Debelost ‘a la carte’

Po podatkih Inštituta za varovanje zdravja je predebelih že več kot polovica Slovencev. Nič presenetljivega. Narod, ki je odraščal ob “zlatih ptičkah in črnih vranah” in so mu mati v dobi pomanjkanja polagali na srce, da je treba pojesti vse “do čistega”, ima seveda v dobi izobilja hude težave z zmernimi vnosi kalorij. Še posebej zanimivo pa se obnaša v restavracijah, kjer njegova vnema za praznjenje krožnika narašča premo sorazmerno s količino denarja, ki ga odšteje za obrok, zgrešil pa je tudi pomen ponudbe a la carte.

debelost

Pojem dobrega gostitelja je v sloven­ski folklori še vedno tesno povezan s količino hrane, ki jo ta zloži pred gosta, zato redko naletite na Slovenca, ki ga pri izbiri restavracije ne zanima podatek o velikosti porcije. Krut boj za stranke je go­stince torej naučil, da preživetja na trgu ne zagotavljajo mali zdravi odmerki, ki jih pri­poročajo prehranski strokovnjaki, temveč radodarni količinski presežki, ki jih priča­kuje gost.

Četudi se je v nekem obdobju zdelo, da bo vsaj v boljših restavracijah na pol prazen lično aranžiran krožnik le prodrl kot modna zapo­ved – se je kmalu izkazalo, da se celo ljudje, ki so se navduševali nad njim, vseeno želijo za svoj denar pošteno najesti. In so pač od­hajali tja, kjer so se. Restavracije so se znašle in uvedle tiste čudovite velike krožnike (za katere številni mislijo, da so zgolj estetski iz­raz), na katerih veliko hrane deluje miniatur­no – pa je gost sit in restavracija polna.

Toda na ta način precej novodobnih obro­kov a la carte človeka mimogrede opremi s kalorijami, primernimi za celodnevno trdo delo v gozdu – sploh, če so sestavljeni a la gost. Ponudba a la carte namreč pomeni, da je količina vsake izmed jedi na jedilnem listu za okoli 20 odstotkov večja od tiste, ki vam jo postrežejo v času kosil, saj mora zadoščati kot samostojna jed. Gost pa si ve­selo naroči zrezek v omaki a la carte, in ker samega mesa pač ne moreš jesti, doda še pečen krompir a la carte, pa malo zabeljene zelenjave tudi ne škodi, sladica in kavica … in tako poje okoli 1000 kalorij, kar skoraj za polovico (!) presega priporočeno kalorično vrednost kosila.

Seveda se po tej poti na mizi znajde to­liko vsega, da slabost po zadnjem grižlja­ju ni nič neobičajnega – ampak če smo že plačali … Kljub temu nihče ne razmišlja v smeri menija Ostržek ali polovičnih porcij, saj stanejo 70 do 80 odstotkov cene pol­ne porcije – zakaj bi za skoraj enako ceno dobil pol manj, ko lahko hrano enostavno pusti, če je bo preveč. Čeravno se takšno obnašanje gostov zdi neodgovorno, jim je nemogoče oporekati smisel za potrošništvo in gospodarsko rast. Kaj bi lepšega – najprej drago plačujejo za to, da jim je slabo in da se redijo, nato nekaj časa kupujejo jogurte proti napihnjenosti in nazadnje v kaki zdra­viliški restavraciji pustijo pol premoženja za to, da jim sestavijo dieto in skuhajo strogo odmerjeno rezino polente, okrašene z drob­njakom.

Pri tem užaljeno robantijo, kako slabo gensko zasnovo imajo; kar je pa za geneti­ko zelo krivična opazka. Še tako zahrbten in nesramen gen namreč ne zmore ničelnega vnosa kalorij spremeniti v odvečen kilogram – enako kot tudi še tako prijazen gen ne zmore spregledati 1000 kalorij težkega ko­sila.

Avtorica: Tina Cigler
Slika: Bojan Sumrak

Povejte svoje mnenje - kometirajte