Pogosto slišimo, da je nekdo izgorel ali pa da bo »pregorel«. Izraz izgorelost ali s tujko »burnout« nam je znan in zdi se nam, da o tem vemo vse. Največkrat to povezujemo z izčrpanostjo zaradi dolgotrajnega intenzivnega dela. Vendar je ločnica med delovno izčrpanostjo in izgorelostjo pomembna.
Izgorelost je rezultat večih dejavnikov
Res je, da gre pri sindromu izgorelosti za stanje izčrpanosti, ki je nastalo v povezavi z delom. Ni nujno, da gre pri tem za poklicno delo, za izgorelostjo lahko obolevajo tudi gospodinje ali pa na primer ljudje, ki negujejo bolnega svojca.
Kako vemo, da gre za izgorelost?
Vsak, ki veliko dela, ne bo nujno tudi izgorel. Iz delovne izčrpanosti lahko izstopimo – preprosto tako, da si vzamemo počitek. Pri izgorelosti je to težko narediti. To je namreč motnja, ki jo je potrebno zdraviti. Kandidat zanjo je tisti, ki se čuti vrednega toliko, kolikor dobi zunanjih potrditev za svoje delo. Ker se boji razočarati sebe ali druge, si nenehno prizadeva za priznanje. Ob tem se kronično psihično in telesno izčrpava. Izgorelost je končna posledica tega procesa. Človek se psihično zlomi, ko izčrpa svoje energijske rezerve do te mere, da se ne zmore več truditi.
Kateri so najpogostejši simptomi izgorelosti?
Večinoma se sindrom izgorelosti začne z utrujenostjo, brezvoljnostjo in izčrpanostjo. Pogosto ga niti ne zaznamo, kajti številni simptomi so videti preveč vsakdanji. Če se izčrpanost pojavlja na vseh področjih: na telesnem, čustvenem, kognitivnem nivoju in v socialnih stikih, je to jasno znamenje izgorelosti. K temu sindromu pa prištevamo tudi nespečnost, stanje utrujenosti, infekcije, prehladne bolezni, bolečine v hrbtu ali glavobol. Na čustveni ravni se izgorelost kaže kot utrujenost in potrtost, pobitost, notranji nemir in razdražljivost. Upadajo tudi kognitivne sposobnosti. Osebi popušča koncentracija, izgublja pozornost, postaja pozabljiva, tuhta, misli ji tavajo in zdi se, kot da nad njimi nima več nadzora. Človek se umika v delo, pozablja na prijatelje, na družino in na vse tisto, kar mu je nekoč predstavljalo radost in zadovoljstvo. Predvsem pa pozablja nase in na svoje potrebe.
Izgorelost je torej bolezensko stanje, ki izhaja iz dogajanja v človeku (notranja prisila), zunanje obremenitve pa ga zgolj sprožijo – podobno kot velja za druge psihične motnje. Razlika med delovno izčrpanostjo in izgorelostjo je podobna razliki med žalovanjem in depresijo ob izgubi.
Izgorelost – Ko fizično ne zmoremo več
Mag. Tatjana Verbnik Dobnikar je psihoterapevtka geštaltistične in geštalt izkustvene smeri ter aktualna predsednica Slovenskega društva za geštalt terapijo. V njeni terapevtski sobi se večkrat znajde klient, ki bi ga lahko označila kot izgorelega. Kako prepozna, da gre za to? »Oseba, ki bi ji pripisala sindrom izgorelosti, je nekako izven sebe, ni v stiku s čustvi, občutki in svojimi potrebami, niti s svojim telesom,« razlaga mag. Verbnik Dobnikar in doda, da je izgorelost porušeno ravnovesje, ki se lahko izrazi na dva načina.
