Zobni rentgen: Nasmehnite se, slikamo vaše zobe

Ko nas boli zob, je pogosto prva pot, na katero nas pošlje zobozdravnik, do ordinacije za slikanje zob oziroma zobni rentgen. Tam nam lahko slikajo bodisi posamezni zob bodisi celotno zobovje.

Rentgensko slikanje zob med drugim pokaže zobno gnilobo, poškodbo kosti, v katere so zobje vsajeni, ali poškodbo zobnih korenin. Ker slikanje lahko odkrije težave, še preden pride do simptomov (bolečin), ga nekateri strokovnjaki priporočajo vsake tri leta. V praksi pa nas zobozdravnik na zobni rentgen večinoma napoti takrat, ko se težave že pojavijo. 

Zobni rentgen

Rentgensko slikanje zob se uporablja za prikaz notranjosti zobovja, čeljusti in mehkih tkiv v ustih (na primer za parodontalno bolezen). Tadeja Bečaj, dipl. inž. radiologije, nam je pojasnila nekatere vrste slikanja, ki se uporabljajo najpogosteje.

  1. Panoramsko slikanje (ortopan) je celotno pregledno slikanje čeljusti, zgornje in spodnje. Zdravniki ga potrebujejo takrat, ko hočejo videti stanje, še preden se lotijo popravil zobovja, da se lažje usmerijo.
  2. Intraoralno slikanje pomeni slikanje posameznih (največ treh) zob od krone do korenine. Taka slika je bolj natančna od panoramske. Uporablja se pri slikanju zobne gnilobe ali če zobozdravnik naredi polnitev zoba in potem s sliko želi preveriti, ali je ta uspešna.
  3. Slikanje z griznimi krilci je pravzaprav vrsta intraoralnega slikanja, ki pokaže krone zgornjih in spodnjih zob (oseba pri slikanju ugrizne v nekakšna krilca), tako da je na sliki zobna krona. To je pomembno zlasti za odkrivanje zobne gnilobe, saj lahko na primer že iz ene slike zobozdravnik dobi informacijo o štirih zobeh hkrati (od štirice do osmice) zgoraj in spodaj (ne eni strani). Slikanje je redkejše, saj zobozdravnike pogosteje zanima tudi, kaj se dogaja s koreninami, česar taka slika ne prikaže.
  4. Kefalometrija je stransko slikanje glave. Tako sliko oziroma meritve (na sliki se označujejo referenčne očke) potrebujejo v čeljustni in zobni ortopediji, da lahko natančno določijo pravi položaj čeljusti, da se simetrija obraza ne poruši. Zobozdravnik pa jo lahko uporabi za določitev grizne ravnine pri brezzobih pacientih.
  5. Tomografija je prikaz prečnega prereza čeljusti in jo je v sodobnem času nadomestila računalniška tomografija (CT), ki daje natančnejšo trirazsežnostno sliko. Potrebna je na primer pri načrtovanju zobnih vsadkov, saj pokaže, kje potekajo živci. Ne izvajajo je povsod.
  6. Okluzalno slikanje je redkejše in prikaže celoten lok zgornje ali spodnje čeljusti, torej ustno nebo ali ustno dno. Slikajo od zgoraj s smeri nosu ali od spodaj pod brado. Slike lahko uporabljajo za ugotavljanje pravilnega razvoja stalnih zob, zlomov čeljusti, razpok in podobnega.

Manj sevanja, večja natančnost

Praviloma bi moral na zobni rentgen osebo napotiti zobozdravnik, zdravnik ali ortodont, ki pozna tudi njeno splošno zdravstveno stanje. »Pravzaprav ni zakonito, kot se pogosto dogaja, da ljudje pridejo na slikanje kar sami od sebe ali zgolj po telefonskem pogovoru z zobozdravnikom ali medicinsko sestro,« opozarja Tadeja Bečaj, ki pravi, da je kot inženirka radiologije pristojna le za to, da naredi kar najboljšo možno sliko, ne pa tudi za presojo, kdo preiskavo potrebuje in kdo ne.

Pravilnik o pogojih za uporabo virov ionizirajočega sevanja v zdravstvu tako predpisuje zato, da se ljudje ne bi po nepotrebnem izpostavljali sevanju, čeprav je to pri zobnem rentgenskem slikanju izjemno nizko (okoli 0,01 mSv), z novejšo digitalno tehnologijo rentgenskega slikanja pa še nižje. Zakaj nižje? »Ker so tu detektorji za rentgenske žarke bolj občutljivi, poleg tega pa je sliko možno tudi pozneje računalniško obdelati in izboljšati.« Sogovornica razlaga, da ima digitalno slikanje še nekatere druge prednosti, tu ni več razvijanja filmov, mogoče je narediti več kopij, na da bi osebo ponovno izpostavljali sevanju, digitalna radiologija pa je tudi ekološko čistejša.

Da bi sevanje še dodatno zmanjšali, vas ob panoramskem slikanju opremijo s svinčenim predpasnikom, da zaščitijo rodila ali hrbtenico, kar je pri slikanju najbolj obremenjeno. Pri interoralnem slikanju je žarek bolj usmerjen in je najbolj obremenjena ščitnica, zato osebo zaščitijo s slinčkom. Nosečnicam slikanja razen v izjemnih primerih ne priporočajo.

Zobni rentgen: kaj razkrije slika

Različna tkiva, organi in snovi se razlikujejo po gostoti, debelini ter fizikalnih in kemičnih lastnostih, ob prehodu skoznje rentgenski žarki (elektromagnetno valovanje) slabijo, kar omogoča nastanek slike. Ker zobje slabijo žarke bolj kot kosti in tkivo, so na rentgenski sliki bolj vidni. Nasploh so trdnejši deli na sliki svetlejši, mehkejši pa temnejši. Temneje se kaže na primer gniloba, gnojno vnetje, zobna pulpa (ožiljeno in oživčeno vezivo, ki napolnjuje zobno votlino), medzobni prostor. Beli sta na slikah sklenina, ki zob pokriva in je najtrša stvar v našem telesu, še bolj so vidne le morebitne zalivke, medtem ko je zobovina, ki tvori glavnino zoba, videti umazano bela. Kosti so v sivih odtenkih.

Cilji slikanja so med drugim lahko:

  • odkriti zobno gnilobo, poškodbe kosti in zobne korenine
  • odkriti zobe, ki nepravilno izraščajo ali zaradi gneče niso izrastli iz dlesni
  • odkriti tumorje, ciste ali gnojna vnetja
  • preveriti napredovanje rasti stalnih zob pri otrocih, ki imajo še mlečne zobe
  • načrtovanje obsežnih popravil zobne gnilobe, posegov v koreninski kanal, namestitev zobnih vsadkov in težavnih ruvanj
  • načrtovanje ortodontskih posegov.

Vaš prispevek k dobri sliki je lahko v tem, da se sprostite in ste med slikanjem čim bolj mirni ter normalno dihate.