Infekcijska mononukleoza – poljub, ki si ga ne želite

Morda po imenu ni toliko poznana, a je infekcijska mononukleoza vendarle bolezen, ki jo preboli veliko ljudi. Z njo se navadno srečajo že majhni otroci, ki jim največkrat ne povzroča težav. Več težav lahko nastane, kadar obolijo najstniki ali odrasli. Ker se prenaša s slino, jo imenujemo tudi bolezen poljubljanja.

Infekcijska mononukleoza je zelo razširjeno nalezljivo virusno obolenje. Povzroča jo virus Epstein-Barr (EBV). Delež oseb, ki so okužene s tem virusom, je zelo visok, saj se med svetovnim prebivalstvom okuži približno 95 odstotkov ljudi. Cepivo proti okužbi z EBV še razvijajo. Bolezen je prvič opisal nemški zdravnik E. Pfeiffer leta 1889, zato je znana tudi kot Pfeifferjeva bolezen.

Infekcijska mononukleoza

Mlajši jo prenašajo bolje

Infektologinja Sibila Unuk, dr. med., z Oddelka za nalezljive bolezni in vročinska stanja Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, navaja, da »v razvitem svetu, kamor sodi tudi Slovenija, opazujemo dve starostni obdobji, ko se infekcijska mononukleoza najpogosteje pojavlja. Najpogosteje obolevajo predšolski otroci, ki se okužijo v starosti od enega do šestega leta. Bolezen jih preboli do petdeset odstotkov. Druga ogrožena skupina so mladostniki (adolescenti) in mladi odrasli, stari od 14 do 20 let. Prekuženost med odraslimi znaša kar od osemdeset do devetdeset odstotkov.«

Infekcijska mononukleoza pri majhnih otrocih navadno poteka z blažjimi bolezenskimi znaki ali celo brez zdravstvenih težav. Pri starejših otrocih in odraslih je verjetnost za težji potek večja. To obolenje je lahko tudi usodno.

Infekcijska mononukleoza je za vedno z nami

Povzročitelj infekcijske mononukleoze sodi v družino herpes virusov. Virus Epstein-Barr pride s slino okužene osebe v žrelni predel osebe, ki se z virusom še ni srečala. Tam se razmnožuje v epitelnih celicah. Celice zaradi tega propadejo, ob čemer se virusni delci sprostijo v okolico, okužijo okoliške bezgavke in žleze slinavke ter pridejo v kri (viremija). Virus po krvi pride do jeter in vranice (limforetikularnega sistema) ter okuži limfocite B, ki so imunske celice. V okuženih celicah se razmnožuje in jih kvari, pojavijo se simptomi in znaki infekcijske mononukleoze (klinična slika).

Virus se najpogosteje prenaša z okuženo slino, redkeje s krvjo pri transfuziji. »Navadno se z omenjenim virusom okužimo, ko pridemo v neposreden tesni stik s kužno osebo, kot na primer pri poljubljanju. Zato infekcijski mononukleozi pogovorno pravimo tudi bolezen poljubljanja. Virus Epstein-Barr se lahko, vendar redko, prenaša tudi posredno – denimo med otroki v vrtcih preko igrač,« še pojasni sogovornica Sibila Unuk, dr. med.

Pove tudi, da po okužbi virus v našem telesu ostane vse življenje, in sicer v limfocitih B in epitelnih celicah žrela. Zbolimo navadno le enkrat. Redko – v manj kot v enem odstotku – se obolenje ponovi, in sicer ob hudi oslabelosti imunskega sistema telesa. Virus po okužbi izločamo še več mesecev, lahko tudi leto in pol.

Infekcijska mononukleoza

Čuti jo vse telo

Čas od okužbe do nastanka obolenja (inkubacijska doba) je približno od trideset do petdeset dni. V zgodnjem otroštvu infekcijska mononukleoza navadno poteka brez hujših bolezenskih znakov in pogosto pravzaprav ne vemo, da se je otrok z omenjenim virusom sploh okužil. »Infekcijska mononukleoza lahko poteka tudi kot neznačilno virusno obolenje z blažjimi znaki. Ti so rahlo povišana telesna temperatura, nerazpoloženost, utrujenost in izguba apetita,« pojasni strokovnjakinja.
S starostjo se povečuje pestrost klinične slike, resnost obolenja in možnost za zaplete. Do petdeset odstotkov mladostnikov in odraslih, ki zbolijo, ima značilne znake:

  • povišana telesna temperatura, ki je lahko je tudi zelo visoka – do 40 stopinj Celzija, in navadno traja teden ali dva
  • povečane in nekoliko boleče bezgavke na vratu in tudi drugje po telesu (v pazduhah, dimljah)
  • pordelo žrelo in povečani mandlji, pogosto pokriti s sivo-belimi oblogami
  • lahko so prisotni znaki prizadetosti jeter, na primer zlatenice, vnetja (hepatitis) ali povečanih jeter (hepatomegalija)
  • pogosto je povečana vranica (splenomegalija)
  • pri do dvajsetih odstotkih se pojavi izpuščaj.

