Otroci tesnobo izrazijo drugače

Kako otroci izražajo tesnobo ali čustva nasploh? Odrasli zlahka izrazimo svoja čustva. Jasno ločimo med negativnimi in pozitivnimi čustvi. Včasih pozabljamo, da tega otroci niso zmožni. Otroci v otroštvu izkusijo različna čustvena stanja in občutja. Morda znajo celo prepoznati drugačna, negativna čustva, ne zmorejo pa jih povsem razložiti ali se z njimi soočiti. Vendar pa v večini primerov izrazijo, če nekaj ni v redu, tudi ko niso povsem prepričani, kaj je narobe.


Otroci tesnoba

Čustva lahko tudi bolijo

Pri otrocih se negativna čustva, kamor spada tudi tesnoba, lahko izrazijo v obliki bolečine. Njihova čustva, ki se neprestano razvijajo, se njim zdijo zapletena, zato nam ne bodo znali točno povedati, s čim se soočajo. Svoja čustva bodo izrazili s tem, ko nam bodo povedali simptome, in nato čakali naše usmeritve. Otroci torej občutijo podobne simptome tesnobe kot odrasle osebe, a se drugače izražajo in odzivajo. Kljub temu, da naši otroci na svet gledajo drugače kot odrasli, je ključnega pomena, da jim omogočimo bolj poglobljen vpogled ali drug vidik do katerekoli dane situacije.

Do nedavnega se večina odraslih ni povsem zavedala vpliva duševnih motenj v otroštvu, razen ADHD in drugih vedenjskih težav, ki jih imajo otroci. In čeprav smo odrasli, se zdi, da tesnobe ne jemljemo maksimalno previdno, kot bi jo morali, ker je pogosto napačno prepričanje, da je tesnoba preprosto običajni strah, ki nas ob določenih situacijah pač prevzame – pa temu ni tako. Tesnoba je veliko več kot to in treba jo je jemati resno.

Tudi otroci so lahko anksiozni

Nedavni statistični podatki so nam razkrili, da vsaj eden od osmih otrok razvije anksiozno motnjo. Če je ne prepoznamo pravočasno, lahko začetna anksiozna motnja povzroči težave pri opravljanju nalog in razvijanju odnosov, hude motnje spanja in razne odvisnosti. Pri anksioznih motnjah gre za preplet večih dejavnikov, ki se med seboj prepletajo: genetska nagnjenost, kemično ravnovesje v možganih, priučeni vzorci vedenja in življenjske izkušnje. Začetek anksiozne motnje pri otroku lahko sprožijo šoki in spremembe: selitev, nesreča, ločitev staršev, izguba bližnjega, začetek šole.


Kot odrasli se moramo naučiti biti pozorni na otrokov krik po pomoči. V večini primerov bo otrokovo izražanje tesnobe nekoliko drugačno, kot bi pričakovali, zato bodimo pozorni na več znakov.

Otroci svoje tesnobne občutke izrazijo na naslednje načine:

  • Bolečine v trebuhu;
  • potenje;
  • jok;
  • slabost;
  • glavoboli;
  • zmedenost;
  • nervoza;
  • izogibanje ljudem in situacijam, ki jih stresirajo;
  • pretirane reakcije;
  • težko prilagajanje;
  • pretiran perfekcionizem;
  • grizenje, praskanje, ščipanje, vlečenje las.

Prepoznavanje znakov tesnobe v zgodnji fazi lahko pomeni boljše možnosti za uspešno zdravljenje. Motnjo je težko diagnosticirati, saj težko ocenimo, ali gre zgolj za neko obdobje ali resno motnjo. Otroku je zato treba dobro prisluhniti in se z njim veliko pogovarjati, da lažje vidimo, s čim se sooča. Če opazite, da je vaš otrok nenehno v stresu, do te mere, da to vpliva na njihove vsakodnevne dejavnosti, poiščite pomoč strokovnjaka.

Preberite tudi: Življenje otroka po ločitvi staršev


VEČ VSEBIN: