Shizofrenija je kronična duševna motnja, ki prizadene približno odstotek prebivalstva in se lahko kaže v zelo različnih pojavnih oblikah. Bolniki lahko na primer slišijo glasove, ki jih drugi ne, verjamejo, da jim drugi berejo ali celo nadzirajo misli in proti njim kaj naklepajo. Take izkušnje seveda niso prijetne. Obstoječa zdravila jih lahko preprečijo ali vsaj omilijo. Za prizadete in bližnje pa je zelo pomembno predvsem, da bolezen dobro poznajo in torej vedo, kaj lahko od svojega življenja z njo pričakujejo.
Podobno velja tudi za druge ljudi. Nepoznavanje povzroča predsodke in strah, na primer pred nasiljem, čeprav pri osebah s shizofrenijo nasilno vedenje ni pogosto, veliko pogostejša je čustvena otopelost, izogibanje stikov z drugimi in umik pred družbo v lastni svet. So kot nekakšna mirna voda, ki je noben dogodek ne more vzvaloviti, pojasnjuje psihiatrinja prof. dr. Marga Kocmur, dr. med. V tem primeru govorimo o tako imenovanih negativnih simptomih, ko bolnikom nečesa primanjkuje. Ne zdi se jim več pomembno, kako so oblečeni, se zanemarijo, se ne umivajo, strižejo in podobno. Simptomi, opisani v uvodu, pa so pozitivni simptomi, kamor spadajo vsi tisti, kjer je zaznav preveč, naj gre za slušne ali vidne halucinacije ali blodnje.
Zdravljenje shizofrenije
»Da se lahko danes bolniki kljub težavam vključujejo v družbo, je pripomogel napredek v zdravljenju in boljše poznavanje možganov, čeprav vzrokom bolezni še zdaleč nismo prišli do dna. Pa vendar, kolikor smo v zadnjih 20 letih zvedeli o možganih, tolikšnega napredka ni bilo prav na nobenem drugem medicinskem področju. To pa se seveda pozna tudi pri uspešnosti zdravljenja.
Predvsem je pomembno, da so prva zdravila, ki so se pojavila pred 60 leti, omogočila, da smo sploh lahko razumeli bolnika in njegovo bolezen. Da smo iz njegove vznemirjenosti in ‘besednih solat’ razbrali, kaj se z njim sicer še dogaja, kako pomembni so v obravnavi svojci in pomen psihološkega pristopa. Tudi o tem se je znanje zelo razširilo, da vemo, kaj svetovati svojcem, kako s takim bolnikom ravnati. Da znamo približno napovedati, kaj bo bolnik zmogel in lahko njega pripravimo na ta malce spremenjeni pogled na lastno življenje,« ugotavlja strokovnjakinja. »Izostrile so se tudi vse mogoče kognitivne tehnike, psihoterapevtske in družinske terapije ter rehabilitacijske metode vseh vrst, ki pripomorejo, da se lahko bolniki učijo nečesa, kar bodo zmogli in bodo s pridom uporabljali. Če pa ne bi imeli zdravil, bi lahko o vsem tem samo sanjali. Zdravilo šele omogoči pristop do takšnega bolnika.«
Meje so zabrisane
A sprva, na začetku, motnje, ki jih povzroča shizofrenija sploh ni lahko prepoznati niti zdravnikom, kaj šele svojcem. Običajno se namreč začne pojavljati v adolescenci in zgodnji odraslosti, v obdobju torej, ko spremembe v vedenju niso tako neobičajne. Če se mladostnik počuti tesnobnega, se ne more zbrati, spati in se izogiba družbi, ni treba ‘zganjati panike’, lahko pa postanemo pozornejši še na morebitne druge spremembe, ki jih opazimo.
