Danes najbolj priporočamo uporabo izvlečka iz navadne medene detelje v mazilih in kremah, ki jih nanašamo na kožo pri kroničnem venskem popuščanju. Medena detelja je bila nekoč v uporabi za številne težave, celo kadili so jo v upanju, da bo to preprečilo napade astme …
Medena detelja na vrtu
Navadna medena detelja (Melilotus officinalis) je, kot pove že ime, odlična paša za čebele. Je zelo stara zdravilna rastlina, ki jo je poznal že Hipokrat. Spada v družino metuljnic in zraste do enega metra in pol visoko. Če liste zmanemo med prsti, dišijo po sveže pokošenem senu. Cvetovi so rumene barve. Najdemo jo na travnikih, na njivah, tudi ob bregovih vodotokov, na prodnatih tleh.
Medeno deteljo je uporabljal že Henrik VIII. in jo imenoval King’s Clover. Kmetje so jo uporabljali za krmo ter za izboljšanje prsti. Njene korenine so namreč preprečevale izpiranje prsti (erozijo) in bogatile prst z dušikom. Uporabljali so jo tudi kot bogato medeno pašo za čebele, posušeno pa za odganjanje moljev.
Celo kadili so jo
V ljudskem zdravilstvu so pripravke iz navadne medene detelje uporabljali za lajšanje težav pri kroničnem popuščanju ven, pri krčnih žilah (varice), vnetju venske stene (tromboflebitis) in motnjah delovanja jeter. Medena detelja pa je bila v uporabi tudi proti strjevanju krvi (antikoagulant) po srčnem infarktu, za odvajanje vode (diuretik), za odvajanje blata (laksativ) ter kot poživilo in tonik. Celo kadili so jo za preprečevanje napadov astme.
V obliki zdravilnega čaja so jo uporabljali pri glavobolih, bolečem mokrenju, motnjah prebave in bolečinah v mišicah. Zunanje, v obliki pomad in oblog, pa pri vneti koži, turih, ranah in revmatizmu.
V Franciji uporabljajo navadno medeno deteljo kot začimbo pri pripravi zajčjega mesa, in tudi švicarska sira gruyere in sapsago sta začinjena s cvetovi in semeni navadne medene detelje. Na Islandiji jedo njene kuhane korenine. Ponekod po Evropi pa je medena detelja v uporabi za izboljšanje okusa juh, obar in marinad.
Medena detelja tudi za limfedem
V fitoterapiji uporabljamo cvetočo zel navadne medene detelje, Meliloti herba. Njene glavne učinkovine so derivati kumarina, predvsem glikozid melilotozid, poleg njega pa tudi kumarin, 3,4-dihidrokumarin (melilotin), flavonoidi in terpeni. Pravilno sušena medena detelja ne vsebuje dikumarola, ki je strupen. Pripravke iz Meliloti herba uporabljamo za lajšanje težav pri kroničnem popuščanju ven, ki se kažejo kot boleče in ‘težke’ noge, nočne bolečine oziroma krči v nogah, srbenje in otekanje. Za notranjo uporabo priporočajo odmerek zeli, ki ustreza od treh do 30 miligramov kumarina na dan, zunanje pa se uporablja v obliki izvlečka v različnih kremah oziroma mazilih.
V Sloveniji je znana predvsem zunanja raba. Z izvlečkom iz navadne medene detelje so opravili tudi nekaj kliničnih raziskav. Nekatere so starejše, vključevale pa so kar 1818 bolnikov, pri katerih so imeli ugodne izkušnje z uporabo izvlečka navadne medene detelje pri venskem popuščanju in vnetju ven (flebitis). Iz literature so znani tudi primeri ugodnega delovanja pripravkov iz navadne medene detelje pri bolnicah, pri katerih se je po operaciji tumorja na dojki pojavil limfedem – bolezensko stanje, ko pride zaradi motenj limfnega obtoka do nenormalnega nabiranja medcelične tekočine in otekanja. Do tega stanja pogosto pride zaradi poškodb in posledic zdravljenja rakastih obolenj. Vendar pa takšno zdravljenje zahteva posvet pri zdravniku.
Najbolj priporočljiva je uporaba izvlečka iz navadne medene detelje v mazilih in kremah, ki jih nanašamo na kožo pri kroničnem venskem popuščanju. V takih izdelkih lahko izvleček iz navadne medene detelje kombiniramo z izvlečkom iz semen divjega kostanja.
Od strupa do zdravila
V 19. stoletju se je pri živini začela pojavljati hemoragična bolezen (krvavitve), ki jo je povzročalo seno iz navadne medene detelje, okužene z glivo Aspergillus. Leta 1889 so odkrili vzrok in so spojino poimenovali dikumarol.
Dikumarol so najprej uporabljali za uničevanje glodalcev, leta 1943 pa prvič za zdravljenje srčnega infarkta kot antikoagulant (preprečuje strjevanje krvi). Dikumarol je bil spojina vodnica, ki je spodbudila tudi nastanek najbolj znanega antikoagulanta, varfarin.