Urinska inkontinenca ali uhajanje urina: Veliko jih ne poišče pomoči

Urinska inkontinenca je po osnovni opredelitvi vsakršno nehoteno uhajanje vode. Ne gre za bolezen, temveč simptom ali znak, vzrok težave pa je v večini primerov nejasen oziroma gre za preplet več dejavnikov.

Se zgodi, da vam ob kašljanju, kihanju ali naporu uide seč? Začutite potrebo po odvajanju vode, pa ne uspete priti do stranišča? Na takšna in podobna vprašanja naj bi glede na statistične podatke kar četrtina žensk in do 10 odstotkov moških odgovorilo pritrdilno, pa vendar jih le majhen delež zbere pogum, da o težavi spregovori s svojim osebnim zdravnikom, ginekologom ali urologom.

Urinska inkontinenca

Gre za eno najpogostejših zdravstvenih težav žensk, hkrati pa pogosto predstavlja še hudo čustveno, psihično in družbeno breme. V hujših primerih se ženske zaradi strahu pred neprijetnim vonjem začnejo izogibati družabnim stikom. Tiste, ki imajo težavo z uhajanjem seča med spolnim odnosom, se jim začno izogibati, kar lahko povzroči tudi težave v partnerskem odnosu.

Pogostnost urinske inkontinence narašča s starostjo, tako da naj bi imelo po 65. letu težave z uhajanjem seča kar 70 odstotkov žensk. Veliko jih ne poišče pomoči, ker menijo, da gre za neizogibnega spremljevalca starosti. Kljub temu, da težava ni prav vedno rešljiva, je treba o njej spregovoriti, saj obstaja več možnosti zdravljenja ali vsaj lajšanja težav.

Urinsko inkontinenco (UI) razdelimo v dve glavni skupini:

  • stresna urinska inkontinenca (SUI)
  • urgentna urinska inkontinenca (UUI).

Ko uide ob naporu …

Stresna urinska inkontinenca je nehoteno uhajanje seča ob naporu, kašljanju, kihanju ali dviganju težjih bremen. Vzrok za to je lahko prevelika gibljivost (hipermobilnost) sečnice in mehurja in/ali oslabljena moč mišice zapiralke (sfinktra) sečnice. Zaradi tega seč uide vsakokrat, ko povišan tlak v trebušni votlini preseže upor v sečnici.

Dejavniki tveganja za nastanek stresne urinske inkontinence pri ženskah so:

  • nosečnost in porod
  • znižana raven estrogena v pomenopavzalnem obdobju
  • operacije v področju male medenice
  • obsevanje
  • debelost.

Težava se pojavlja tudi pri moških, pri katerih je najpogostejši dejavnik tveganja poškodba mišice zapiralke sečnice, do katere lahko pride pri:

  • zlomih medenice
  • operaciji v predelu male medenice (na primer operacija prostate)
  • obsevanju.

Tako pri moških kot pri ženskah lahko do stresne urinske inkontinence pride tudi zaradi nevroloških motenj, ki povzročijo šibkost sfinktra (poškodba hrbtenjače, multipla skleroza in podobno).

Uhajanje urina

Ko tišči in uide …

O urgentni urinski inkontinenci govorimo, kadar do nehotenega uhajanja seča prihaja takoj za tem, ko začutimo potrebo po uriniranju. Do tega pride zaradi prevelike dejavnosti mišice stene sečnega mehurja (detruzor), kar je lahko povezano s sindromom čezmerno dejavnega mehurja, lahko pa je posledica draženja zaradi prisotnosti kamna, tumorja ali okužbe.

