Potreba po spancu je ena od osnovnih človeških potreb. Brez zadostne količine kakovostnega spanja ni dobrega zdravja. Vendar pa najnovejše študije nakazujejo, da je lahko tudi pretiravanje s spancem povezano s specifičnimi nevarnostmi. Pri starejših ljudeh je lahko pogosta potreba po dolgem popoldanskem dremežu povezana z Alzheimerjevo boleznijo. To je pred nedavnim ugotovila ekipa raziskovalcev, ki je o svojih dognanjih poročala v reviji Alzheimer’s and Dementia.
Povezava med Alzheimerjevo boleznijo in dremežem dvosmerna
Raziskovalci so odkrili dvosmerno povezavo med Alzheimerjevo boleznijo in popoldanskim dremežem. To pomeni, da lahko pogosto dremanje poveča verjetnost za Alzheimerjevo bolezen. Po drugi strani pa lahko Alzheimerjeva bolezen poveča potrebo po pogostem dremanju, ki je lahko tako eden od zgodnjih simptomov omenjene bolezni, ki postaja pri starejši populaciji vse pogostejša.
Med koristmi popoldanskega dremeža se pogosto izpostavlja vpliv na krvni tlak
Odkritje opisane dvosmerne povezave je bilo precej zahtevno. Rezultati raziskav, povezanih z učinki popoldanskega dremeža pri starejši populaciji, so namreč pogosto kontradiktorni. Nekateri raziskovalci so tako zaključili, da je popoldanski dremež za starejše ljudi koristen, spet drugi pa so ugotovili, da lahko povzroči več škode kot koristi. Ko gre za pozitivne učinke dremeža, se pogosto omenja predvsem pozitiven vpliv na krvni tlak. Dremež lahko namreč pomaga pri uravnavanju oziroma zniževanju krvnega tlaka, kar je bilo dokazano z raziskavami, ki so se osredotočale na države, v katerih poznajo t. i. siesto.
Raziskovalce z univerze v San Franciscu, ki so se podpisali pod novo študijo, objavljeno v reviji Alzheimer’s and Dementia, je zanimala predvsem povezava med dremežem oziroma čezmernim spanjem in nevrološkimi motnjami, značilnimi za starejšo populacijo. Analizirali so podatke, ki so se nanašali na 1401 osebo, povprečna starost sodelujočih pa je bila 81 let. Raziskovalci so poskušali odkriti morebitno korelacijo med popoldanskim dremežem oziroma dremanjem čez dan in verjetnostjo za demenco. Za spremljanje spalnih navad je bila uporabljena t. i. aktigrafska naprava v obliki ure. Osebe, ki so sodelovale v raziskavi, so napravo, ki je beležila različne podatke, povezane z njihovim spancem in dremežem, nosili okoli zapestja. Med trajanjem raziskave so osebe prihajale na redne preglede. Najdaljše obdobje spremljanja je bilo 14 let.
Povečana potreba po dremežu kot naravna posledica staranja?
Analiza zbranih podatkov je razkrila, da se je s staranjem postopoma povečevala potreba po popoldanskem dremanju, obenem pa se je podaljševal tudi čas povprečnega dremeža. Zdi se, da gre za popolnoma naraven pojav, povezan s staranjem, toda raziskovalci so odkrili, da je povečevanje po dremežu pri osebah, pri katerih je bila diagnosticirana Alzheimerjeva bolezen, v povprečju potekalo kar dvakrat hitreje kot pri drugih starostnikih. Če pri svojcu opazite nenadno in zelo izrazito povečanje potrebe po spanju v popoldanskem času, je to nekaj, česar ne bi smeli ignorirati. Kot omenjeno, je bila odkrita dvosmerna povezava. Pri tistih, ki so dremali pogosteje, je bila namreč zaznana povečana verjetnost za kognitivne težave. Te težave pa so nato povečale potrebo po dremežu.
Izrazito povečanje potrebe po dremežu pri osebah z Alzheimerjevo boleznijo
Popoldanski dremež pri osebah, pri katerih v času raziskave ni bila odkrita Alzheimerjeva bolezen, se je v povprečju podaljšal za 11 minut na dan. Pri skupini, ki je razvila blažje kognitivne težave, se je dremež v povprečju podaljšal za 24 minut dnevno. Dremež pri skupini z Alzheimerjevo boleznijo pa se je v povprečju podaljšal za kar 68 minut na dan. Te razlike so bile neodvisne od tega, kako dobro/slabo so osebe spale ponoči. Raziskava sicer še ne zadošča za to, da bi lahko govorili o jasni vzročno-posledični povezavi, toda ugotovitve so vsekakor pomenljive. Zdi se, da je negativna korelacija med popoldanskim dremežem in demenco oziroma Alzheimerjevo boleznijo precej izrazitejša, kot se je domnevalo doslej.