Moj otrok se boji zdravnika in noče jemati zdravil. Kaj pa zdaj?

Večina otrok se boji obiska pri zdravniku. Nekateri ga pogumno prenesejo, za druge pa je to strašljiv dogodek in lahko postane travmatična izkušnja zanje in za njihove starše.

Tudi moja 5-letnica spada med take otroke. Zgodilo se je, da jo je v ordinaciji prevzela panika, kričala je, se otepala, tako da je zdravnica ni mogla pregledati.

Na srečo je šlo za rutinski pregled in dogovorila sem se za nov termin. Moja hči se je izognila hujši izkušnji, ki bi jo doživela ob morebitni prisili, jaz pa sem dobila priložnost za boljšo pripravo.

Zakaj se otrok boji zdravnika?

Tudi za odrasle obisk pri zdravniku ni ravno prijeten, vendar ima odrasli del naše osebnosti informacije in izkušnje, s katerimi lažje prenesemo tovrstno epizodo (če ne gre za resno težavo).

Otrok ne razmišlja in ne čustvuje enako kot odrasli. Odvisno od starosti ima lahko različne iracionalne predstave o tem, kaj se bo zgodilo pri zdravniku: misli lahko, da bo moral biti sam z zdravnikom, izraz »odvzeti kri« morda zanj pomeni, da mu bodo vzeli vso kri, po televiziji je videl operacijo in se boji, da ga bodo »rezali« … Poleg tega ima lahko neprijetno izkušnjo, povezano s katerim od prejšnjih obiskov.

Strah otroka pred zdravnikom vzemimo resno

Otrok doživlja strah kot stvarno in intenzivno čustvo, zato ga moramo vzeti resno. Otroci močno čustvujejo. Doživljajo močno jezo, hudo žalost, grozo in ekstatično veselje. Če zmanjšujemo pomen otrokovega strahu in mu rečemo »Naj te ne bo strah, saj to nič ne boli«, lahko občuti, da ga ne jemljemo resno in da je z njim nekaj zelo narobe, ker ga je strah.

Občutki iz otroštva, ki smo jih imeli v določenih okoliščinah, se zapišejo v podzavest in ostanejo z nami vse življenje. Ob stresnih dogodkih pogosto privrejo na plan v enaki obliki in intenzivnosti. Otrok, ki je sporočilo staršev razumel, kot da njegova čustva niso pomembna, bo včasih kot odrasli dobil občutek, da je z njim nekaj narobe.

Otroku nikdar ne lažite. Če bo potreben odvzem krvi, mu tega ne zamolčite in mu ne recite, da ne bo bolelo, saj to deluje destruktivno na vajin odnos, ki mora temeljiti na zaupanju. Namesto tega mu povejte, da bo morda neprijetno in nekoliko boleče, vendar bo hitro konec. Obljubite mu, da boste z njim ves čas in mu pomagali prebroditi to izkušnjo.

Panični napad pred ordinacijo

Lahko se zgodi, da nekako speljete odhod od doma, otrok pa ob prihodu v ambulanto dobi napad trme. Z brcanjem, kričanjem in upiranjem sporoča, da noče k zdravniku. V takem primeru je najbolje ohraniti mirne živce in si vzeti čas. Otrok ne more razumeti naših sporočil »To je treba narediti« ali »Saj bo kmalu mimo«, dokler ni prepričan, da smo ga slišali. Zato mu mirno in iskreno povejte, da ga slišite in razumete, da ga je strah. Morda bo to treba ponoviti desetkrat, preden dobite njegovo pozornost. Vztrajajte, dokler ne sprevidi, da ste na njegovi strani. Šele takrat lahko uporabite racionalne argumente, zakaj je kljub strahu treba k zdravniku.

Starši otroku strahu ne moremo »odvzeti«. Lahko pa mu pomagamo, da bo svoj strah premagal in iz preizkušnje izšel z s pozitivnim občutkom o sebi.

Kako pomagati otroku, da premaga strah pred zdravnikom?

1. Naredite domačo nalogo. Če je potrebno, se pozanimajte o zdravstveni obravnavi, ki čaka otroka. Potem ga vprašajte, kaj misli, da se bo dogajalo, in izkoristite priložnost, da mu daste prave informacije. Tako mu pomagate zmanjšati strašljivo pričakovanje. Pogovorita se o celotnem postopku, ne le o neprijetnih in bolečih delih. Odigrajta dogodek, tako da ste najprej vi zdravnik in on pacient, potem pa zamenjajta vlogi. Manjšim otrokom ne posredujte preveč informacij o postopku, ker jih niso sposobni razumeti in jim lahko povzročijo dodaten strah. Zanje je najpomembnejša informacija, da je zdravnik prijazna oseba in da boste ves čas z njim. Lahko mu poveste, da bo morda malo bolelo, a hitro minilo, na koncu pa bo dobil štampiljko.
2. Obvestite zdravnika. Če je vaš otrok izredno vznemirjen glede pregleda, obvestite o tem zdravnika, da se ustrezno pripravi. Včasih otroci razumejo zdravnikovo energičnost in učinkovitost kot strogost ali jezo.
3. Zaščitite otroka in mu omogočite občutek nadzora. Otroku ni prijetno, da se ga tujec dotika in vdira v njegov intimni prostor. Če je še majhen, lahko prosite zdravnika, da najprej pregleda vas in potem še vašega otroka. Naj si ogleda instrumente, ki jih uporablja zdravnik. Naj sedi v vašem naročju, če se tako počuti varnejšega. Otrok naj dobi občutek nadzora, tako da ga z zdravnikom sprašujeta, v katerem vrstnem redu naj pregleda dele telesa, katero uho najprej …
4. Ne pogojujte. Vaše obnašanje po obisku pri zdravniku lahko pomaga za naprej. Povejte otroku, da je bil pogumen in ste nanj ponosni. Pojdita na igrišče ali mu doma preberite najljubšo knjižico, a ne utemeljite tega kot nagrado. Občutek, da je premagal oviro, bo zanj postal vir, iz katerega bo v prihodnosti črpal moč. Če je med postopkom jokal, mu lahko poveste, da je tudi to v redu in da ste tudi vi jokali, ko ste bili majhni. Uprite se skušnjavi, da bi pogojevali njegovo vedenje (»Če boš pri zdravniku priden, greva na tortico«). Če otrok ne bo mogel obvladovati strahu, se bo počutil slabo, ne glede na to, ali bo nagrado dobil ali ne.
5. Podoživljanje. Naslednji dan z otrokom podoživita dogodek, zato da dobi priložnost razmisliti o tem, kar se je dogajalo. Morda mu bo tudi lažje govoriti o svojih občutkih, ko je enkrat vsega konec.

Otrok noče jemati zdravil

Kaj storimo, ko se vrnemo domov, otrok pa se odloči, da predpisanega zdravila – tablet ali sirupa proti kašlju noče vzeti?

Poleg čisto praktičnih rešitev tudi za to težavo velja, da moramo otroka vzeti resno in mu omogočiti občutek nadzora, saj se bo tako počutil vključenega v odločitve glede svojega zdravja. Lahko ga vprašate, s katerim sokom bo vzel zdravilo, ali ga bo vzel pred zajtrkom ali po zajtrku, jemanje zdravila vključite v dnevno rutino, ki jo nadzira on (na primer tako, da po vsakem odmerku nalepi nalepko) …

Odnos, ki temelji na neprisili, razumevanju in nežnosti, a hkrati trdnosti, bo otroku vlil samozaupanje in voljo do sodelovanja na mnogih področjih, ne le pri obiskovanju zdravnikov in jemanju zdravil.