Podnevi in ponoči

  • Velik delež ljudi z urinsko inkontinenco ima težave, ki so značilne za obe skupini. Takrat govorimo o mešani urinski inkontinenci.
  • Posebno skupino predstavlja tudi uhajanje vode med spanjem, ki ga imenujemo nočna enureza. Težava je redka pri odraslih, precej pogosta pa pri mlajših otrocih.
  • Redko seč uhaja neprestano. V takem primeru moramo pomisliti na nenormalno povezavo (fistulo) med mehurjem in nožnico pri ženskah oziroma med mehurjem in črevesom pri moških. Fistula je lahko posledica operacije (histerektomija, carski rez, prostatektomija in podobno), lahko pa je posledica prirojene anatomske nepravilnosti.
  • Pogostejša oblika urinske inkontinence, ki se pojavlja večinoma pri moških, je tako imenovana overflow inkontinenca. Mehur je zaradi nezmožnosti popolnega praznjenja (retence urina) pretirano raztegnjen, detruzorska mišica ne more več dobro opravljati svoje naloge in seč ob polnem mehurju po kapljicah uhaja. Vzrok za težave je pri moških največkrat povečanje (benigna hiperplazija) prostate, pri mlajših ženskah moramo pomisliti na nevrološka obolenja. Pri tej obliki je lahko povečan pritisk v sečevodih in votlem sistemu ledvic, kar lahko povzroči tudi okvaro ali celo odpoved ledvic.

Najprej spregovorite!

Za postavljanje diagnoze so pomembni natančni podatki o bolniku (anamneza). Zdravnik se bo z vami pogovoril in skušal glede na okoliščine, v katerih se težava pojavlja, ugotoviti, za kakšen tip in stopnjo urinske inkontinence gre. Vprašal vas bo, kako pogosto se zgodi, da vam seč uide, v kakšnih okoliščinah in kakšna količina seča uide ter koliko težava vpliva na vaše življenje. Pomembno je tudi, da ugotovi, če imate kakšno pridruženo bolezen ali jemljete določena zdravila, ki lahko vplivajo na delovanje sečnega mehurja.

Po opravljenem pogovoru sledi klinični pregled. Poleg osnovnih meritev (merjenje telesne teže in krvnega tlaka) je pomemben pregled trebuha. Tipen sečni mehur po odvajanju vode predstavlja znak nezmožnosti popolnega praznjenja (retence), kar je lahko vzrok urinske inkontinence. Treba je izključiti tudi nosečnost in kakršnokoli tumorsko formacijo v trebuhu.

Pri ženskah je potreben ginekološki pregled, s katerim lahko ugotovimo, če se je nožnična stena premaknila iz navadnega položaja (cistokela, rektokela ali enterokela), ali sta morda spuščena maternica ali presredek. Vidni znaki atrofije nožnice kažejo na pomanjkanje estrogena, kar je lahko eden od vzrokov za urinsko inkontinenco.

Z nevrološkim pregledom ugotavljamo moč mišic medeničnega dna, napetost (tonus) mišice zapiralke zadnjika (analni sfinkter), občutek za dotik v predelu presredka ter moč, reflekse in občutek za dotik v spodnjih okončinah.

Za izključitev morebitne okužbe sečil, ki lahko povzroča ali stopnjuje težave, je potreben odvzem vzorca seča. Iz vzorca seča se določi tudi vrednost glukoze v seču, saj je eden prvih znakov sladkorne bolezni tudi pogostejše odvajanje večjih količin seča.

Za boljšo preglednost vas bo zdravnik morda prosil, da nekaj dni (običajno tri dni) izpolnjujete posebno tabelo, v katero vpisujete količino in čas vnesene in izločene tekočine.

Inkontinenca

Inkontinenca pod drobnogledom

Po potrebi sledijo še dodatne preiskave:

