Rak debelega črevesa in danke: zdravilo obstaja, a ne za vse

Število bolnikov z rakom debelega črevesa in danke se povišuje. V Evropski uniji vsako leto odkrijejo že 260.000 novih bolnikov, v Sloveniji pa več kot 1100 novih primerov na leto. Žal bolezen najpogosteje odkrijejo v že napredovali fazi. Vendar je za bolnike z rakom debelega črevesa in danke tudi v tej fazi bolezni upanje, saj obstaja več vrst zdravljenja s citostatiki in v zadnjem letu tudi v kombinaciji s tarčnimi (biološkimi) zdravili. Rak debelega črevesa in danke (kolorektalni rak) je v zahodnem svetu drugi najpogostejši vzrok smrti med vsemi rakavimi boleznimi. Na prvem mestu je pri ženskah še vedno rak dojk, pri moških pa pljučni rak.

Kaj je rak debelega črevesa ali danke?

Bistvena značilnost bolezni, kot je rak debelega črevesa in danke je nenadzorovana delitev celic, ki ne delujejo več v skladu z zapletenimi telesnimi mehanizmi. Nastane novotvorba, ki prične odvzemati prostor zdravim celicam in uničuje tkivo. Do velikosti enega do dveh milimetrov v premeru ne potrebuje lastnih žil, ki bi jo oskrbele s hrano in kisikom. Takšna novotvorba, sestavljena iz približno milijon rakastih celic, lahko miruje, lahko pa se celice množijo naprej. Če se poveča, potrebuje za življenje tudi lastne žile. Rakaste celice začnejo izločati molekule rastnega dejavnika za žilje, ki potujejo do žil v okolici in spodbujajo njihovo brstenje v smeri tumorja.

Žile postopoma prerastejo tumor in mu z oskrbo omogočijo nadaljnjo rast. Tumor, preraščen z lastnimi žilami, raste zelo hitro, plazi se v okolico (metastazira) in kmalu postane zaznaven. Vendar pa žilje, ki ga oskrbuje, ni ustrezno razvejano in nima lastnosti, ki so značilne za zdrave žile. Velikokrat je ravno neustrezno žilje v tumorju krivo za krvavitve iz črevesja, ki so pogosto prvo znamenje raka debelega črevesa in danke.

Rak debelega črevesa
Rak debelega črevesa in danke je v zahodnem svetu drugi najpogostejši vzrok smrti med rakavimi boleznimi, saj ga odkrijejo najpogosteje v že napredovali fazi. Toda z novimi načini zdravljenja, s citostatiki v kombinaciji z biološkimi zdravili, obstaja zanje vse več upanja za ozdravitev.

Desetletja so strokovnjaki iskali način, kako tumorju onemogočiti oskrbo s hrano in kisikom po žilah in tako prekiniti njegovo rast. Leta 1983 so odkrili molekulo (endotelni žilni rastni dejavnik, poimenovali so ga VEGF), ki ima ključno vlogo pri rasti žilja, razvili pa so tudi protitelo, ki molekulo zavre.

Prihod novega zdravila za raka debelega črevesja in danke

Prvo tarčno (biološko) zdravilo, ki so ga začeli uporabljati za zdravljenje raka debelega črevesa in danke je cetuksimab (Erbitux – Merck), uporabljali naj bi ga v drugi liniji zdravljenja skupaj s kemoterapijo, ko bolezen po prvem zdravljenju s kemoterapijo spet napreduje. Zdravilo deluje tako, da se veže na receptor za epidermalni rastni dejavnik ali receptor HER 1, ki je pravzaprav beljakovina na celični površini in sodeluje v procesu rasti in preživetja rakastih celic. Zdravilo to beljakovino blokira.

Poleg epidermalnega rastnega dejavnika, spodbujevalca delitve rakastih celic, je pri nastanku raka ključnega pomena tudi žilje, ki oskrbuje tumor s hrano in kisikom. Nevtralizacijo molekule, ki je odgovorna za rast žilja rakastih celic in s tem zaviranje rasti tumorja, pa omogoča zdravilo bevacizumab (Avastin – Hoffmann La Roche). Uporabljali naj bi ga v prvi liniji zdravljenja, torej pri bolnikih z napredovalim rakom debelega črevesa in danke, ki še niso bili zdravljeni s kemoterapijo za napredovalo bolezen. Zdravijo naj bi uporabili v kombinaciji s kemoterapijo.

Tudi Slovenijo je zaznamoval prihod bevacizumaba, ki naj bi podaljšal preživetje bolnikov, ki imajo postavljeno diagnozo rak debelega črevesa ali danke v povprečju za 30 odstotkov. Onkologi ga v Združenih državah Amerike lahko za zdravljenje uporabljajo od februarja leta 2004, v državah Evropske unije od začetka lanskega leta, ko ga je odobrila Evropska agencija za vrednotenje zdravil. S tem je zdravilo registrirano tudi v Sloveniji.

