Ankilozirajoči spondilitis je bolezen, katere simptomi se kažejo kot hude bolečine v hrbtenici, zaradi katerih se ponoči ljudje zbujajo in ne morejo več spati, jutranja otrdelost in okorelost, vedno prisotne bolečine v križu kljub počitku, bolečine v kolkih, zbadanje v prsnem košu, še posebej ob kašljanju in globokem dihanju, ščemenje v očeh, meglen vid, moteča močna svetloba – vse to so mogoči znaki, da je nekoga doletel ankilozirajoči spondilitis. Obiskati je potrebno revmatologa.
Cvetka Avguštin, dr. med., specialistka interne in socialne medicine, ki vodi Center zdravja v Termah Olimia, pojasnjuje, da se težave običajno razvijajo počasi. V nasprotju z nekaterimi drugimi vnetnimi revmatičnimi boleznimi, z ankilozirajočim spondilitisom (drugo ime zanjo je Behterjevova bolezen), pogosteje zbolijo moški, ženske pa nekoliko redkeje in praviloma tudi pozneje, v bolj zrelih letih. Zaradi bolezni lahko postane hrbtenica trda (zakostenela) in ukrivljena: “Ankilozirajoči spondilitis je vnetna revmatična bolezen, pri kateri je hrbtenica navadno najbolj prizadeta. Ni pa nujno. Včasih se namreč začne tudi z vnetjem velikih sklepov (na primer kolka, kolena) ali narastišč kit (Ahilove kite).” Zdravnica pojasnjuje tudi, da izraz spondilitis pomeni vnetje v predelu vretenc, ankilozirajoče pa pomeni zatrdevajoče. A to ni edina težava bolnikov. “Zaradi ukrivljene hrbtenice imajo pogosto tudi težave z dihanjem in s srcem, nekateri pa tudi z očmi.”
V Sloveniji sicer ni natančnih podatkov, koliko je bolnikov z ankilozirajočim spondilitisom, predvidevajo, da jih je nekaj manj kot pet tisoč. Nekateri z bolečinami v hrbtenici, kolkih in kolenih verjetno diagnoze niti ne poznajo. Verjetnost, da nekdo zboli, je nekoliko povezana z genskimi dejavniki, saj največkrat zbolijo nosilci točno določenega genskega označevalca. Ti naj bi bili za bolezen bolj dovzetni, vendar jih tudi med njimi zboli le približno desetina.
Diagnoza in zdravljenje nnkilozirajočega spondilitisa
“Diagnozo postavijo fiziatri ali revmatologi navadno tako, da z rentgenom (ali še bolje z računalniško in magnetno resonančno tomografijo) slikajo sklepe med križnico in medenico in boleči del hrbtenice,” pojasnjuje sogovornica. Ker ankilozirajoči spondilitis ne poteka pri vseh enako, mora biti tudi zdravljenje prilagojeno vsakemu bolniku posebej. “V aktivni fazi bolezni je bistveno protivnetno zdravljenje, v obdobju mirovanja bolezni pa kineziterapija,” pojasnjuje sogovornica, ki poudarja tudi, da morajo bolniki vsak dan delati vaje za gibljivost hrbtenice, kolkov, ramen ter dihalne vaje. Če jih boli, naj vzamejo protibolečinsko tableto in ko bolečina mine, naj izvedejo predpisane vaje, če le lahko. “Tudi zdraviliško zdravljenje je zelo priporočljivo, saj podaljša mirovanje bolezni in izboljša gibljivost obolelega,” a to ni dovolj, poudarja strokovnjakinja. Termalna voda in gibanje v njej, masaže in fizioterapija ne pomagajo veliko, če bolnik tudi doma ni telesno dejaven!
Pomemben del zdravljenja so tudi zdravila, ki umirijo vnetje in upočasnijo napredovanje bolezni. Analgetiki, ki praviloma sicer zmanjšajo bolečine, imajo žal tudi stranske učinke, predvsem na želodec. Ker vedno ne zadostujejo, bolezen poskušajo omejiti tudi z imunomodulirajočimi zdravili in glukokortikoidi. Za zdaj pa so najbolj učinkovita, a tudi najdražja, nova biološka zdravila. “Antirevmatiki povzročajo razjede v želodcu, zato je razveseljivo, da so sedaj tudi zanje, ne le za rakave bolnike, na voljo biološka zdravila, ki nekaterim popolnoma spremenijo življenje in ga olajšajo.” Za zdaj jih dobijo le tisti bolniki, ki imajo zelo hudo obliko ankilozirajočega spondilitisa in jim ostala zdravila ne pomagajo. Biološka zdravila, ki jih predpišejo revmatologi, pomagajo skoraj večini bolnikov,” pove Cvetka Avguštin, dr. med., glede na izkušnje iz prakse, saj se tudi v njihovih termah zdravijo številni revmatiki.