  1. STRESNO TESTIRANJE je preprost test, pri katerem opazujemo uhajanje urina med kašljanjem.
  2. TEST Z VLOŽKOM ali »pad« test je preprosta metoda, pri kateri se iz razlike v teži vložka po določenem času ugotavljata prisotnost in količina urina, ki uhaja. Pomaga pri določanju stopnje urinske inkontinence, ne pojasni pa vzroka težav.
  3. CISTOURETROSKOPIJA je preiskava, ki omogoča pregled spodnjih sečil (sečnice, mehurja, sluznice in ustij sečevodov). Zanjo se odločimo ob ponavljajočih se vnetjih sečil, prisotnosti krvi v seču (hematurija), bolečini, sumu na poškodbo spodnjih sečil ali sumu na prisotnost fistule (anatomske nepravilnosti). Preiskavo opravimo za izključitev tumorja ali ledvičnih kamnov ter pri sumu na intersticijski cistitis. Po potrebi med preiskavo odvzamemo vzorec tkiva za histološko preiskavo.
  4. URODINAMSKE PREISKAVE so skupina preiskav, ki merijo sposobnost sečnega mehurja za zadrževanje seča in praznjenje. S preprosto preiskavo merjenja seča opazujemo težave pri odvajanju vode. Preiskovanec odvaja vodo v posebej prilagojenem okolju, kjer je prisotna naprava za merjenje količine izločenega seča v določenem času. Pri cistometriji pa ugotavljamo delovanje mehurja iz razmerja med tlakom in prostornino med polnjenjem in praznjenjem.
  5. ULTRAZVOK pri ugotavljanju urinske inkontinence najpogosteje uporabimo za izključitev nepopolnega praznjenja sečnega mehurja, za ugotavljanje prirojenih anatomskih abnormalnosti, prisotnosti kamnov, tumorskih tvorb in sprememb na ledvicah.
  6. INTRAVENSKA UROGRAFIJA je preiskava, pri kateri v veno vbrizgamo kontrastno sredstvo, ki se preko ledvic izloča s sečem. Z rentgenskim slikanjem nato ugotavljamo morebitne prirojene ali pridobljene anatomske nepravilnosti. Vzrok za preiskavo pa je tudi tako imenovani nevropatski mehur. Mikcijska cistouretrografija je koristna za ugotavljanje fistul in drugih anatomskih nepravilnosti ter za ugotavljanje refluksa seča.
  7. SLIKOVNE PREISKAVE (RTG, CT, MRI) so v tem primeru redke. V poštev pridejo pri ledvičnih kamnih, ugotavljanju prisotnosti tumorskih tvorb in določanju stadija rakavih obolenj.
  8. ELEKTROMIOGRAFIJA (EMG) je preiskava, s katero merimo električno dejavnost mišic sečnice in medeničnega dna. Iz dobljenih meritev je mogoče razbrati tudi usklajenost krčenja mišice sečnega mehurja (detruzorja) in zunanjega sfinktra sečnice.

Urinska inkontinenca – Potrebna je vztrajnost!

Za uspešno zdravljenje stresne urinske inkontinence sta potrebni motivacija in vztrajnost bolnika. Prvi ukrepi so konzervativni in obsegajo:

  • spremembo načina življenja, npr. zmanjšanje telesne teže pri tistih z indeksom telesne mase (ITM), večjim od 30, prenehanje kajenja, zdravljenje morebitnega kroničnega kašlja in zaprtja ter izogibanje dviganju težjih bremen.
  • redno izvajanje vaj za krepitev mišic medeničnega dna (Keglove vaje). Poleg rednega izvajanja Keglovih vaj, priporočamo, da se navadite mišice medeničnega dna stisniti tudi pred stresnimi dogodki, pri katerih vam sicer uhaja seč (pred kihanjem, kašljanjem, vstajanjem …).
  • biofeedback je metoda s pomočjo nožnične sonde, ki zaznava krčenje in omogoča prepoznavanje pravih mišičnih skupin in preko zvočnega signala sporoča pravilnost izvajanja vaj.
  • električna stimulacija mišic medeničnega dna: običajno jo izvajamo od 15 do 20 minut na dan, od pet do deset dni. Napravo za električno stimulacijo je mogoče tudi kupiti za osebno rabo na domu.

Konzervativno zdravljenje je uspešno v kar 60 odstotkih.

Še ena možnost

Kirurško zdravljenje stresne urinske inkontinence je možno, ko s konzervativnimi metodami nismo uspeli, težava pa močno vpliva na kakovost življenja. Pred operacijo je treba natančno razjasniti vzrok težave, saj v nekaterih primerih (pridružena čezmerna dejavnost detruzorske mišice) težava kljub operaciji vztraja ali se celo poslabša. Stanje pa je po operaciji nepovratno.

