partnerja storita s tem, da se pogovarjata drug z drugim o neplodnosti, o čustvih, ko jima je težko, svojih pričakovanjih …, in se tako razbremenita ter si razdelita breme, ki ga spremlja spoznanje, da otročka po naravni poti verjetno ne bo.«
Neplodnost je težava vsakega sedmega para
V javnosti se zaradi vse manjšega števila rojstev – lani se je na primer rodilo šeststo otrok manj kot leto prej – ustvarja občutek, da je neplodnosti in parov, ki imajo težave pri spočetju otroka po naravni poti, vse več. Statistika kaže, da ni čisto tako.
Prof. dr. Milan Reljič, vodja oddelka za reproduktivno medicino in ginekološko endokrinologijo iz Klinike za ginekologijo in perinatologijo UKC Maribor, pojasnjuje: »Neplodnost je odvisna od starosti partnerjev, predvsem žensk. Tako je v starosti do 30 let neploden vsak deseti, v starosti 40 let pa že vsak četrti par. Kljub splošnemu vtisu, da je neplodnosti vedno več, pa podatki kažejo, da se pojavnost v zadnjih 30 do 40 letih ni bistveno spremenila. Spremenilo pa se je razmerje med posameznimi vzroki neplodnosti. Moške neplodnosti je več kot v preteklosti.«
Večjo pojavnost moške neplodnosti pripisujejo onesnaženosti okolja oziroma izpostavljenosti nekaterim kemikalijam, kot so pesticidi, težke kovine, bisfenol A, ftalati, alkilfenoli, in drugim hormonskim motilcem ter nezdravemu načinu življenja.
»V zadnjem obdobju smo priča vse pogostejšemu odlašanju rojstev v poznejša leta, zato narašča tudi neplodnost, ki je povezana s starostjo ženske in je pretežno posledica upada števila in kakovosti jajčnih celic,« še pove sogovornik.
Razlike v zdravljenju ženske in moške neplodnosti
Ali se zdravljenje ženske in moške neplodnosti že v osnovi razlikuje, in če, kako?
Prof. dr. Milan Reljič pojasnjuje: »Praviloma obravnavamo neplodni par kot celoto. Za zdravljenje ženske in moške neplodnosti veljajo enaka načela. Vedno si prizadevamo odkriti vzrok neplodnosti in ga odpraviti. Vzroke neplodnosti lahko odpravimo z zdravili, operativnimi posegi in spremenjenim načinom življenja. Če je neplodnost nepojasnjena ali vzroka neplodnosti ne uspemo odpraviti, zdravljenje nadaljujemo s postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP), to je postopki inseminacije (IUI) ali postopki zunajtelesne oploditve (IVF).
Neplodnost moških je pretežno posledica slabe kakovosti semenskega izliva, ki se kaže v znižani koncentraciji, slabši gibljivosti in nižjem deležu pravilno oblikovanih semenčic. Vzroki za slabšo kakovost semenskega izliva so lahko različni: genetski, prirojene motnje, varikokele, poškodbe, imunološki vzroki, prebolela vnetja mod, škodljivi vplivi okolja, poklicna izpostavljenost vročini in hormonskim motilcem ter nezdrav način življenja. Za razliko od žensk pri moških v večini primerov ne uspemo ugotoviti vzroka neplodnosti in/ali ga odpraviti, zato si pogosto prizadevamo doseči zanositev s postopki OBMP.«
Nekatere metode sprožajo pomisleke
Razvoj zdravljenja neplodnosti ni odvisen le od napredka znanosti, temveč tudi od potreb in želja družbe. Nekatere možnosti zdravljenja namreč sprožajo etične in sociološke pomisleke, pravi prof. dr. Milan Reljič ter nadaljuje:
»Vsekakor je pričakovati, da bo šel razvoj v smeri uspešnejšega, varnejšega in prijaznejšega zdravljenja. Veliko si obetamo od možnosti pridobivanja spolnih celic iz zarodnih celic. Tako bi lahko omogočili biološko starševstvo tudi posameznikom, ki nimajo spolnih celic ali je njihova kakovost takšna, da ne omogoča uspešne oploditve. Upamo, da se bo v prihodnosti mogoče v celoti izogniti hormonskemu spodbujanju v postopkih zunajtelesne oploditve in doseči dozorevanje jajčnih celic v laboratoriju. Pričakovati je tudi širšo uporabo genetskega testiranja zarodkov pred prenosom v maternično votlino, saj bi z ustrezno izbiro zarodkov ne le povečali uspešnost postopkov zunajtelesne oploditve in preprečili prenos genskih bolezni, temveč tudi zmanjšali tveganje za rakasta in druga obolenja z genetsko predispozicijo. Nadaljnji razmah je pričakovati tudi pri shranjevanju tkiva in spolnih celic pri ohranjanju plodnosti onkoloških bolnikov in posameznikov, ki odlagajo starševstvo na pozno reproduktivno obdobje. Evropsko združenje za humano reprodukcijo in embriologijo (ESHRE) namerava tudi več pozornosti posvetiti izobraževanju mladih o vzrokih in preprečevanju neplodnosti ter o tveganjih odlaganja rojstev na poznejše obdobje.«
Pari pogrešajo bolj oseben pristop in manj invazivne posege
Simona Hari pojasnjuje, kako pomembno je, da partnerja naporno preizkušnjo neplodnosti preživljata skupaj in da sta pri tem drug drugemu v oporo.
»Pomembno je, da sta v tem skupaj. Vključita se lahko tudi v kako zakonsko skupino, kjer se srečujejo pari z izkušnjo neplodnosti, kjer je prostor, da lahko podelita svoje pomisleke in težave ter slišita pare, ki so že šli po podobni poti. Pogovor je tako prvi korak k zdravljenju neplodnosti.«
Pri zdravljenju z biomedicinsko pomočjo nekateri pari pogrešajo bolj oseben pristop in manj invaziven poseg v žensko telo, izpostavlja sogovornica in nadaljuje: »Pohvalno je, da imamo v Sloveniji tudi možnost zdravljenja neplodnosti s postopkom NaPro, ki temelji na tem, da odkriva vzroke neplodnosti in jih zdravi. NaPro metoda zdravljenja neplodnosti je tako veliko bolj osebna, saj deluje na podlagi večmesečnega opazovanja ženskega cikla. V primerjavi z umetno oploditvijo daje boljše rezultate, prav tako je manj spontanih splavov pri tej metodi. Spočetje poteka po naravni poti.«
Rodovitnosti je več vrst
Kljub temu je najpomembnejše – še pred odločitvijo za zdravljenje –, da par razmisli in se odloči, kaj si želi, poudarja sogovornica in izpostavlja, da so pari z izkušnjo neplodnosti lahko rodovitni tudi na drugačen način. »Lahko so rodovitni tako, da posvojijo otroka in mu podarijo svojo ljubezen, čas, vzgojo, očetovstvo/materinstvo ter ga sprejmejo v svojo sredo. To je zelo plemenito dejanje, saj dajemo temu otroku sebe. Lahko so rodovitni tudi tako, da skrbijo za mladostnike, ki so v stiski, starostnike, ki potrebujejo pomoč, lahko pa se odpravijo na kak misijon in tam skrbijo za otroke. Pomembno je le, da zakonca začutita, kaj je zanju tista prava pot, po kateri želita hoditi in kjer bosta srečna.«
Preberite tudi: Prehrana nosečnice: Je res potrebno jesti za dva?