Primeri zdravnikov in znanstvenikov, ki so se odločili, da svoje teorije preizkusijo kar na sebi, v preteklosti niso bili tako redki. Zaradi pomanjkanja prostovoljcev, obenem pa možnosti za laboratorijske eksperimente, kakršne poznamo danes, pogosto ni bilo drugih možnosti za testiranje hipotez. Med zdravnike, ki so se odločili za tovrstno eksperimentiranje, ki se zdi marsikomu precej drastično, spada tudi Evan O’Neill Kane, ki je živel med letoma 1861 in 1932 …
Dokazati je želel, da je splošna anestezija pogosto nepotrebna
Kane se je v zgodovino med drugim zapisal kot zdravnik, ki je operiral samega sebe. In to ne samo enkrat, ampak kar trikrat. Eden od glavnih razlogov za to odločitev je bil povezan z dejstvom, da je želel strokovni javnosti dokazati, da pri določenih posegih v resnici ni potrebna splošna anestezija, ki je bila v tistih časih še vedno relativno nova možnost. Splošna anestezija je bila namreč na ljudeh prvič uporabljena leta 1842. Dr. Kane se je namreč zavedal, da je splošna anestezija povezana s tveganji, posledično pa je menil, da bi morala biti rezervirana samo za primere, ko je resnično neizogibna.
Uspešno si je odstranil tako prst kot slepič
Pri prvem posegu, ki ga je dr. Kane izvedel na sebi, in sicer leta 1919, je šlo za relativno rutinsko operacijo. Zaradi infekcije si je moral namreč amputirati enega od prstov. Toda že kmalu je prišla na vrsto precej zahtevnejša operacija. Zaradi vnetja je leta 1921 potreboval operacijo za odstranitev slepiča. Do takrat je kot kirurg izvedel že več kot 4000 tovrstnih operacij. Prav zaradi svojih bogatih izkušenj je bil prepričan, da je uporaba lokalne anestezije pri tovrstnih operacijah precej varnejša in bolj praktična, vendar s preizkušanjem te teorije ni želel ogroziti svojih pacientov. Ko se je končno pojavil primeren »prostovoljec«, je seveda izkoristil priložnost. Operacija je bila izvedena 15. februarja 1921. Dr. Kane se je namestil v primeren položaj, pri čemer si je pomagal z blazinam, in poskrbel za to, da so bila ogledala nameščena tako, da je imel nadzor nad potekom operacije. Nato si je injiciral prokain (lokalni anestetik), si odprl trebuh in spel žile. Tako je lahko začel iskati svoj slepič. Med postopkom naj bi se vseskozi šalil in klepetal s prisotnimi v operacijski sobi. Slepič si je uspešno odstranil, na koncu pa je za šivanje rane poskrbel njegov brat, ki je bil prav tako kirurg. Dosežek dr. Kana je še posebej osupljiv, če upoštevamo, da je dve leti pred tem izgubil enega od prstov na roki.
Zadnji podvig: operacija dimeljske kile
Zadnje operacije, pri kateri je imel dvojno vlogo, se je dr. Kane lotil leta 1932, ko je imel 70 let. Šlo je za operacijo dimeljske kile. Tudi med tem posegom je bil po poročanju prisotnih izjemno razposajen. Čeprav je šlo za precej zapleten poseg, ki je zahteval zbranost, še posebej ker sta bila kirurg in bolnik ena sama oseba, naj bi dr. Kane izkoristil vsako priložnost za šalo, ki se mu je ponudila – in to celo takrat, ko je bil nevarno blizu zelo pomembnim žilam. Tudi ta operacija je potekala brez večjih zapletov. V operacijski dvorani je bilo sicer zbranih tudi precej drugih kirurgov, vendar je dr. Kane večino dela opravil sam. Kirurgi so bili prisotni predvsem kot opazovalci, ki so z zanimanjem opazovali nenavadni podvig. Dr. Kane je sicer nato umrl še istega leta, vendar je bila vzrok za smrt pljučnica, ki ni bila povezana z operacijo.