Meseca maja leta 1921 so se v Torontu začeli prvi poskusi pridobivanja komercialno dostopnega inzulina. Mlada zanesenjaka, zdravnik Frederick Banting in kemik Charles Best, sta najprej delala poskuse na psih, ki sta jim z odstranitvijo trebušne slinavke umetno povzročila diabetes.
Do prelomnega odkritja je prišlo, ko je psička Marjorie po vbrizganju laboratorijsko pridobljenega inzulina iz zmletih trebušnih slinavk ostala živa celih sedemdeset dni. Čeprav so ji odstranili njeno trebušno slinavko in je torej imela sladkorno bolezen tipa 1, so ji kot prvemu živemu bitju na svetu lahko z injekcijami izvlečka trebušnih slinavk, ki so ga poimenovali Isletin, nekaj časa umetno vzdrževali življenje. Na obzorju je bilo revolucionarno novo zdravilo, na katerega so čakale armade bolnikov po vsem svetu. Naslednje leto je inzulin dobil prvi človek, zgodilo se je na 23. januarja, ko so povsem shiranemu fantiču, ki je bil tik pred smrtjo zaradi diabetesa tipa 1, dali prvo injekcijo inzulina. Diabetiku Leonardu Thompsonu ga je vbrizgal dr. Banting, za kar je bil nagrajen z Nobelovo nagrado za medicino. Pot do odkritja inzulina in industrijske proizvodnje, ki je kmalu nato sledila najprej v ZDA in nato na Danskem, se je začela oktobra 1920, ko je Banting dobil idejo za raziskave inzulina.
Novembra istega leta se je obrnil na Johna Macleoda s prošnjo za podporo pri laboratorijskih raziskavah in ta je Bantingu omogočil uporabo laboratorija ter dal na voljo poskusne živali. Poleg tega pa mu je v pomoč poslal še svojega študenta, odličnega kemika Charlesa Besta. Tako so se maja 1921 začeli poskusi in že avgusta sta Banting in Best prišla do pomembnega dosežka: iz zmletih trebušnih slinavk sta pridobila dovolj čist inzulin, da jima je z njim uspelo znižati raven sladkorja psu z diabetesom. Decembra istega leta se jima je pridružil še James Collip, ki je pomagal prečiščevati inzulin. 23. januarja 1992 je Leonard Thompson uspešno prejel prvo injekcijo inzulina in to je bil tako pomemben mejnik v zgodovini medicine, da sta oktobra 1923 Banting in Macleod prejela Nobelovo nagrado za odkritje inzulina.
Danes živi na svetu skoraj pol milijarde ljudi s sladkorno boleznijo in brez odločnejših ukrepov se pričakuje, da se bo število v prihodnjih 25 letih povečalo na več kot 700 milijonov. Diabetes je življenjsko nevarna kronična bolezen in kot navaja Mednarodno združenje za diabetes (IDF), približno polovica ljudi, ki živi z diabetesom, ni diagnosticirana.
Če sladkorna bolezen tipa 1 ni zdravljena z inzulinom, je lahko usodna. Podobno je pri sladkorni bolezni tipa 2, če se bolniki ne zdravijo, jim grozijo življenjsko nevarni zapleti, kot so srčni infarkt, možganska kap, odpoved ledvic, slepota in amputacija nog. Stoletnica razvoja terapevtskega inzulina je velik mejnik, ki ga bodo obeleževali po vsem svetu. Spomnimo ob tem, da ostaja inzulin v manj razvitem svetu še vedno številnim bolnikom nedosegljiv.
Mejniki v zdravljenju diabetesa
1924 prva injekcijska brizga
1954 prva steklena brizga za enkratno uporabo
1955 prva peroralna zdravila za sladkorno bolezen tipa 2
1965 prvi testni lističi za ugotavljanje glukoze v krvi
1971 prva komercialna inzulinska črpalka
1979 prvi merilnik glukoze v krvi
1982 prvi humani inzulin
1985 prvi inzulinski peresnik (pen)
1996 prvi analogni inzulin
1999 prvi sistem za kontinuirano spremljanje glukoze
2000 prva presaditev Langerhansovih otočkov
2013 začne se razvoj umetne trebušne slinavke
2016 prva inkretinska zdravila, ki varujejo pred kardiovaskularnimi zapleti
Patent za en dolar
Na odkrivanje inzulina so vplivale še nekatere osebe in dogodki, ki pa niso tako v ospredju. Pred očmi javnosti se skrivajo marsikatere zanimivosti in celo kontroverznosti. Leta 1869 je nemški patolog Paul Langerhans odkril skupke tkiva na površju trebušne slinavke. Danes jih poznamo kot Langerhansovi otočki, v katerih so beta celice, ki izločajo inzulin. Dvajset let kasneje je zdravnik Oskar Minkoswki v sodelovanju Joshephom von Meringom odstranil psu trebušno slinavko in testiral njeno vlogo pri presnovi. V urinu psa so našli krvni sladkor in tako prvič odkrili povezavo med trebušno slinavko in diabetesom. Naslednji prelomni trenutek je bil leta 1901, ko je Eugene Lindsay Opie ugotovil, da so uničeni Langerhansovi otočki ključni za nastanek diabetesa.
Leta 1916 je Romun Nicolae Paulescu dosegel večji uspeh, ko je psu injiciral ekstrakt trebušne slinavke in mu ustavil višanje krvnega sladkorja oziroma celo dosegel njegovo normalizacijo. Eksperiment je bil ustavljen zaradi vojne. Tega leta je zdravilo dobilo tudi ime, ki ga danes vsi poznamo – inzulin. Imena se je domislil Edward Albert Sharpey – Schafer, ki ga štejemo za očeta nove vede endokrinologije. Za današnje čase nepredstavljiv pa je dogovor, ki so ga dosegli vsi razvijalci inzulina in z njim začeli proces patentiranja in v patentnem pismu skupaj z Univerzo v Torontu zapisali: »Patenta ne bi smeli uporabljati za noben drug namen, razen za preprečitev odvzema patenta drugim osebam. Ko se bodo objavile podrobnosti o metodi priprave, bo kdorkoli lahko pripravil izvleček, vendar nihče ne bo imel monopola.«