Paradižnik – jabolko iz paradiža

V zgodovini je vsaka kultura uporabljala živila ali hrano/hranila v preventivne ali zdravilne namene. Danes poteka veliko raziskav, posvečenih vitalni vlogi posameznih živil in njihovim sestavinam pri vzdrževanju zdravja. Nekatera živila prav izstopajo po izjemni hranilni vrednosti in posebnih lastnostih, ki pomagajo preprečevati in odpravljati številne bolezni. Mednje prav gotovo sodi tudi paradižnik, eno najpogosteje in najbolj vsestransko uporabljenih živil v mediteranski kuhinji, ki ga uvrščamo med najbolj zdrave na svetu!

Priporočljiva količina paradižnika je sicer brez omejitev. Konzervirani paradižniki imajo podobno hranilno vrednost kot sveži, razen manjše vsebnosti karotenov (200 mcg) in vitamina C (12 mg). Pretlačeni in posušeni paradižniki so bogati s karoteni in vitaminom E. Paradižnikov sok je pogosto precej slan, kar izniči vrednost kalija. Zaradi večje vsebnosti soli pa ni priporočljiv za ljudi z visokim krvnim tlakom.

Paradižnik

Sadež ljubezni

Leta 1523 je španski konkvistator Cortes po zmagi nad domačini Azteki z ladjo pripeljal paradižnik v Evropo. Previdni in zadržani Španci so paradižnik – rumene in bele plodove –označili za neužitne oziroma strupene in so rastlino izrecno uporabljali le za okras! Pradomovina paradižnika pa je Južna Amerika, natančneje nižavje pod Andi. Od tod so ga staroselci – Indijanci, že pred dobrimi 2000 leti raznesli po svojih ozemljih in ga začeli na veliko gojiti in uporabljati kot pomembno sestavino svojih obrokov.

Za uporabo paradižnika kot prehranskega artikla je pomembno leto 1544, ko je italijanski zdravnik in dober poznavalec rastlin Pietro Andrea Mattioli podrobno opisal sočni plod in ga poimenoval zlato jabolko. Tudi Španci so sledili Italijanom in sočne plodove paradižnika vključili v svojo prehrano. Za to dobo je bilo značilno, da so novim vrstam živil pripisovali, da delujejo kot afrodiziak in ta usoda je doletela tudi paradižnik. Italijani so paradižnik imenovali pommi dei mori. Ko so to izgovarjali, je Francozom zvenelo kot pomme d’ amour, kar v njihovem jeziku pomeni jabolko ljubezni. Nemško govoreče področje Evrope je paradižnik poimenoval Paradiesapfel, jabolko iz raja ali – paradižnik.

Rdeči paradižniki so se prvotnim pridružili šele v 18. stoletju. V Evropi si je paradižnik utrl svojo pot nato pa je bilo povpraševanje po tej okusni zelenjavi vedno manjše. Pred nekaj desetletji so jih v semenskih bankah ponovno odkrili. S pomočjo novih metod križanja je paradižnik zažarel v vseh mogočih barvah, okusih, oblikah in strukturah in osvojil tako rekoč vse države sveta! Danes imamo na izbiro več kot 900 sort paradižnika. Botanično je v sorodu s krompirjem in jajčevci, torej nekako spada med zelenjavo, vendar ga kljub temu uvrščamo med sadeže. Menim, da za nas uporabnike to ni pomembno, mi smo pač veseli, da je na razpolago, saj si kuhanja danes brez njega ne moremo predstavljati.

Primeren za diete

Paradižnik je nizkokalorično živilo, saj 100 g da le približno 17 kcal ali 73 kJ, zato je zelo uporaben v nizkokaloričnih dietah. V 100 g paradižnika najdemo 1715 mcg karotenov, 1 g vlaknin, 1,2 mg vitamina E, 17 mg vitamina C, 250 mg kalija, 0,5 mg železa, nekaj bakra in vliko likopena – antioksidanta iz skupine karotenoidov, ki imajo to značilnost, da zavirajo razraščanje rakavih celic! Ljudje, ki pogosto uživajo živila, bogata s temi antoksidanti, dokazano redkeje zbolijo za številnimi vrstami raka, koronarno boleznijo srca, kapjo in sivo mreno. Raziskave, ki so jih nedavno opravili v Veliki Britaniji, so pokazale, da karotenoidno barvilo likopen, ki obarva paradižnik rdeče, preprečuje nekatere oblike raka, ker zmanjšuje škodo, ki jo povzročajo prosti radikali. Tomantin, ki je prav tako v paradižniku, pa deluje na mnoge bakterije, viruse in glivice. Zaradi vsebnosti kislin, so paradižnik v preteklosti uporabljali tudi za čiščenje medeninastih predmetov in emajlirane posode.