Ko nekdo popusti pri učenju ali delu, se izogiba družbi vrstnikov, zapira vase in se tudi nasploh vede nenavadno in drugače kot prej, je skrb že upravičena. Zakaj je znake kljub vsemu težko prepoznati, prof. dr. Kocmurjeva odgovarja: “Težko je, ker so znaki pogosto taki, da jih lahko pripišemo čemurkoli drugemu in marsikdo ne pomisli, da bi lahko bila vzrok shizofrenija. Že nekoliko težavnejša adolescenca je lahko dober izgovor. Poleg tega smo starši in na splošno ljudje naravnani tako, da si težavo, tudi če je že zelo očitna, neradi priznamo, neradi jo vidimo. Mislimo, da če stvari ne poimenujemo in je ne vidimo, da je kar ne bo več. A to se pri duševnih motnjah slabo obrestuje.” Pozneje postanejo znaki motnje še bolj nenavadni, bolnik se čudno obnaša, govori nerazumljive stvari in ima nenavadne zaznave.
Shizofrenija pri otrocih
Staršem svetuje, da so predvsem pozorni opazovalci. Kadar se jim dozdeva, da neko vedenje v resnici ni več tisto, ki bi ga pričakovali in so ga bili vajeni, da je prišlo do pomembne spremembe, naj se najprej usedejo s svojim mladostnikom in se pogovorijo, za kaj gre, kaj bi rad in kaj se z njim dogaja. Če jih odgovori ne prepričajo, potem naj poiščejo zdravniško pomoč. Običajno jih pot vodi najprej do šolskega zdravnika, družinskega zdravnika ali pediatra, lahko pa gredo tudi neposredno k psihiatru. “Vstopnih vrat je več,” ugotavlja sogovornica, res pa je, da tudi zdravniki včasih motnje v zgodnji stopnji ne prepoznajo. “Družinski zdravniki so zelo obremenjeni in tudi znanja s tega področja jim nekoliko primanjkuje. Dodatna težava je, da shizofrenija nastopi v adolescenci, ko pediatra zamenjajo z družinskim zdravnikom, ki jih še ne pozna tako dobro. Adolescenti praviloma k zdravniku niti veliko ne hodijo.”
A začeti z zdravljenjem dovolj zgodaj je za uspešnost zdravljenja pomembno. Čim prej, a ne prezgodaj. “Ne smemo biti prehitro prepričani, da je nekdo zbolel za shizofrenijo. Prav je, da si vzamemo nekaj več časa in da pustimo več časa tudi bolniku in njegovim svojcem, da ga opazujejo in se pravzaprav tudi sami prepričajo, za kaj gre,” pojasnjuje prof. dr. Kocmurjeva. “Objektivnih kazalcev, kot so na primer pri vnetju zvišane ravni levkocitov, na žalost še nimamo. Vedno gre za moje opazovanje, za moje oči, ki nekaj vidijo, moja ušesa, ki nekaj slišijo in mojo interpretacijo tega, kar vidim in slišim. Sem zagovornica konzervativnejšega pristopa, naj se meje stanj, v katere se medicina, da ne rečem psihiatrija, ne vpleta, širijo in ne ožijo.”
Ko že vemo, pri čem smo
Po drugi strani pa ravno pri ugotavljanju shizofrenije med psihiatri ni toliko razlik (kot denimo pri depresiji). Tudi strokovna merila so jasno postavljena. “Ko se prepričam, za kaj gre, bolniku in svojcem povem, o čem razmišljam, kakšno diagnozo imam v mislih, kaj pomeni in zakaj mislim, da jo nekdo ima. O tem se pogovarjamo kar pogosto, ne le enkrat in ne zgolj dve minuti, ampak se kar pogovarjamo. Pustim, da me sprašujejo. Bolnik mora izvedeti, da se bo lahko učil in da bo lahko delal, čeprav morda ne enako kot prej. Skupaj z bolniki se je treba pripraviti na to, da je to večinoma kronična motnja.”
