Hepatitis je virusna okužba jeter, poznamo pa več vrst hepatitisov (A, B, C, D, E). Simptomi in zdravljenje hepatitisa se razlikujejo glede na vrsto.
Nekatere okužbe z virusi hepatitisov minejo hitro in brez večjih težav, druge lahko privedejo do resnih jetrnih okvar, kot so ciroze, rak in jetrna odpoved. Številni okuženi dolgo nimajo očitnih znakov in niti ne vedo, da so zboleli. Vendar njihova jetra delujejo vedno slabše. Kot nosilci virusov lahko okužijo tudi druge osebe.
Asist. mag. Zvonko Baklan, dr. med., specialist infektologije z Oddelka za nalezljive bolezni in vročinska stanja Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, pojasnjuje, da hepatitis v ožjem smislu pomeni vnetje jeter. Povzročijo ga lahko:
- virusi in drugi mikroorganizmi
- pretirano uživanje alkohola ali zdravil
- avtoimunska obolenja.
Jetra so pomemben notranji organ s številnimi nalogami: v njih nastajajo številni encimi, sodelujejo pri nastanku in strjevanju krvi, pri presnovi, razgrajujejo škodljive snovi in opravljajo druge naloge. Pri hepatitisih nastanejo motnje v delovanju jetrnih celic, zaradi česar pride do različnih bolezenskih težav.
Abeceda z napako
Med virusnimi povzročitelji bolezni so pogosti predvsem virusi hepatitisov. Vendar lahko jetra okvarijo tudi drugi, med njimi virusi herpesa in adenovirusi. Kot nam je povedal sogovornik, so virusi hepatitisov znani že več desetletij. “Hepatitis A in hepatitis B kot obolenje poimenujemo že od leta 1947, čeprav so viruse odkrili pozneje – virus hepatitisa B leta 1965 in virus hepatitisa A leta 1973.”
Poimenovali so jih torej kar po abecednem redu, kot so jih prepoznavali, in sicer od A do G. Vendar se je pozneje izkazalo, da so bili pri nekaterih malce prenagljeni. “Virus hepatitisa F ne obstaja. Strokovnjaki so to ime namenili virusu, ki bi povzročal hudo okvaro jeter z odpovedjo delovanja (fulminantna okvara). Vendar danes vemo, da lahko izjemoma tak potek povzročijo vsi virusi hepatitisa. Nazadnje so odkrili virus hepatitisa G leta 1995 pri bolniku z okvarjenimi jetri. Predpostavljali so, da je pomemben povzročitelj jetrnega obolenja, vendar danes vemo, da ta virus ne poškoduje jeter.”
“Abeceda hepatitisov,” kot kaže, še ni zaključena. “Strokovnjaki ocenjujejo, da še vedno ne poznamo od pet do deset odstotkov vseh tovrstnih povzročiteljev hepatitisov,” razlaga asist. mag. Zvonko Baklan, dr. med.
V praksi se hepatitisi razlikujejo tudi po načinu prenosa virusa, še pojasnjuje. Tako jih delimo v dve večji skupini. Na tiste, ki jih v telo zanesemo skozi usta, in tiste, ki se prenašajo s telesnimi tekočinami.
- Skozi usta: “Virusi se izločijo v vodo in blato in te viruse potem zaužijemo. Značilni so za slabe sanitarno-higienske pogoje. Tako se prenašata virusa hepatitisa A in hepatitisa E.”
- S krvjo, telesnimi tekočinami in tesnimi telesnimi stiki (s spolnimi odnosi): tako se prenašajo virus hepatitisa B, virus hepatitisa C in virus hepatitisa D.
Simptomi hepatitisa so včasih je kot gripa
Vsi virusi hepatitisov povzročajo akutno okužbo. O akutnem hepatitisu govorimo, ko se ob okužbi pojavijo bolj ali manj izrazite bolezenske težave, ki trajajo manj kot šest mesecev. “Včasih akutna okužba poteka z zelo blagimi znaki, tako da oboleli sploh ne ve, da se je okužil. Še pogosteje se pojavijo neznačilni znaki, podobni znakom gripe. Zelo redko, v približno 0,1-odstotka, nastanejo težje akutne okvare jeter, ko jetrne celice v nekaj tednih dobesedno propadejo. Pride do akutne odpovedi jeter in edina rešitev je njihova presaditev,” pojasnjuje strokovnjak.
