Hikikomori: sindrom družbenega odmika

Družbeni odmik je eno tistih mentalnih bolezenskih stanj, ki je v družbi še vedno stigmatizirano. Hikikomori je huda oblika družbenega odmika. Med drugim pomeni, da se posameznik za pol leta ali še dlje povsem umakne iz družbe. Najbolj pogost je pri mlajših moških.

Hikikomori, sindrom družbenega odmika

Kaj sploh je hikikomori ali sindrom družbenega odmika?

Beseda hikikomori v grobem pomeni umik vase ali biti izoliran. Prvič so o tej motnji razpravljali v sedemdesetih na Japonskem. Mladeniči, ki jih hikikomori prizadene največkrat, postanejo samotarji v hiši svojih staršev. Niso sposobni delati, iti v šolo ali sploh stopiti iz hiše. Razen z družinskimi člani nimajo stika z nikomer. Anksioznost in osebnostne motnje so pogosto diferencialne diagnoze tega stanja.

Čeprav se je o njem pisalo tudi v angleški medicinski literaturi, velja, da gre za tiho epidemijo. Samo na Japonskem naj bi bilo okoli tisoč primerov hikikomorija.

Psihoterapija in zdravila

Faktorji, ki vplivajo k nastanku, so: travmatična izkušnja v otroštvu (zavrnitev vrstnikov, žrtev nasilnih vrstnikov, družbena izključitev), introvertiranost (značajska plahost in nezmožnost, da se oseba na kogarkoli naveže), družinske težave (nesoglasja v družini, zavrnitev staršev, starši so preveč zaščitniški, psihopatski), slab uspeh v šoli, prevelika pričakovanja, urbanizacija, globalizacija, zmanjšanje potrebe po mobilnosti zaradi tehnološkega napredka.

Zaradi vsega tega se posameznik oddalji od družbe, tudi zato, ker se z vsem, kar se dogaja v njej, ne strinja. To, da mnogi večino komunikacije opravijo prek interneta, morda prav tako pripomore k družbenemu umiku nekaterih. Nejasne ambicije, apatija, celo nihilizem, težava pri izražanju čustev, premajhna vera vase in zavračanje dela kljub razpoložljivosti služb prav tako verjetno prispevajo k hikikomoriju.

Zdravljenje vključuje psihoterapijo in uživanje zdravil. Potrebne so družinske terapije, postopno izpostavljanje družbi, osredotočanje psihoterapije na travmo iz otroštva, poklicna rehabilitacija. Paciente, ki so se povsem osamili, naj bi terapevt večkrat obiskal na domu in jih počasi izbezal iz sobe. Ko se doseže določen napredek, terapevt oblikuje skupino, v kateri posamezniki delijo svoje izkušnje.

Predpišejo se lahko antidepresivi, vendar ni dovolj raziskav, ki bi potrdile njihovo učinkovitost.