Poplava čustev
Prvi je, ko osebo čustva in čustvena stanja povsem preplavljajo. »Vidim, da sebe ne more več uravnavati. Pogosto v pogovoru tudi ni v stiku z mano. Zaveda se na primer tega, da pozablja, da ni več tako učinkovita, vedno več stvari se ji grmadi in fizično ne zmore več. Pozneje se izkaže, da tudi spi ne več dobro, da nima časa za osebno življenje, da so se porušili odnosi v družini in da se ne druži več s prijatelji. Na drugi način se izgorelost vidi tudi kot nekakšna otopelost, oseba ni v stiku s tem, kar jo zares zanima in česar se veseli, počuti se kot nekakšen avtomat, stroj. Njena želja pa vendarle je, da bi se vrnila v prejšnje stanje, ko je na eni strani še imela veselje do življenja, hkrati pa je imela tudi nadzor nad življenjem in je vse zmogla.«
Koliko časa traja izgorelost?
Kako potem vodi terapijo s takšno osebo? »Nikoli ne rečem, koliko časa bo potrebovala, da bo prišla iz tega stanja. Tega seveda ne morem vedeti. Najprej skupaj ugotoviva, kaj je oseba začela izgubljati, kaj pogreša v svojem življenju. Začneva raziskovati, kje in kdaj je izgubila stik s seboj, kaj potrebuje, da ga spet lahko vzpostavi, katere so njene opore v njej in v okolju …«
Pri tem se pojavijo tudi odpori do sprememb. »Pogosto je tako, da se takšna oseba takoj želi počutiti drugače, a se zelo boji izgubiti učinkovitost in spremeniti slog življenja. Zdi se ji, da bi se ji v tem primeru zrušil ves svet in da to ne bo več ona. ‘Kaj bo z mano?’ se sprašujejo ti ljudje in nimajo več sposobnosti izbiranja. Ne morejo izbirati na primer tega, da bi delali manj ali da bi delali kaj drugega. Običajno imajo občutek, da so ujeti in ne morejo izstopiti z drvečega vlaka.«
Zakaj se ne ustavimo pravočasno?
Zakaj gredo po mnenju psihoterapevtke ljudje tako daleč, da tako zelo pozabijo nase? »Nekateri menijo, da ne gre drugače, če hočejo poskrbeti za svoje preživetje. Drugi živijo v prepričanju, da ne smejo reči ne. Večinoma so tudi visoko storilnostno naravnani. V zazrtosti v svoj cilj izgubijo stik sami s seboj in svojimi drugimi potrebami. Občutek negotovosti je pri njih zelo velik, podpirajo ga tudi zunanje okoliščine, ker imajo na primer službo za določen čas in imajo občutek, da se morajo ves čas dokazovati.«
Pot nazaj k sebi
Na kakšen način se lahko ta vlak ustavi? »V psihoterapiji ga ustavljamo tako, da osebo vračamo nazaj k sebi. Vprašamo jo, kako to stanje vpliva nanjo, kaj si želi, kaj čuti. Kaj bi se zgodilo, če bi se ustavila? Kaj potrebuje za to, da bi se lahko ustavila? Kakšne so še druge možnosti delovanja? Kako je nekoč delovala? Ko skuša odgovoriti na ta vprašanja, se počasi začne vračati k svojim čutom, zaznavati sebe in svoje telesne potrebe,« pojasni psihoterapevtka. Spominja se primera, ko sta z neko gospo imeli dogovor, da ni takoj po srečanju šla nazaj v službo, ampak si je takrat vzela čas zase.
Poleg tega sta se dogovorili tudi, da možu naroči, naj jo od časa do časa pelje ven. Sama namreč tega ni bila več zmožna predlagati. Majhen, a pomemben korak za to klientko je bil, da je začela delati kratke premore med delom in obveznostmi. Tatjana Verbnik Dobnikar vsakemu tudi svetuje, da se udeleži programa čuječnosti. »Tam dobi dodatna znanja in oporo, da lahko začne spreminjati odnos do dela, do problemov, do sebe … To pa je le ena od stvari, ki človeku v takšni stiski lahko pomaga.«
Oporne točke za okrevanje
Katere oporne točke lahko takšna oseba še uporabi pri okrevanju? » Včasih je to okrepitev družinskih vezi, včasih vrnitev k športu, plesu … vsemu tistemu, kar je nekoč oseba rada počela. V določenih primerih lahko tudi sama pride iz te stiske. Spominjam se neke gospe, ki ji je zdravnik povedal, da gre pri njej za izgorelost in ji nameraval predpisati antidepresive. Te je zavrnila in namesto tega vzela štirinajst dni bolniškega staleža. Odšla je na morje, kjer se je najprej naspala.