Značilni znaki ali simptomi akutnega hepatitisa so:
- splošno slabo počutje
- mišična oslabelost
- napetost v trebuhu
- bruhanje
- povišana telesna temperatura
- izguba teka
- zlatenica
- temen seč
- bolečine v sklepih (predvsem pri hepatitisu B).
Nekateri bolniki ozdravijo že po dveh do treh tednih. Pri drugih bolezenske težave trajajo tudi do dva ali tri mesece. Pri večini obolelih pride po okužbi do spontane ozdravitve, vendar pri nekaterih (okuženih z virusi hepatitisa B, C in D) obolenje lahko preide v kronično okužbo.
Hepatitis za vse življenje
O kroničnem hepatitisu govorimo, ko bolezenske težave trajajo več kot šest mesecev. Okužba s hepatitisom B preide v kronično okužbo v pet do deset odstotkih. Pri okužbi novorojenca od okužene matere je verjetnost kronične okužbe celo 90-odstotna.
Okužba s hepatitisom C preide v kronično okužbo kar v 70 do 80 odstotkih primerov. Okuženi ima lahko virus hepatitisa vse življenje v sebi. Ti bolniki so kužni in lahko z virusom okužijo druge ljudi, poudari infektolog.
Znaki kroničnega hepatitisa se lahko kažejo kot utrujenost, slabo počutje, izguba teka, povišana telesna temperatura in včasih tudi zlatenica. Vendar pri kroničnih okužbah številni dolgo nimajo očitnih znakov in niti ne vedo, da so zboleli. Virusi med tem skozi desetletje vedno bolj prizadenejo jetra in privedejo do resnih jetrnih bolezni. “Hepatitisa B in C lahko desetletje ali več potekata prikrito in po vrsto letih privedeta do hude poškodbe jeter. Funkcionalne jetrne celice namreč ves čas po malem propadajo. Jetra zato delujejo vedno slabše in ne zmorejo več opravljati svojih nalog,” še razloži sogovornik. Posledice dolgotrajne kronične okužbe so:
- povečana vranica
- zastajanje vode v trebuhu in nogah
- ciroza jeter
- rak in
- odpoved jeter.
Število obolelih pada
V Sloveniji se po besedah sogovornika najpogosteje srečujemo s hepatitisi A, B, in C. Najpogostejši je hepatitis A, vendar je obolelih vedno manj.
“V Sloveniji se razmere zaradi ustreznih sanitarno-higienskih pogojev izboljšujejo. Zato se virus hepatitisa A redkeje prenaša naprej. Tako je v zadnjih letih v Sloveniji prepoznanih le 10 do 20 obolelih s hepatitisom A. Bolnikov z novo odkrito okužbo (akutno ali kronično) s hepatitisom B je od 50 do 100 na leto.”
Kot še pojasnjuje, je najteže določiti število obolelih s hepatitisom C. “Akutna okužba poteka tako blago, da je pogosto ne prepoznamo. Obolele navadno odkrijemo šele, ko gre že za kronično okužbo. Zato je težje reči, za koliko primerov na leto gre. A dejstvo je, da se tudi to število ustaljuje ali celo upada. Čeprav smo se pravzaprav bali nasprotnega – da bo med uporabniki mamil prišlo do porasta okužb z virusom hepatitisa C.”
Za kateri virus hepatitisa gre, ne moremo ugotoviti le na podlagi znakov in težav. Potrebne so diagnostične preiskave.
Hepatitisi Od A do E
Hepatitis A
HEPATITIS A povzroča virus hepatitisa A, ki ga bolniki izločajo z blatom. Najpogosteje se okužimo ob neposrednem stiku z bolnikom ali z zaužitjem z virusom okužene hrane in vode in z umazanimi, okuženimi rokami. Prenos virusa je večji v slabih sanitarno-higienskih razmerah (v Afriki, Južni Ameriki in jugovzhodni Aziji). Dejavnik večjega tveganja okužbe z virusom hepatitisa A je tudi spolni odnos med moškima in vbrizgavanje mamil.