To pomeni, da bo tudi jemanje zdravil dolgotrajno in prof. dr. Marga Kocmur, dr. med., je prepričana, da bolniki lahko to povsem dobro sprejmejo. “Pogosto je prepričanje, da je opuščanje zdravil v psihiatriji večje, kot drugje, a to ne drži. Veliko več bolnikov opusti zdravljenje visokega krvnega tlaka kot na primer depresije. Pri shizofreniji lahko nastane težava, če zdravnik ne porabi zadosti časa, besed, prepričevanja, da pojasni, kaj zdravila delajo, kako bodo učinkovala, kakšni so stranski učinki in česa zdravila ne morejo narediti. Če pove vse, potem je verjetnost, da bo bolnik zdravila redno jemal, bistveno večja.
Če pa mu zgolj napiše recept in reče, naj zdravila začne jemati, potem mu res ne smemo zameriti, če jih ne. Zdravniki pogosto pozabimo, da se nas bolniki in svojci tudi malce bojijo in si ne upajo sami vprašati. Potruditi se moramo, da razložimo. Vloga zdravnika je tu zelo pomembna, vzpostaviti tak odnos, da bo bolnik povedal celo, če zdravila ne bo vzel. Po mojih izkušnjah se to da in potem tudi ne naredimo cirkusa, če nam že to pove. Čeprav sem se jaz včasih sposobna tudi ‘skregati’ z njim, ampak to šele, ko je med nama vzpostavljeno potrebno zaupanje.”
Shizofrenija – Brez zdravil ne gre
Pojasnjuje, da je večina sodobnih zdravil v tabletah, ki jih je treba jemati enkrat na dan. Od druge generacije antipsihotikov je le eno v tako imenovani depo obliki (se počasi sprošča) in še to deluje le 14 dni, kar pomeni, da mora bolnik vsakih 14 dni k zdravniku. Tudi starejša zdravila v obliki injekcij, ki jih dajejo na tri ali štiri tedne še uporabljajo pri bolnikih, ki so jih vseskozi dobro prenašali. Čeprav je shizofrenija kronična bolezen in praviloma pomeni dolgotrajno jemanje zdravila, je tudi ukinitev mogoča. Kot pojasnjuje sogovornica, prvo epizodo bolezni zdravijo najmanj dve leti. Če se shizofrenija ponovi, jo zdravijo najmanj pet let, če se ponovi tretjič, pa do konca življenja. “To pomeni, da se pri nekom, ki po prvem zagonu bolezni ne doživi poslabšanja, po drugem letu zmenimo za postopno ukinjanje zdravila.”
Brez zdravil pa skorajda ne gre, meni strokovnjakinja: “Uporaba psihoterapevtskih tehnik, če gre za psihozo, je nesmiselna v začetnem, akutnem obdobju bolezni. Mislim, da je treba začeti zdraviti z zdravili, kar pa ne pomeni, da je to vse, kar lahko storimo. Pomembno je, da se veliko ukvarjamo s človekom, da bo bolezen sprejel, da jo bo razumel in da jo bodo razumeli svojci. Če tega ne naredimo, bo nehal jemati zdravila, ker ne bo razumel, zakaj jih mora jemati. Poleg tega pa bo imel zelo neugodno okolje, ki ne bo razumelo, da je on vendarle nekoliko drugačen in ne zmore vsega tako dobro, da so njegove zmožnosti nekoliko drugačne, včasih tudi zmanjšane. Okolica se mora s tem sprijazniti in se mora tudi na svoj način potruditi.”
Ker ima shizofrenija veliko pojavnih oblik, tudi zdravila ne pomagajo vsem enako dobro. “Četrtina bolnikov doživi samo eno epizodo v življenju, ki se nikoli ne ponovi. Pri četrtini se epizode ponavljajo v različno dolgih razmikih, medtem ko vmes nimajo nobenih težav, so brez simptomov. Hodijo v službo, šolo, imajo družine in podobno. Okoli četrtina tudi v vmesnih obdobjih deluje slabše. Čeprav nimajo akutnih simptomov, jim gre v življenju vse nekoliko težje. Pri kakšnih desetih odstotkih pa že po prvi epizodi bolezen nezadržno napreduje in gre naprej v neke vrste kronično fazo, ki je pravzaprav ne uspemo umiriti.”