Kirurških metod pomoči je več:

  • vstavitev posebne mrežice, ki nudi oporo sečnici. Mrežico kirurg uvede skozi manjšo zarezo v nožnici ali skozi odprtino med sednico, črevnico in sramnico. Poseg je minimalno invaziven. Večinoma ženske že po dveh tednih nadaljujejo z običajnimi dejavnostmi. Uspešnost zdravljenja znaša nekaj čez 90 odstotkov.
  • injekcije kolagena, maščevja, silikonskih pripravkov ali druge umetne mase ob sečnico, ki pa jih redko uporabljajo.
  • vstavitev umetnega sfinktra.

Zdravljenje z zdravili je manj uspešno. Pri zdravljenju stresne urnske inkontinence uporabljamo učinkovino duloxetin, ki povečuje dejavnost sfinktra sečnice. Redko pride v poštev hormonsko zdravljenje z estrogenom. 

Veliko je na nas samih

Tudi zdravljenje urgentne urinske inkontinence je predvsem konzervativno, kar pomeni, da so zelo pomembne spremembe v načinu življenja.

  • Svetujemo vnos enega do poldrugega litra tekočine na dan.
  • Potrebno je izogibanje alkoholnim pijačam in pijačam, ki vsebujejo kofein (kavi, pravemu čaju, kokakoli).
  • Pomembno je prilagoditi redno terapijo, saj lahko nekatera zdravila vplivajo na delovanje mehurja.

Pri težavah kot je urgentna urinska inkontinenca začnejo ljudje pogosto urinirati preventivno, ko mehur še ni poln, kar pa vodi v začaran krog, saj se kapaciteta mehurja tako še zmanjša, težave pa se pojavljajo vedno prej.

Priporočamo, da izvajate vadbo za mehur (glejte okvir) in z njimi zavestno podaljšujete čas med odvajanji vode ter se učite zavreti občutek potrebe po uriniranju.

Konzervativno zdravljenje urgentne urinske inkontinence je uspešno v več kot 50 odstotkih. Če vendarle ne pomaga, so na vrsti zdravila. Za zdravljenje uporabljamo antiholinergične pripravke, ki zavirajo parasimpatično živčevje in tako zavirajo krčenje detruzorske mišice. Stranski učinki so lahko predvsem suha usta, zaprtje in meglen vid, vendar večina ljudi zdravila dobro prenaša. Ne priporočamo jih pri bolnikih z glavkomom in srčnih bolnikih.

Kadar zdravljenje z antiholinergičnimi zdravili ni mogoče, pridejo v poštev injekcije botulinum toksina. Učinkovino s pomočjo tanke igle vbrizgajo v steno mehurja. Zdravljenje je učinkovito, vendar so potrebne ponovitve, saj učinek po šestih do devetih mesecih izzveni.

Kirurško zdravljenje urgentne urinske inkontinence je manj uspešno in ga uporabimo le v najhujših primerih. Pri težavah kot je inkontinenca lahko največ naredimo prav sami.

Keglove vaje

(vadba ob stresni urinski inkontinenci)

Vaje so preproste, njihova prednost pa je tudi v tem, da jih lahko izvajate kjerkoli in kadarkoli.

Da ugotovite, katere mišice morate stisniti, poskusite med uriniranjem prekiniti tok. Pozneje vaj ne izvajajte več med uriniranjem.

Vaje izvajate tako, da stisnete mišice medeničnega dna in zadržite nekaj sekund oziroma kolikor dolgo zmorete (ne več kot dve minuti), popustite in napravite nekaj ponovitev. Pomembno je, da med izvajanjem vaj normalno dihate.

Postopoma lahko podaljšujete čas krčenja ali izvajate različne vaje; na primer postopno višajte moč krčenja, zadržite in postopno popustite. Lahko izvajate tudi več hitrih zaporednih krčenj.

Vadba za mehur

(vadba ob urgentni urinski inkontinenci)

Postopno podaljšujte čas med odvajanji vode, na primer 15 minut na teden. Cilj je doseči dve- do triurni interval. V trenutku ko začutite potrebo po odvajanju vode, se poskusite umiriti, po potrebi počepnite in napravite nekaj stiskov mišic medeničnega dna.

Piše: Maruša Herzog, dr. med.