Zgodba: Presaditev srca – Združena v dobroti

Štefan Kračun že več kot deset let živi s presajenim srcem. Če bi prej vedel, kaj ga čaka, bi se zagotovo drugače ravnal in veliko resneje jemal družinsko nagnjenost k srčno-žilnim boleznim. Danes, kot pravi, živi, presaditev srca je bila zanj podarjeno življenje, za še eno priložnost pa je hvaležen.

V njegovi družini so srčne bolezni terjale visok davek. Njegov stari oče je zaradi srčnega infarkta umrl pri 48 letih. V podobni starosti sta pozneje preminula še njegov mlajši brat in tudi teta. Tudi starša sta mu, čeprav v starejših letih, umrla zaradi kapi. Štefan Kračun je dobil svoje prvo opozorilo z nekoliko zvišanim krvnim tlakom in holesterolom v krvi, ki sta nakazovala, da ga morda čaka podobna usoda. Kasneje je še tresna služba prispevala svoje in tako se je zgodilo.

Štefan Kračun - presaditev srca
Štefan Kračun se zaveda, da mu je bilo s presaditvijo pred desetimi leti podarjeno življenje. Foto Adrijana Gaber

Komaj so ga rešili

Leta 2001, ko je bil star 48 let, je bil za prvomajske praznike z družino na vikendu, v zidanici, v bližini svojega rojstnega kraja Greda v hrvaškem Zagorju. Zjutraj je zgodaj vstal, da bi se sprehodil po vinogradu in pogledal, ali je treba še kaj postoriti. Takrat ga je nenadoma obšla močna slabost. Najprej je pomislil, da gre za težave z želodcem, ki jih je občasno zaradi stresne službe imel že prej, in da se bo stvar umirila. A nasprotno, postajalo je vse huje.

Čutil je neznansko bolečino v prsih, ki se je nadaljevala v levo roko. Obdala ga je čudna tesnoba in za trenutek je celo izgubil vid. Imel je srčni infarkt ali natančneje razširjeni srednjestenski miokardni infarkt.

Reševalci iz Varaždina so ga prepeljali v tamkajšnjo bolnišnico, kjer se je njegovo stanje po dveh dneh dodatno zapletlo. Namesto da bi srce normalno utripalo, je začelo utripati zelo hitro oziroma že kar migetati (tahikardija prekatov). Možgani so ponoči ostali brez kisika. K sreči je bil dežuren izkušen kardiolog, ki ga je oživljal z osmimi elektrošoki in ga rešil.

Poškodovano srce

A njegovo zdravje se je še naprej slabšalo. Po infarktu srce ni bilo več zmožno zadostnega črpanja krvi (dekompenzacija srca), da bi tkivo in organi dobili dovolj kisika. Kriva je bila močna okvara srčne mišice, ki se je s časom samo še stopnjevala.

Če bi bil v 45 minutah po dogodku pripeljan v Ljubljano in bi mu tam naredili koronarografijo, mu razširili in odmašili žile, bi se morda končalo drugače. Tedaj je bil tak poseg mogoč le v Ljubljani, v drugih manjših bolnišnicah pa še ne. Vendar so zdravniki presodili, da helikopterskega prevoza v Ljubljano ne bi preživel. »S tem se nikoli nisem obremenjeval, saj mi je povsem jasno, da je ta čas zelo kratek, tudi če bi bil ob infarktu doma, v Domžalah.«

Ko so ga pozneje prepeljali v Univerzitetni Klinični center Ljubljana, na oddelek intenzivne nege, so pri preiskavi žilja zdravniki ugotovili zoženost (stenozo). To so takoj odpravili, vendar poškodbe srčne mišice, ki je medtem nastala, ni bilo več mogoče odpraviti. Njegovo srce nikoli več ni dobro delovalo.

Presaditev srca
Srce je bilo nepopravljivo poškodovano in težave so ostale: težko je dihal, noge so otekle, zmogel je zelo malo. Brez presaditve srca bi mu ostalo le še šest mesecev življenja. Že se je začelo počasi iztekati, ko je 16. aprila ob desetih zvečer vendarle dobil telefonski klic za presaditev srca.

Življenje se izteka

Življenje mu je od takrat naprej potekalo od bolnišnice do bolnišnice in zdravilišča. Pravi, da so se v Bolnišnici Topolšica zanj (in druge) zelo trudili in tudi sam je, ker je po naravi optimist, skušal čim več narediti zase. Telovadil je in hodil, kolikor se je dalo.

Kljub vsemu so težave ostale: težko je dihal, noge so mu otekale in zmogel je zelo malo. Novembra so ga uvrstili na čakalno listo za presaditev srca (transplantacijo). Povedali so mu, da bi mu brez posega ostalo le še šest mesecev življenja. Zato je bil tudi uvrščen med tiste, pri katerih je presaditev najbolj nujna.

Življenje se mu je že iztekalo, ko je 16. aprila ob desetih zvečer vendarle dobil telefonski klic. Bil je presenečen, saj je bil še dopoldne tistega dne na pregledu v Ljubljani, zvečer pa so ga klicali, da imajo zanj srce. Prišel je čas za presaditev srca.

