Več športa, več zdravja?

Zdravstveni delavci že dolgo opazujejo zasedêna in okrogla slovenska telesa in njihove lastnike pozivajo k premiku od televizorja h katerikoli obliki športa, saj bi to zmanjšalo tveganje za draga in nevarna obolenja, ki se iz omenjenega sedenja razvijejo. Sodeč po osnutku drugega zakona zdravstvene reforme pa zdravstveni blagajni očitno nič manj stroškov ne povzročajo pretirano zavzeti športniki in rekreativci, ki v imenu rezultatov, zdravja in lepote prizadevno sprevračajo dobrobiti športa v njegovo nasprotje.

šport

Gibanje je zdravo, o tem ni dvoma. Graditi in ohranjati pomaga zdrave kosti ter gibljive sklepe, povečuje mišično zmogljivost, nadzira telesno težo, skrbi za lepšo držo, pripomore k učinko­vitejšemu delovanju srca in pljuč, in tako po dolgem seznamu naprej. Preden človek to uvidi, sicer traja nekaj življenjskega časa, koristno razsvetljenje pa kmalu napreduje v manj koristen “logičen” sklep, da več športa pomeni več koristi, in da večje kot so muke, večji je tudi učinek.

Tako imamo ljudi, ki si za izboljšanje te­lesne pripravljenosti omislijo nedolžen tek, a kmalu sklenejo, da tekati kar tjavendan ne more biti dovolj. Šele prijava na kako re­kreativno tekmovanje – po možnosti maraton – stvari postavi v resen okvir. Začne se nabiranje krogov ob vsa­kem vremenu in v še tako utrujenem ali bolehnem stanju, pa še en krog za povrh, ker brez preseganja lastnih zmogljivosti ni nič; nato skok na kak hrib (če ravno sneži, toliko bolje); naslednji dan fitnes … Gle­de na to, da je cela rubrika priljubljene športne priloge namenjena obravnavi težav in poškodb, si ljudje slednje razložijo ne le kot samo­umevne, ampak celo kot dokaz, da so res dobro trenirali.

Druga skrajnost so bitja, ki šport razu­mejo kot nujno zlo za lepšo postavo. Tako na forumih mrgoli vprašanj raznih frčafel, ki se zaskrbljeno čudijo, zakaj jim je po treh urah kolesarjenja ali rolanja obupno slabo, ko vendar pazijo, da več ur pred naporom ne jedo nič, sploh pa ne mesa. Potem jim kaka druga frčafela pojasni, naj vmes enkrat ugriznejo v energijsko ploščico …

Zadnja skrajnost je seveda vrhunski šport – skrbno načrtovano in sponzorsko podpr­to uničevanje pri živem telesu, kar je pred kratkim slikovito demonstrirala Petra Majdič. Zanimivo je bilo gledati, kako ji predsednik republike pripenja red za zasluge in tek z nalomljenimi rebri in predrto popljučnico oklicuje za plemeniti zgled; nekaj dni pozne­je pa se je skozi parlamentarno kolesje začel riniti reformni Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki predvide­va, da bo 60 odstotkov stroškov zdravljenja športnih poškodb vsak plačal iz svojega žepa – če jih je pridelal na športnih tekmo­vanjih, pri planinarjenju, športnem plezanju, gorskem kolesarstvu, rolkanju, deskanju, dr­sanju, kotalkanju, smučanju, v letalstvu, pri motornih in avtomobilskih tekmovanjih, po­tapljaštvu in jamarstvu. Zelo verjetno država s tem ni hotela reči, da je ukvarjanje s špor­tom traparija – ji je pa očitno dovolj genijev, ki v imenu zdravja počnejo neumnosti.

A seveda je seznam vse prej kot posrečen, kar je med prvimi ugotovila Pla­ninska zveza z javnim opo­zorilom, da vsestransko koristno in razširjeno plani­narjenje pač ni tvegan šport. A jo je le nekaj dni zatem demantiral snežni plaz, ki je zasul dva izkušena planinca z vso planinsko opremo … enega do smrti. Ne, noben šport ni tvegan sam po sebi, a kako ustaviti tvegano ob­našanje ljudi?

Avtorica: Tina Cigler
Slika: Bojan Sumrak