Po podatkih Inštituta za varovanje zdravja je predebelih že več kot polovica Slovencev. Nič presenetljivega. Narod, ki je odraščal ob “zlatih ptičkah in črnih vranah” in so mu mati v dobi pomanjkanja polagali na srce, da je treba pojesti vse “do čistega”, ima seveda v dobi izobilja hude težave z zmernimi vnosi kalorij. Še posebej zanimivo pa se obnaša v restavracijah, kjer njegova vnema za praznjenje krožnika narašča premo sorazmerno s količino denarja, ki ga odšteje za obrok, zgrešil pa je tudi pomen ponudbe a la carte.
Pojem dobrega gostitelja je v slovenski folklori še vedno tesno povezan s količino hrane, ki jo ta zloži pred gosta, zato redko naletite na Slovenca, ki ga pri izbiri restavracije ne zanima podatek o velikosti porcije. Krut boj za stranke je gostince torej naučil, da preživetja na trgu ne zagotavljajo mali zdravi odmerki, ki jih priporočajo prehranski strokovnjaki, temveč radodarni količinski presežki, ki jih pričakuje gost.
Četudi se je v nekem obdobju zdelo, da bo vsaj v boljših restavracijah na pol prazen lično aranžiran krožnik le prodrl kot modna zapoved – se je kmalu izkazalo, da se celo ljudje, ki so se navduševali nad njim, vseeno želijo za svoj denar pošteno najesti. In so pač odhajali tja, kjer so se. Restavracije so se znašle in uvedle tiste čudovite velike krožnike (za katere številni mislijo, da so zgolj estetski izraz), na katerih veliko hrane deluje miniaturno – pa je gost sit in restavracija polna.
Toda na ta način precej novodobnih obrokov a la carte človeka mimogrede opremi s kalorijami, primernimi za celodnevno trdo delo v gozdu – sploh, če so sestavljeni a la gost. Ponudba a la carte namreč pomeni, da je količina vsake izmed jedi na jedilnem listu za okoli 20 odstotkov večja od tiste, ki vam jo postrežejo v času kosil, saj mora zadoščati kot samostojna jed. Gost pa si veselo naroči zrezek v omaki a la carte, in ker samega mesa pač ne moreš jesti, doda še pečen krompir a la carte, pa malo zabeljene zelenjave tudi ne škodi, sladica in kavica … in tako poje okoli 1000 kalorij, kar skoraj za polovico (!) presega priporočeno kalorično vrednost kosila.
Seveda se po tej poti na mizi znajde toliko vsega, da slabost po zadnjem grižljaju ni nič neobičajnega – ampak če smo že plačali … Kljub temu nihče ne razmišlja v smeri menija Ostržek ali polovičnih porcij, saj stanejo 70 do 80 odstotkov cene polne porcije – zakaj bi za skoraj enako ceno dobil pol manj, ko lahko hrano enostavno pusti, če je bo preveč. Čeravno se takšno obnašanje gostov zdi neodgovorno, jim je nemogoče oporekati smisel za potrošništvo in gospodarsko rast. Kaj bi lepšega – najprej drago plačujejo za to, da jim je slabo in da se redijo, nato nekaj časa kupujejo jogurte proti napihnjenosti in nazadnje v kaki zdraviliški restavraciji pustijo pol premoženja za to, da jim sestavijo dieto in skuhajo strogo odmerjeno rezino polente, okrašene z drobnjakom.
Pri tem užaljeno robantijo, kako slabo gensko zasnovo imajo; kar je pa za genetiko zelo krivična opazka. Še tako zahrbten in nesramen gen namreč ne zmore ničelnega vnosa kalorij spremeniti v odvečen kilogram – enako kot tudi še tako prijazen gen ne zmore spregledati 1000 kalorij težkega kosila.
Avtorica: Tina Cigler
Slika: Bojan Sumrak