Mnogi ljudje verjamejo, da morajo takrat, ko spanca ni od nikoder, preprosto čakati. Vztrajati v postelji tako dolgo, dokler končno ne zaspijo. Glavna napaka v nočeh, ko imamo težave s spanjem, naj bi bila namreč prav ta, da vstanemo iz postelje in začnemo početi nekaj drugega. Vendar pa to ne drži nujno.
Strokovnjaki z ameriške univerze v Pensilvaniji so pred kratkim objavili oziroma predstavili izsledke enoletne študije, v kateri je sodelovalo več kot 400 udeležencev. Ugotovili so, da lahko prav to, da predolgo vztrajamo v postelji, ko ne moremo zaspati, močno poveča tveganje za razvoj kronične nespečnosti.
Poskrbite, da se občasne težave ne sprevržejo v kronične
Seveda to ne pomeni, da morate vstati takoj, če ne zaspite praktično v istem hipu, ko ležete v posteljo. Vendar pa morate po drugi strani prav tako paziti, da se ne mučite predolgo. Če se že kar nekaj časa brez uspeha obračate v postelji, je najbrž čas, da vstanete in se poskušate zamotiti z drugim opravilom, na primer z branjem ali pisanjem dnevnika. Pozorni bodite na to, da izberete dejavnost, ki vas ne bo dodatno zdramila, ampak bo imela čim bolj pomirjajoč učinek.
Strokovnjaki, ki so izvedli omenjeno raziskavo, v okviru katere so spremljali spalne navade udeležencev kar leto dni, so ugotovili, da je vstajanje iz postelje ob občasnih težavah s spanjem pri mnogih uspešno preprečilo, da bi prišlo do kronične nespečnosti. Marsikomu se zdijo ti izsledki v nasprotju z intuicijo in s tistim, česar so nas učili, vendar obstaja zelo logična razlaga, zakaj je lahko ta metoda v resnici izjemno koristna.
Več priložnosti za spanje – manjša verjetnost, da nam bo uspelo hitro zaspati
Za kaj torej gre pri vsem skupaj? Za ljudi s kronično nespečnostjo naj bi bilo značilno, da imajo na voljo preveč priložnosti za spanje. Zelo hitro se namreč ujamejo v začaran krog. Ker se bojijo, da spet ne bodo spali dovolj, se pogosto v posteljo odpravijo že zelo zgodaj – velikokrat celo mnogo prezgodaj. Budilko si poskušajo nastaviti čim kasneje, obenem pa tudi čez dan predvidijo čas za krajša dremanja. Tako svojim možganom nehote sporočijo, da je na razpolago ogromno časa za spanec. Posledično se našim možganom nikamor ne mudi, kar pomeni, da se čas budnosti vse bolj podaljšuje. Tudi ko časa za spanje dejansko zmanjkuje, imajo možgani še vedno občutek, da je časa dovolj – oziroma da bo že kmalu nastopila nova priložnost za spanje. Gre torej za zanimiv paradoks. Več priložnosti za spanje pogosto pomeni tudi, da ne bomo mogli zaspati tako hitro, kot bi lahko sicer.
Vse to pa nas vrača nazaj k že omenjeni ugotovitvi ameriških znanstvenikov: če si nočete nakopati resnejših težav z nespečnostjo, se ne trudite zaspati predolgo, če ste še vedno zelo budni. Raje vstanite in se v posteljo vrnite šele takrat, ko boste začutili, da postajate zaspani. Ne le da boste tako zaspali v krajšem času od trenutka, ko boste legli v posteljo, ampak bo najverjetneje vaš spanec precej bolj kakovosten. Obenem pa se lahko s tem seveda izognete dolgotrajnim, kroničnim težavam s spanjem, ki so zagotovo nekaj, česar si ne želi nihče izmed nas.