Potem je začela hoditi na sprehode, spremenila je tudi prehrano, v tem času naredila načrt spremembe v odnosu do dela, in ko se je vrnila nazaj domov, je nekatere svoje obveznosti opustila in nekoliko zmanjšala obseg svojega dela. Od takrat je minilo pol leta in še vedno je v redu.«
Potrebujemo fizični in duhovni počitek
Oseba, ki je izgorela, zagotovo potrebuje počitek in odmik. In naša sogovornica pri svojem delu opaža, da jim zdravniki bolniški stalež tudi predpišejo, če si ga seveda upajo vzeti. Večkrat je namreč tako, da si oseba, ki je izgorela, ne prizna, da je z njo kaj narobe in da bi bolniško sploh potrebovala.
Z majhnimi koraki do cilja
Tatjana Verbnik Dobnikar se spominja gospe, ki je prišla k njej zato, ker je začela pozabljati in ni bila več toliko učinkovita. Dobila je občutek, da ne obvladuje več svojega dela. Razmere znotraj branže, v kateri je bilo njeno podjetje, so se zelo spremenile. Vsi zaposleni so morali čedalje več delati, da so se lahko obdržali na trgu. Praktično vsi so bili izgoreli. Počasi se je to začelo kazati v njihovih odnosih. Klientka je kot direktorica čutila veliko odgovornost v skrbi za njih. »V psihoterapiji sva se pogovarjali tudi o tem, kako si bodo oni kot podjetje postavili svoje meje. Na katere razpise se bodo javljali in na katere ne.«
Razlogi za izgorelost
Drugi razlog njene izgorelosti je bil v tem, da je bil njen oče težko bolan, in videla je, da se bo njegovo zdravstveno stanje še poslabšalo. Poleg tega je bila sama v letih, ko so se ji začele pojavljati menopavzne spremembe. »Predvsem sva se ukvarjali z njeno zahtevnostjo in kritičnostjo do sebe. Potrebovala je precej časa in podpore, da je začela spreminjati odnos do sebe. Počasi je začela razločevati, kaj je njena odgovornost in naloga ter kaj ne. Tudi v zvezi z očetom.
Ker je bila obremenjena s skrbmi glede prihodnosti, sem jo usmerjala na sedanji čas in trenutek ter na pozornost v njene močne točke, da je lahko videla, kako je mnogo situacij dobro rešila. Razmišljanje o preteklosti in prihodnosti sva ozaveščali, tako je postala bolj prisotna v sedanjosti. Začela je skrbeti zase.« A ni ves čas potekalo gladko. »Tudi njej se je zgodilo to, kar se pogosto zgodi mnogim v njeni situaciji. Ko je začutila, da ‘mora’ nekaj narediti zase, se je odločila in se vpisala na neko vrsto telovadbe, ki jo je doživljala kot dodatno obveznost in breme. Potrebovala pa je spremembo v odnosu do sebe in življenja.«
Pomoč psihoterapevta
Psihoterapevtka jo je skušala usmerjati v to, da je z večjim sočutjem in razumevanjem začela gledati nase. Klientka je na primer rekla: »Premalo berem! Morala bi več brati!« Ali pa: »Berem samo kriminalke, morala bi nekaj drugega, bolj zahtevno literaturo!« V psihoterapiji se je počasi začela sprejemati takšno, kakršna je bila. Začela je spreminjati odnos do sebe, hkrati pa je naredila nekaj pomembnih sprememb v vsakdanjem življenju. Ob tem, ko se je očetova bolezen poslabšala, se je bolj povezala s sestro in si znala vzeti tudi dopust. Upočasnila je svoj tempo, se začela več posvečati partnerju in vnukom, več se je sprehajala, prenehala je pritiskati nase in ostala je približno enako učinkovita kot prej, njeno življenje se ni sesulo, kakor se je prej bala.
Stopnje izgorelosti – simptomi in trajanje
Izgorevanje poteka v treh stopnjah, ki se razlikujejo po številu in intenzivnosti simptomov.