Na območjih z visoko obolevnostjo se navadno okužijo otroci, v razvitem svetu pa odrasli, še pojasni infektolog. “Za akutnim hepatitisom A v svetu zboli približno od eden do štiri milijone ljudi na leto. Strokovnjaki ocenjujejo, da je obolelih še za tri- do desetkrat več.”
Zdravljenje praviloma ni potrebno. Sogovornik priporoča le počitek in zdravo prehrano. Smrtnost je zelo nizka.
Tveganje za okužbo z virusom hepatitisa A zmanjšujemo z ustreznimi sanitarno-higienskimi razmerami, z ustrezno pripravljeno in prekuhano hrano ter s skrbjo za čisto vodo. Proti hepatitisu A obstaja tudi učinkovito cepivo. V nekaterih razvitih državah cepljenje proti hepatitisu A uvrščajo v priporočena cepljenja za otroke. Zelo priporočljivo je tudi za potnike, ki potujejo na območja s slabimi sanitarno-higienskimi razmerami, za uporabnike mamil, ki si jih vbrizgavajo, za bolnike z drugimi obolenji jeter in za moške, ki imajo spolne odnose z moškimi.
Hepatitis B
HEPATITIS B povzroča virus hepatitisa B, ki se nahaja v telesnih tekočinah. Prenaša se z intimnimi spolnimi stiki z okuženo osebo, z okuženo krvjo (v preteklosti tudi s transfuzijo) in vbodi z okuženimi iglami (med uporabniki mamil, z akupunkturo, tetoviranjem, pri medicinski oskrbi). Virus se ob porodu prenese tudi z okužene matere na otroka.
Po besedah asist. mag. Zvonka Baklana živi na območjih z visoko pojavnostjo hepatitisa B približno 45 odstotkov ljudi (podsaharska Afrika, Azija, otočja Pacifika, predeli reke Amazonke). Znake okužbe z virusom hepatitisa B naj bi imelo dve milijardi ljudi. Od tega je kar od 350 do 400 milijonov kronično okuženih. Ti kot nosilci virusa tudi širijo okužbo. Zaradi hepatitisa B umre med 0,5 do 1,2 milijona ljudi na leto.
Akutni hepatitis B navadno pozdravimo v nekaj mesecih brez posebnega zdravljenja. Težji potek je redek. Drugače je, če okužba preide v kronično. “Danes velja kronični hepatitis B za neozdravljivo obolenje. Z zdravili preprečimo razmnoževanje virusov, s čimer zavremo tudi poslabšanje in napredovanje jetrnega obolenja. Če to dosežemo, se izboljša tudi delovanje jeter, saj imajo veliko sposobnost obnove. Namen zdravljenja je tako izboljšati kakovost življenja obolelega in preprečiti nastanek jetrne ciroze in razvoj raka na jetrih. Oboleli praviloma do konca življenja jemlje zdravila.”
Tveganje za okužbo z virusom hepatitisa B učinkovito zmanjšujemo s cepljenjem. V Sloveniji je od leta 1998 cepljenje proti hepatitisu B obvezno za otroke pred vstopom v osnovno šolo. Od leta 1991 potekajo preiskave za dokaz okuženosti s hepatitisom B pri nosečnicah in cepljenje novorojencev pri okuženi materi. “To cepljenje je zelo pomembno, saj je sicer verjetnost prehoda v kronično okužbo 90-odstotna. Okužba lahko namreč že po dvajsetih do tridesetih letih povzroči napredovalo cirozo in jetrnega raka.” Cepljenje je obvezno tudi za številne druge skupine z večjim tveganjem za okužbo.