Poleg tega se oboleli največkrat počuti oslabelega, utrujenega, brez apetita, ga mrazi, ima glavobol in čuti bolečine v mišicah.

Ko se zaplete

Infekcijska mononukleoza lahko, na srečo redkeje, povzroči tudi hujše zaplete in okvare številnih organov.

  1. Pretrganje vranice. Ta organ je ob prebolevanju infekcijske mononukleoze povečan pri polovici obolelih. Med najnevarnejšimi zapleti je pretrganje vranice. »Ruptura vranice je smrtno nevarna, ker lahko oboleli izkrvavi. Vranica se lahko pretrga spontano ali jo povzroči poškodba trebuha, zato je pomembno, da oboleli počiva. Kakršnokoli naprezanje (dvigovanje težkih predmetov, športne dejavnosti ali drugo) odsvetujemo. Bolnike poučimo, da morajo v primeru bolečin v trebuhu poiskati zdravniško pomoč.«
  2. Okvare drugih organov. Ob prebolevanju infekcijske mononukleoze lahko pride tudi do prizadetosti drugih organov, vendar zelo redko. Opisani so primeri obolelih, ki so imeli ob okužbi z virusom Epstein-Barr trombocitopenično prizadetost pljuč, osrednjega živčevja, srca in so bili slabokrvni.
  3. Rak. Pri osebah, ki so imunsko oslabele (po presaditvi organov, prirojena imunska oslabelost, okužba s HIV) lahko pride do ponovne kronične reaktivacije virusa v limfocitih, kar lahko vodi do rakavih obolenj (limfomi, limfoproliferativna obolenja …) in smrti.
  4. Smrt. Izrazito težek potek bolezni vidimo tudi pri moških z gensko motnjo, vezano na kromosom X (Duncanov limfoproliferativni sindrom), ki navadno povzroči smrt.

Brez antibiotika!

Infektologinja Sibila Unuk, dr. med., pove, da si lahko pri dokazovanju infekcijske mononukleoze pomagajo z laboratorijsko preiskavo krvi. V krvni sliki so navadno povišani levkociti, v razmazu krvi prevladujejo limfociti in prisotne so limfoplazmatke (atipični limfociti). Ob tem so zaradi prizadetosti jeter povišane tudi vrednosti jetrnih testov.

Diagnozo potrdijo s serološko preiskavo krvi, kjer so prisotna protitelesa imunoglobulina M proti virusu Epstein-Barr. Na tržišču so tudi hitri testi, kjer v brisu žrela ugotavljajo prisotnost virusa, vendar so manj natančni, še pojasnjuje zdravnica.

Kot večino virusnih obolenj tudi infekcijsko mononukleozo zdravijo simptomatsko. Pri zdravljenju antibiotik ne pomaga, kvečjemu povzroči škodo. »Infekcijska mononukleoza naj se ne zdravi z antibiotiki. Gre za virusno obolenje, to je virusno angino, in ob prejemanju antibiotika je kar 80-odstotna verjetnost, da se po telesu razvijejo srbeči izpuščaji,« opomni strokovnjakinja.

Staršem svetuje, naj pri obolelem otroku poiščejo zdravniško pomoč in upoštevajo navodila pediatra. Odraslim, pri katerih se infekcijska mononukleoza kaže kot virusna angina brez večjih zapletov, priporoča predvsem počitek. »Bistveno je, da se bolnik ne napreza, da počiva, znižuje povišano telesno temperaturo in uživa dovolj tekočine. Če hrane zaradi bolečin v žrelu ne more požirati, priporočamo, da jo pretlači. Predpišemo mu zdravila proti bolečinam. Če ima v žrelu obloge, svetujemo tudi grgranje žajbljevega čaja,« še pove Sibila Unuk, dr. med., specialistka infektologinja z Oddelka za nalezljive bolezni in vročinska stanja Univerzitetnega kliničnega centra Maribor.
Praviloma se pri infekcijski mononukleozi brez večjih zapletov pozdravimo v dveh do treh tednih. Utrujene pa se lahko počutimo precej dlje, tudi mesec ali več.

Prva okužba – pogosto med mladostniki

Čas okužbe pogojujejo socialno-ekonomske razmere. Slabše so, prej pride do okužbe. V slabših socialno-ekonomskih razmerah (države v razvoju) se do starosti šestih let z virusom Epstein-Barr okužijo skoraj vsi otroci. V razvitem svetu, kamor uvrščamo tudi Slovenijo, se do omenjene starosti okuži približno polovica vseh otrok. Večina ostalih se okuži med petnajstim in štiriindvajsetim letom. Pri njih se običajno pokažejo tudi značilni znaki infekcijske mononukleoze.

Piše Zvonka Jug