Nekoliko lažje je tistim, ki zbolijo pozneje, pri tridesetih ali celo štiridesetih letih, saj so odrasle oblike lažje ozdravljive in gre praviloma shizofrenija v obliki akutnega izbruha s halucinacijami ali blodnjami, kar je razmeroma lahko prepoznati, bolnik lažje sprejme zdravila in je potek ugodnejši. A največkrat se pojavi v starosti 17 ali 18 let, morda že prej, a je ne ugotovijo takoj.
Hormonski pretres
Kljub omenjenemu napredku v znanosti in poznavanju možganov, vzrokov za shizofrenijo še nismo odkrili. “Za zdaj velja teorija, da gre za neko gensko osnovo, napako na genu. Da se napaka izrazi ravno v adolescenci, naj bi bile odgovorne določene hormonske in siceršnje spremembe v tem obdobju. To je stresno okolje v telesu in stresno obdobje nasploh, napaka se izrazi in nato pride do nekakšne zmešnjave v možganih. Torej gre za kombinacijo genske nagnjenosti in izpostavljenosti stresnemu dogajanju, katerekoli vrste, tudi stresnemu okolju, dogodku ali pa okužbi.”
Kljub stresu, ki naj bi bil v sodobni družbi bolj prisoten, in nekaterim raziskavam, ki kažejo, da več ljudi zboli v središču velik mest, kjer okolje samo na neki način človeka razosebi, pa število novih bolnikov ne narašča, ugotavlja strokovnjakinja. “Skupno število narašča le zato, ker je preživetje bistveno daljše.” Življenjska doba obolelih je še vedno nekoliko krajša kot pri ostalem prebivalstvu, a se je precej podaljšala. Še vedno pa je problem pri shizofreniji razmeroma pogost samomor, pa tudi povezava z določenimi telesnimi boleznimi, denimo s srčno-žilnimi ali presnovnimi, kot je diabetes. Prof. dr. Kocmurjeva meni, da bodo odkrili še več takih povezav. Prav povezava s sladkorno boleznijo je postala aktualna šele nedavno, ko so odkrili, da novejša zdravila povzročajo debelost, presnovne motnje in tudi sladkorno bolezen. Potem so raziskovali nazaj in ugotovili, da se je povečanje teže pojavljalo tudi nekoč, da je morda povezano z boleznijo samo in ne le z novejšimi zdravili.
Ima svoj ritem
Shizofrenija običajno poteka z izbruhi (relaps) in umiritvami (remisija). V mirnem obdobju se lahko zdi bolnik povsem zdrav, medtem ko v akutnem obdobju ne more logično razmišljati in včasih izgubi tudi občutek, kdo je on sam in kdo so drugi. V tem obdobju doživlja:
- blodnje – lahko verjame, da mu nekdo sledi, mu bere ali pošilja misli, ga nadzira; lahko je prepričan, da je kdo drug, da ima nenavadno moč in sposobnost
- halucinacije – najpogosteje sliši glasove, ki ga na primer žalijo ali mu kaj ukazujejo; včasih vidi stvari, ki jih ni, ali občuti bolečino, četudi ni telesnega razloga zanjo
- neorganizirano mišljenje – misli preskakujejo brez logičnih povezav, kar se odraža tudi v govoru, ki lahko postane nerazumljiv.
Zdravila niso vse
Ko se ob zdravljenju uredi miselni tok in se zmanjšajo halucinacije in blodnje, potrebuje bolnik svetovanje in rehabilitacijo, da se lahko spet vključi v normalno življenje. Sem spadajo:
- učenje socialnih odnosov, ki pomaga zapolniti primanjkljaje, nastale zaradi bolezni. Na ta način je bolnik bolj samostojen in tudi pogostost poslabšanja se zmanjša
- družinsko zdravljenje, ki pomaga prebroditi medsebojne konflikte
- svetovalna središča, združenja, kjer lahko bolniki in svojci poiščejo pomoč.