Hepatitis C
HEPATITIS C povzroča virus hepatitisa C. Najpogosteje se prenaša z okuženo krvjo ali s krvnimi pripravki, z vbodi z okuženimi iglami in tudi z okužene matere na otroka. Naš sogovornik navaja podatek, da je z virusom hepatitisa C okuženih približno 170 milijonov ljudi (tri odstotke svetovnega prebivalstva). Hepatitis C povzroči petino vseh akutnih hepatitisov, 70 odstotkov kroničnih hepatitisov, 60 odstotkov raka na jetrih in 30 odstotkov vseh presaditev jeter.
Akutna okužba pogosto poteka brez znakov, le redko z blagimi znaki. Kljub temu je zdravljenje priporočljivo, saj s tem lahko preprečimo prehod v kronično okužbo. Zdravljenje akutne okužbe je bolj učinkovito kot zdravljenje kroničnega hepatitisa. Infektolog pove, da na učinkovitost zdravljenja vpliva veliko dejavnikov. Med najpomembnejšimi je genotip virusa, s katerim je oboleli okužen, število virusov, starost obolelega, stopnja okvare jeter in dejavnost obolenja. Uspešnost zdravljenja je vse boljša in je približno od 50- do 80-odstotna. Cepivo proti hepatitisu C sicer razvijajo, a za zdaj še brez pravih uspehov.
Hepatitis D
HEPATITIS D povzroča virus hepatitisa D. “Gre za virus, ki sam po sebi ne povzroči okužbe, za okužbo nujno potrebuje virus hepatitisa B. To pomeni, da se lahko z virusom hepatitisa D okužijo le tisti, ki so že okuženi z virusom hepatitisa B.” Prenaša se z nezaščitenimi spolnimi odnosi z okuženim partnerjem, z matere na otroka in z okuženimi iglami. Kronična okužba je mogoča. Zdravljenje poteka hkrati z zdravljenjem hepatitisa B. Tveganje za okužbo zmanjšujemo s podobnimi ukrepi kot pri hepatitisu B.
Hepatitis E
HEPATITIS E povzroča virus hepatitisa E in je zelo podoben hepatitisu A. “Pomeni, da se prenaša predvsem s hrano, z okuženo vodo in z umazanimi rokami. Prenos je večji v slabih sanitarno-higienskih razmerah.” Sogovornik pravi, da v Sloveniji avtohtonega virusa E še ni bilo, so ga pa že prenesli od drugod. Hepatitis E je praviloma blaga bolezen, ki jo večina preboli brez posebnih posledic. Težji potek je mogoč pri nosečnicah.
Večje tveganje za okužbo z virusom hepatitisa E je v subtropskih in tropskih predelih, predvsem na vzhodu Azije. Cepiva ni. Tveganje za okužbo zmanjšujemo s podobnimi ukrepi kot pri okužbi z virusom hepatitisa A.
Testiranje je priporočljivo
Na testiranje se lahko odpravimo z napotnico ali samoplačniško, in sicer v zdravstvene domove, klinične centre (na oddelke, ki opravljajo transfuzijo) ali zasebne laboratorije. Ali smo okuženi z virusi hepatitisa, ki se prenašajo s krvjo, lahko preverimo tudi v okviru humane geste kot krvodajalci, saj kri krvodajalca vedno testirajo in nam bodo tudi povedali, ali smo kužni. Za skupine z večjim tveganjem za okužbo (uporabniki mamil, potniki v predele s slabimi sanitarno-higienskimi razmerami, ki se niso cepili, nezaščiteni spolni odnosi z več partnerji…) je testiranje vsekakor priporočljivo, poudarja infektolog asist. mag. Zvonko Baklan, dr. med.
Bolj kužen kot HIV
Med vsemi hepatitisi je najbolj kužen hepatitis B. Tako se bo pri vbodu z isto z virusom hepatitisa B okuženo iglo okužil vsak tretji uporabnik. Drugi po kužnosti je hepatitis C. Pri vbodu z isto okuženo iglo se bo okužil vsak deseti uporabnik. Verjetnost okužbe s hepatitisom C je torej pet- do desetkrat manjša. Za primerjavo – virus HIV je manj nalezljiv in je v primerjavi s hepatitisom B verjetnost okužbe deset- do stokrat manjša.