Presaditev srca – Dan za nov začetek

Operacija se je začela naslednji dan in je trajala šest ur. »Ko te pokličejo na operacijo, ni lahko, čeprav pravzaprav živiš ves čas v pričakovanju nanjo. V veliko pomoč mi je bil moj dobri znanec, ki je bil nekaj mesecev pred tem tudi sam operiran in mi je pojasnil, kako poteka  postopek pred operacijo in po njej. Tako sem vedel, kaj me čaka. Kljub temu mi je bilo po tistem klicu slabo od strahu. Ko pa sem prestopil vrata Kliničnega centra, me je strah minil. Pogovarjali smo se o tem, kdaj se bom naslednji dan zbudil in kako se bom po tem počutil.«

Počutil se je seveda slabo, čeprav se je dobro zavedal, da je operacija za presaditev srca, ki jo je vodil mag. Ivan Kneževič, dr.med., uspela. Najbolj ga je motila cevka za umetno dihanje, ki pa so jo kar kmalu odstranili. V bolnišnici je po operaciji preživel še deset dni.

V času okrevanja so si sledili pogosti pregledi. Zdravila proti zavračanju presajenega organa so mu v začetku povzročala slabost. Pomoč svojcev, posebno žene, je bila nenadomestljiva. Po kakšnem mesecu je sledila še rehabilitacija v Šmarjeških toplicah, ki mu je pomagala tudi do odprave bolečin v prsnem košu.

Štefan Kračun - presaditev srca
Dolgi sprehodi so del vsakdana Štefana Kračuna. Na njih mu družbo včasih delata tudi Kaja in Ron. Foto osebni arhiv

Diplomiral »iz težav«

Ko je bila presaditev srca mimo, je sledilo okrevanje po transplantaciji, ki ga je izrabil tudi za učenje. Tako je opravil manjkajoče izpite na Fakulteti za organizacijske vede in celo diplomiral. A to ga je psihično tako utrudilo, da je prišlo do rahlega zavračanja srca, ki pa se je pozneje umirilo.

A težav ni bilo konec. Leto dni po presaditvi je zaradi tromboze izgubil vid. Dvakrat je bil nato operiran na levem očesu zaradi glavkoma, ki je nastal kot posledica tromboze. Pred dobrim letom in pol je zaradi kroničnega zavračanja prišlo do vaskulopatije presadka, kar pomeni, da so celice iz bližine srca preraščale v ožilje, ga tako debelile in mašile. Sledil je poseg, ko so mu žilo spet odmašili, in po sedmih mesecih še eden zaradi nove zamašitve. Zdaj že več kot eno leto nima težav.

Življenje transplantiranega

Danes se počuti popolnoma zdrav. Vendar vedno do popolnosti upošteva navodila, ki mu jih dajo zdravniki. »Drugače pri nas transplantiranih ne gre.«

Njegov dan se začne nekoliko pred šesto uro zjutraj, ko vzame prva zdravila. Potem vstane, pozajtrkuje, druga zdravila poje po zajtrku. Popije čaj in se odpravi na dveurni sprehod, med katerim vzame še tretja zdravila. Ko pride domov, še eno uro telovadi. Potem gre v trgovino in skuha kosilo. Tudi popoldan po eno uro hodi. Veliko veselja ima z dvema kužkoma, Kajo in Ronom. Poleg tega veliko opravi tudi na vrtu in okoli hiše. Vinograd je ohranil, vendar Štefan tu sodeluje bolj z nasveti in pri lažjih delih.

Zelo pohvali zdravniško ekipo, ki se ukvarja s transplantiranimi na Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani. To so prof. dr. Bojan Vrtovec, vodja, dr. Renata Okrajšek, doc. dr. Miran Šebeštjen ter asist. Gregor Poglajen, dr. med. »Na voljo so nam praktično ves dan. Ne glede na to, ob kateri uri pokličemo, vedno dobimo potrebne informacije. Zaradi tega se bolniki počutimo varni in smo gotovi, da bo naša težava, če bi do nje prišlo, pravočasno rešena,« s hvaležnostjo pove Štefan Kračun.

V spomin darovalcu

In še eni osebi je globoko hvaležen. Nesreča nekoga je lahko sreča za drugega. Žal je tako. V zahvalo in v spomin na darovalca, ki mu je pred toliko leti podaril svoje srce, je Štefan Kračun ob svoji petdesetletnici napisal pismo. V njem je med drugim zapisal:

»Drobna iskrica, ki je preletela nebeško prostranstvo, je naznanila, da je v moje izmučeno telo vstopila tvoja neizsanjana mladost. Solze tvojih domačih naj bi manj bolele ob spoznanju, da še vedno živiš na drugem koncu te lepe in drage nam dežele in da se skupaj z mano veseliš vsakega novega jutra in novega dne, ki je pred nama.

Ko skupaj korakava v nova in nova jutra, spoznavam vso tvojo igrivost, ljubezen do morja, planin, ravnic in zelenih gričev, po katerih se vijejo vinogradi. Spoznavam tvojo mehko dušo, ki si jo v ponos svojih najbližjih nesebično razdajal … Ti in jaz, jaz in ti – združena v dobroti – za vedno skupaj.«

Piše Adrijana Gaber