Zdravnica je izpostavila še eno pomembno dejstvo: “Čeprav je ankilozirajoči spondilitis ena najhujših revmatskih bolezni, ki jih že zdaj poznamo več kot dvesto vrst, večine bolnikov v vsakdanjem življenju ne ovira preveč, a le, če se držijo navodil zdravnika!” (Kaj lahko naredijo sami, navajamo v posebnem okvirju.) Zdravniki vsem s to diagnozo svetujejo predvsem redno telesno dejavnost. “Mnogi, ki se niso vsak dan razgibavali, so končali na invalidskem vozičku. Še posebno skrbno morajo vsak dan delati predpisane vaje vsi, ki so zboleli v najstniških letih in imajo poleg hrbtenice prizadete tudi velike sklepe ter otekline na prstih rok in nog, ki težko obračajo vrat in imajo povečano sedimentacijo eritrocitov ter jim nesteroidni antirevmatiki ne zmanjšajo bolečin in vnetja.”
Zdravilo upanja za ankilozirajoči spondilitis
Bine Cencelj iz Ljubljane, nekoč šofer tovornjaka, se je zaradi ankilozirajočega spondilitisa invalidsko upokojil, saj ni več mogel ne hoditi, ne sedeti, kaj šele razkladati in nakladati tovor na kamion. Bolezen so mu ugotovili pred dvema desetletjema. Prej so nekateri celo sumili, da je namišljen bolnik. Tedaj namreč bolezen še ni bila znana, zato niso mogli razumeti, da ga je nekaj časa strašno bolelo v križu, potem v kolkih, nato v zapestju, stopalih … ali kot sam razlaga: “Za to bolezen je značilno, da se bolečina seli in da poteka v zagonih. Včasih pol leta strašno boli, potem je nekaj časa spet mir.«
Da se je lahko prebijal skozi življenje, je jemal tudi po pet in več protibolečinskih tablet na dan. Zaradi tega ga je vse bolj bolel želodec, imel je tudi težave z dvanajstnikom. Pred dvema letoma je ob hudem zagonu bolezni kar obležal. Žena mu je nosila hrano v posteljo, saj ni mogel iz spalnice v prvem nadstropju do kuhinje v pritličje. Na stranišče so ga domači nosili.
“Boleli so me vsi sklepi, še posebno pete. Če sem hotel vstati, sem imel občutek, kot da stojim na tisoč mečih,” je povedal. Sem in tja je bilo toliko bolje, da se je lahko kam odpeljal z avtom, a spominja se tudi zadreg, ki so ga doletele: “Ko sem na črpalki natočil bencin, nisem mogel do blagajne, saj sem izgubil sapo.” Ker je bilo vedno huje, so ga sprejeli v bolnišnico dr. Petra Držaja. Ugotovili so, da ima slabo krvno sliko in visoko sedimentacijo: čez 140. Potem mu je zdravnik predlagal, da bi poskusil z biološkimi zdravili. Takoj je bil za, saj ni imel kaj izgubiti. Sedaj si že več kot leto dni dvakrat na teden sam daje injekcije zdravila etanercept v stegno. “Blagodejni učinek zdravila sem začutil po mesecu in pol. Bil sem kot prerojen. Prvič po mnogih letih brez bolečin! Počutil sem se kot v nebesih. Predvsem pa nisem več odvisen od drugih. Spet se lahko sam oblečem, počešem, umijem, odrežem kos kruha, jem z desno roko in grem na sprehod in celo kaj malega naredim,” se pohvali in pove, da se vsi iz društva revmatikov, ki jemljejo to zdravilo, počutijo imenitno. Prej je šel, če sploh, okoli hiše le z berglama, sedaj hodi brez bolečin, vozi avto in spet telovadi v telovadnici in bazenu. Vadbo namreč organizira njihovo društvo bolnikov.
Čeprav je v navodilih za uporabo tega biološkega zdravila zapisanih kar nekaj stranskih učinkov, Bine ne čuti nobenega. Krvna slika je dobra, sedimentacija je padla. Upa le, da bo blagodejni učinek tega zdravila deloval tudi potem, ko ga bo po treh letih nehal jemati.
“Če bi to zdravilo dobil deset let prej, morda sploh ne bi šel v invalidski pokoj,” ugotavlja in je hvaležen svojemu revmatologu in sodobni medicini. Izrazil je tudi veliko željo, da bi bilo v zdravstvu nekoč toliko denarja, da bi lahko vsi, ki tako trpijo, dobili zdravilo.