- STOPNJA – izčrpanost. Izgorelost prepoznamo po občutku kronične utrujenosti, ki ga kandidat za to motnjo presega s prisilno storilnostjo oziroma deloholizmom. Značilni sta tudi zmanjšana rezilientnost (prožnost, odpornost) in zanikanje slabega počutja. Prva stopnja lahko traja tudi do dvajset let. Telesni znaki so: kronična utrujenost, bolečine, tahikardije, povišan krvni tlak, panični napadi, težave s prebavili, motnje spanja. Čustveni znaki so: tesnoba, razočaranje, frustriranost, nemoč, razdražljivost, depresivni občutki. Na kognitivni ravni se pojavlja psihična utrujenost, manjša prožnost in sposobnost prilagajanja spremembam, na ravni vedenja pa deloholizem, odmik od ljudi, zanikanje utrujenosti in osebnih meja, prednost potrebam drugega.
- STOPNJA – ujetost. Značilni so občutki krivde ter nihanje samopodobe med idealizacijo in razvrednotenjem. Narašča tako število znakov kot tudi njihova intenzivnost. Druga stopnja izgorevanja lahko traja tudi leto ali dve. Telesni znaki so: preizčrpanost, bolečine, glavoboli, upad energije (občasna zmanjšanja ravni hormona kortizola), alergije. Čustveni znaki so občutek ujetosti, odpor do dela, občutek krivde, jeza, samomorilne misli, želja po umiku. Samopodoba niha, oseba ima težave s spominom in koncentracijo. Značilen je deloholizem, čustveni izbruhi, cinizem, grobost, odtujevanje od bližnjih, zanikanje potreb, menjava službe ali okolja.
- STOPNJA – sindrom adrenalne izgorelosti. V tretjo stopnjo se uvršča stanje pred adrenalnim zlomom, ko so vsi simptomi na višku. Oseba se kljub temu trudi, da bi bila še naprej videti aktivna, vendar se ne more več prilagajati spremembam okoliščin. To stanje lahko traja nekaj mesecev. Človeku še naprej upada energija, slabša se mu imunska odpornost, pojavlja se nespečnost. Na čustveni ravni se lahko pojavljajo močna tesnoba in strah, razočaranje, občutek odtujenosti, bes, sram, načrtovanje samomora. Na kognitivni ravni ima oseba težave s spominom, izgubi občutek za čas, izgubi motivacijo, izgubi občutek smisla in varnosti, težko se odloča, ne zmore se prilagajati spremembam. Oseba niha med deloholizmom in izčrpnim mirovanjem, pojavi se negativizem, ima izbruhe joka in prekine stike.
Adrenalni zlom – najhujša oblika izgorelosti
Adrenalni zlom pomeni skoraj popolno izgubo energije, velik psihofizični in nevrološki zlom (blokada HHA osi), ki pogosto pripelje do hospitalizacije v psihiatrični ustanovi. Pogosto se kaže z depresivnimi in/ali anksioznimi simptomi, lahko pa tudi kot resna telesna bolezen. Značilna sta razočaranje in občutek razvrednotenosti. Stanje adrenalnega zloma lahko traja od nekaj tednov do treh mesecev. Simptomi se lahko ob obremenitvah še nekaj let periodično vračajo. Obdobje odpravljanja posledic po adrenalnem zlomu lahko traja od dve do štiri leta.
Telesni znaki: izguba energije, bolečine, senzorna občutljivost, tresenje, mravljinčenje, močna vrtoglavica, ulkus, akutni kolitis, infarkt, možganska kap. Na čustveni ravni se kaže kot občutek razvrednotenosti, akutna depresija, močna anksioznost, grozavost, občutek ranljivosti, nemoč, odpor, otopelost, apatičnost, odsotnost čustev. Znaki na kognitivni ravni so: nezmožnost koncentracije, trganje miselnega toka, motnje priklica, nezmožnost odločanja, depersonalizacija, derealizacija. Vedenjsko pa se kaže kot umik iz vseh dejavnosti, spanje, jokavost, zavračanje komunikacije, priprava na samomor ali samomor.
(Povzeto po Inštitutu za razvoj človeških virov.)