Čeprav je že na voljo, za standardno zdravljenje ni dostopno. V okviru programa razširjene dostopnosti so bevacizumab začeli uporabljati skupaj s kemoterapijo že decembra 2004. Onkologinja dr. Janja Ocvirk, dr. med., spec. internistka, z Onkološkega inštituta v Ljubljani pravi, da so do lanskega oktobra bolnike z novima tarčnima zdraviloma zdravili v kombinaciji s kemoterapijo le v okviru kliničnih raziskav in programa razširjene dostopnosti, saj sredstva za standardno zdravljenje do sedaj še niso zagotovljena.

Možnost zdravljenja je torej odvisna od sprejetja dodatnih finančnih sredstev za uvajanje novih bioloških zdravil, o katerih je razpravljal Zdravstveni svet že lanskega junija. Obravnaval je predloge Onkološkega inštituta in Kliničnega centra v Ljubljani za uvedbo zdravljenja raka z biološkimi zdravili. Predlagal je zdravljenje za največ 30 bolnikov za posamezno zdravilo. Predlog so poslali ministru za zdravje.

Rak debelega črevesa

Od kod sredstva?

Ministrstvo za zdravje naj bi v letu 2006 poskušalo uresničiti predloge Zdravstvenega sveta. Prednost bodo imela zdravila, pri katerih bo jasno izboljšanje stanja ali celo ozdravitev. V prihodnosti načrtujejo tudi možnost fundacije, vendar je za to potrebno pripraviti primerno zakonodajo, saj trenutna zakonodaja te možnosti ne dopušča. V našem zdravstvu se večina nastalih stroškov zdravljenja krije iz javnih sredstev in kjer le-ta ne zadoščajo več, mora država sprejeti odločitve o načinu racionalne uporabe novih tehnologij.
In kakšna je možnost, da si bolnik nabavi zdravilo sam? Ali mu bo omogočeno, da ga bodo z njim uradno lahko tudi zdravili? Na Onkološkem inštitutu pravijo, da takšen način sedanja zakonodaja preprečuje in četudi bi bolnik zdravilo prinesel, ga z njim ne bi zdravili.

Nova zakonodaja naj bi uredila tudi takšno možnost. Z ministrstva odgovarjajo, da pravico dostopa do tehnologij s kritjem iz javnih sredstev določajo predpisi s področja zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja. V teh predpisih pa so številna določila za omejevanje dostopa do posameznih tehnologij, vključno z zdravili. Če posameznik ne bo imel pravice dobiti zdravila s pomočjo javnih sredstev, bo imel še vedno možnost, da sam poišče vire financiranja zdravila in bo le-to postalo del samoplačniške storitve. Klinika naj bi v takem primeru opravila storitev (diagnostiko) in priskrbela želeno zdravilo kot repromaterial pri izvedbi storitve, ki jo na osnovi lastnih opredelitev in možnosti končni uporabnik hoče in želi financirati ali sofinancirati. Druga možnost je, da bi bolnik sam prinesel kupljeno zdravilo v bolnišnico, vendar je ta pot farmacevtsko, strokovno problematična, saj so ta zdravila ponavadi zahtevnejša glede pogojev transporta in shranjevanja.

Zdravilo torej obstaja, a ne za vse. To bo zagotovo v prihodnosti vedno večja težava, saj verjetno noben zdravstveni sistem ne bo zmogel financiranja dragih bioloških zdravil za vse, ki jih bodo potrebovali. Zagotovo pa je potrebno poiskati vsaj nove možnosti, da bi jih dobili tisti, ki jih najbolj nujno potrebujejo.

Morda se tudi prevečkrat zapravljajo sredstva iz osnovnega zavarovanja za bolezni in težave, ki jih ni tako nujno zdraviti, oziroma za metode zdravljenja, ki so zastarele.  Zavedati se moramo, da veliko sredstev ‘požirajo’ bolezni oziroma posledice nezdravega življenjskega sloga in razvad, ki bi jih včasih s samodisciplino in trudom lahko tudi preprečili. Zavarovanje bi veliko bolj potrebovali za hude bolezni, ko je najučinkovitejše zdravljenje z dragimi zdravili in metodami nujno in življenjsko pomembno.

Varujmo se

Dejavniki tveganja za raka debelega črevesa in danke so dedna obremenjenost, polipi, vnetne črevesne bolezni, uživanje močno beljakovinske in mastne hrane živalskega izvora s premalo surovega sadja, zelenjave in žitaric.

Simptomi in kako ga prepoznati?

Bolezenski znaki so večinoma neznačilni, razlikujejo se glede na lego tumorja v črevesu. Nekaterim tumor ne dela veliko težav, drugi lahko tožijo zaradi bolečin v trebuhu, napenjanja, sprememb v odvajanju blata, slabosti in bruhanja, krvi v blatu. Vendar je veliko teh znakov povezanih tudi z drugimi boleznimi prebavil, zato je rak debelega črevesa in danke velikokrat lahko spregledan. Zanesljivo pa lahko črevo pregledajo endoskopsko (rektoskopija in kolonoskopija) tako kot na primer želodec z gastroskopom. Poleg tega pa lahko polipe, iz katerih se lahko razvije tumor, med preiskavo tudi neboleče odstranijo.

Metka Jakšič