Po drugačni poti
Andrej Bizjak iz Domžal je bil trideset let v službi v slovenski vojski. Tudi on se je zaradi ankilozirajočega spondilitisa invalidsko upokojil. Pripoveduje, kako so jih, ko je bil pri 18 letih pri vojakih, odpeljali na pohod v močvirje blizu Ohrida. Bil je mraz in huda vlaga. Ko so se vsi premočeni vrnili v kasarno, je obležal cel bataljon. “Jaz sem imel revmatsko mrzlico: visoko vročino in bolečine v po celem telesu,” se spominja. Potem je bilo nekaj časa v redu. Kmalu po prihodu domov, pa so se bolečine vrnile. Najprej ga je bolela noga, potem kolki in v bolnišnici so mu sprva rekli, da ima išias. Potem ga je začel boleti še križ. Tedaj ankilozirajoči spondilitis še ni bil znan kot posebna revmatična bolezen.
Pred tremi desetletji pa mu je zdravnik v Čateških toplicah takoj po prihodu v ordinacijo povedal, da ima prav to. »Bolezen je že tako napredovala, da sem imel hrbtenico rahlo ukrivljeno in takšna je še danes.” V bolnišnici dr. Petra Držaja v Ljubljani so diagnozo potrdili. »Ker tedaj še ni bilo na voljo bioloških zdravil, sem si lajšal življenje tako, da sem pojedel ogromno protibolečinskih tablet. Da sem sploh lahko šel v službo in delal, sem jih včasih v enem samem dopoldnevu vzel pet. Rekord pa je bil deset tablet na dan,” pravi, a ga je kljub temu zvijalo od bolečin. “Bolelo me je vse telo, vratu nisem mogel več premikati, kaj šele obrniti v levo in desno, nisem mogel več dvigniti niti rok. Ko je bil ankilozirajoči spondilitis v polnem zagonu, včasih tudi po 14 dni nisem mogel vstati, kaj šele, da bi šel k zdravniku po pomoč. Bil sem nekakšen živ, trpeč in zamorjen človek.”
Svojo prihodnost je videl le še na invalidskem vozičku s kupom protibolečinskih zdravil, ki mi jih bo prinesel ankilozirajoči spondilitis.
Potem je pred dvema letoma srečal znanca, ki ga sprva sploh ni spoznal. Poznal ga je namreč kot debelega, z visokim krvnim tlakom, visokim holesterolom in opešanim. »Ko pa sem po naključju naletel nanj, je bil nasmejan in imel je dvajset kilogramov manj, bil je videti zdrav in vsaj deset let mlajši. Ko mi je zaupal, da ne jemlje nobenih zdravil več, sem se seveda pozanimal, od kod takšna sprememba. Tako sem izvedel za komplementarni center v Ljubljani, kjer zdravijo s tako imenovano bioresonančno terapijo,” je povedal. Že naslednji dan je odšel tja. Terapevtka mu je telo naprej ‘očistila’ slabih vplivov virusov, bakterij, glivic, strupov in podobnega, ki naj bi povzročali vnetna žarišča njegove bolezni. Med terapijo in tudi po njej je moral popiti velike tekočine, da je telesu pomagal pri čiščenju. Poleg tega obiskuje tudi bioenergetičarko, stanovanje pa si je dal zaščititi pred zemeljskim in tehničnim sevanjem.
In kako se počiti Andrej Bizjak več kot eno leto po bioresonančni terapiji. “Kot prerojen sem. Nimam prav nobenih bolečin več. Spet lahkotno hodim, nabiram gobe, se veliko sprehajam … Za tri centimetre sem celo večji, saj sem se pretekla leta zaradi ukrivljenosti precej zmanjšal. Predvsem pa sem spet samostojen, saj se lahko sam umijem, oblečem, jem in podobno,« je navdušen, a je priznal, da bi tudi on jemal biološka zdravila, če bi mu jih ponudili. Ker mu jih niso, je poiskal drugačno pot do zdravja. Pravi, da ima to komplementarno zdravljenje eno samo slabost, da precej stanjša denarnico.
Bioresonančna terapija
Bioresonančna terapija se je razvila v začetku prejšnjega stoletja v Združenih državah Amerike in doživela preporod v Nemčiji pred več kot tremi desetletji. Znanstveniki obeh celin so ugotavljali, da vse mrtvo in živo vibrira oziroma niha. Tako so najprej izmerili, kakšno je normalno nihanje zdravih organov in organskih sistemov pri ljudeh. Potem so spoznali, da nižje vrednosti od normalnega nihanja pomenijo kronično okvaro, višje pa akutno stanje.
Napravo za merjenje vibracij so še nadgradili z računalniško tehnologijo in rodila se je nova diagnostična in zdravstvena terapija, znana kot bioresonanca ali terapija z bioinformacijo. Ta v bistvu telesu vibracije dodaja ali pa odvzema, odvisno od bolezni. Na ta način njegovo telo spet spravi v harmonijo. “Naprava sama ne more delati čudežev, pomembno je tudi terapevtovo znanje in bolnikovo sodelovanje,” pravi Vesna Kovač, ki že pet let vodi center Vitam. Poudarja, da bioresonančna terapija le spodbuja samozdravljenje telesa. Bolnik mora pri tem spremeniti način življenja, se držati predpisane diete, še posebno, če je alergičen na eno ali več snovi. Začeti se mora tudi zdravo prehranjevati, piti veliko vode, dovolj spati, saj se v tem času obnavlja človekov obrambni sistem, se dovolj gibati in živeti čim manj stresno. “Samo pod temi pogoji je mogoča ozdravitev pri kroničnih boleznih,” poudari in doda, da je sicer bolnikovo telo prešibko in ne more zadostno izkoristiti zdravilnih nihanj, ki jih pri terapiji dobi.
»Osnovno načelo bioresonančne terapije temelji na dejstvu, da vsako jedro atoma oziroma vsaka celica telesa niha s sebi lastno natančno določeno frekvenco. To nihanje oddaja tudi ustrezno elektromagnetno valovanje, ki ga posebna naprava zazna. Glede na to, da je naše telo, tako kot vsa živa in neživa narava okoli nas, sestavljeno iz atomov, ki so na različnih mestih v različnem razmerju, je jasno, da tudi naše celice oddajajo določeno elektromagnetno nihanje, ki je pri zdravem človeku drugačno kot pri bolnem,« je razložila sogovornica in povedala, da naprava, povezana z računalnikom, loči zdravo (harmonično) nihanje od bolezenskega (disharmoničnega).
Bolnik ob prvem obisku leži na postelji in je z žicami okoli glave, obeh rok in nog povezan z računalnikom, ki zazna nihanje vseh organov in organskih sistemov in zapiše diagnozo, hkrati pa tudi zdravi, saj v telo pošilja zdravilne frekvence, in sicer vedno tja, kjer je samo središče oziroma, kjer se skriva vzrok za bolezen. “Zdravo nihanje prek elektrod, ki so nameščene na bolnikovo telo, okrepimo dobro, slabo pa izničujemo. Iz telesa zelo uspešno ‘brišemo’ zapis alergena, strupa ali druge škodljive snovi,” pojasnjuje terapevtka.
Pri kroničnih boleznih, kot je ankilozirajoči spondilitis, naj bi bioresonančni terapevti pri bolnikih našli veliko obremenitev – viruse, bakterije in strupe, ki obremenjuje tudi črevesje, tj. središče imunskega sistema. Telo bolnika z ankilozirajočim spondilitisom – ki je avtoimuna bolezen, pri kateri telo napada svoje lastne celice – je pravzaprav izgubilo kompas, saj napada samo sebe. Zato mu je treba vrniti spomin, da ostanejo sovražni mikroorganizmi in drugi strupi zunaj in ne izpodrinejo okoli kosti in sklepov zdravih celic.
V Sloveniji z bioresonančno terapijo zdravi že petnajst terapevtov, zdravljenje pa naj bi bilo najbolj uspešno pri alergijah, nevrodermitisu, kronični utrujenosti, boreliozi, pri hudih bolečinah (tudi revmi!) in najstniških težavah s kožo.
Ankilozirajoči spondilitis: Sodelujte pri zdravljenju
1. Prenehajte s kajenjem oziroma se izogibajte dimu. Kajenje namreč povzroča zmanjšano gibljivosti prsnega koša. Zaradi tega se zmanjša delovna prostornina pljuč. Poleg tega cigaretni dim poškoduje pljuča, kar vodi v dodatno zmanjšanje dihalnih rezerv.
2. Vsak dan telovadite oziroma izvajajte vaje, ki ste se jih naučili pri fizioterapevtu v domačem zdravstvenem domu ali zdravilišču. Redno gibanje je najboljše in najcenejše protibolečinsko zdravljenje.
3. Dvakrat na dan izvajajte dihalne vaje, ki krepijo pljuča in raztezajo mišice med rebri. Dihalne vaje naj bi izvajali vsaj dvakrat na dan.
4. Držite se čim bolj vzravnano. Lahko si pomagate tako, da si doma ali na sprehodu med rokama na hrbtu vstavite palico.
5. Bolečine ublažijo tople kopeli v stanju, ko bolezen ni v zagonu.
6. Ko je prisotna akutna bolečina, boleče mesto masirajte z ledom.
7. Koristno je trdo ležišče z nizkim vzglavjem.
8. Kolesarite, plavajte, hodite, tecite na smučeh in se izogibajte športom, kjer je treba poskakovati, se hitro in sunkovito obračati.