Ker je paradižnik dober vir kalija, ima vpliv tudi na krvni tlak. Bolniki, ki so na dializi, se naj mu zato raje izogibajo.

Študije so potrdile varovalne učinke likopena pred oksidativnimi poškodbami očesne leče in zmanjšano pogostost pojava sive mrene pri poskusnih živalih. Neka raziskava na 372 starostnikih pa je ugotovila, da je bilo tveganje za razvoj periferne sive mrene pri udeležencih, ki so imeli v krvi najvišje koncentracije likopena, najnižje. Nedavna raziskava potrjuje, da – čeprav so se zaščitni učinki pojavili zelo počasi – z desettedenskim povečanim vnosom likopena iz paradižnikove mezge (16 mg/dan) pomembno zaščitimo kožo pred opeklinami zaradi ultravijoličnega sevanja. Vendar pa likopena ne smemo uporabljati kot nadomestek za izdelke za sončenje z zaščitnim faktorjem.

Raziskovalci s harvardske univerze so tudi ugotovili, da se je pri moških, ki so vsak teden pojedli deset ali več enot živil s paradižnikom – paradižnik je namreč najbogatejši prehranski vir likopena – tveganje za pojav raka na prostati znižalo za skoraj 45 odstotkih. Likopen je morda učinkovit tudi proti želodčnem raku in rakavih boleznih prebavil nasploh. Študije so pokazale, da visoki vnosi alfakarotena, luteina in zeaksantina znižujejo tveganje za pojav pljučnega raka. Znanstveniki tudi menijo, da vsi karotenoidi, še zlasti pa alfakaroten in likopen, zavirajo nastanek škodljivega LDL holesterola, katerega posledica so lahko srčni infarkt in druge srčno-žilne bolezni.

paradižnikov sok

Izberite pravega

Okus paradižnika je bolj odvisen od vrste in zrelosti kot od tega, kje je dozorel. Izbiramo lahko med grozdastim, mesnatim, rumenim češnjevim, rdečim češnjevim, slivastim, malim slivastim, grozdastim češnjevim itd. Slajše so rumene vrste, ker vsebujejo več sladkorja.

Vse oblike paradižnika so dragocene. Konzerviran ali posušen, pretlačen ali v obliki soka je lahko vedno pri roki. Pri nakupu izberite izdelke z manj soli, če je to mogoče, v steklenih kozarcih. Paradižnikova kislina lahko načne oblogo kovinske ali plastične embalaže.

Pri nakupu na tržnici vedno izberite dobro zrele paradižnike, vendar ne premehke, in brez poškodb! Take lahko kar za nekaj dni shranite tudi v hladilniku!

Sadje, zelenjava in polnozrnati izdelki, polni netopne vlaknine, imenovane celuloza, imajo očitno posebno moč, da varujejo stene črevesja pred poškodbami. Tako kažejo številne raziskave. Veliko celuloze najdemo tudi v paradižnikovi omaki: pol skodelice nam da kar 2 g celuloze.

POZOR!

Nekateri ljudje paradižnika ne prenašajo dobro. Ponavljajoče se ustne razjede in ekcemi so lahko znamenje, da vam paradižnik ne ustreza. Solanin v zelenem paradižniku lahko sproži migreno!

Zanimivo

  • Črno ali krvavo blato lahko povzroči tudi uživanje paradižnika.
  • Mravlje pobegnejo pred vonjem paradižnikovih listov.
  • Gnojevka iz zalistnikov paradižnika dobro koristi samemu paradižniku, fižolu, kumaram, zelju, poru, peteršilju in čebuli.
  • Paradižnik in kumare zalivajte le pri tleh.
  • Če paradižnik skuhamo, sprosti petkrat več likopena kot surov plod.

Festival paradižnika

V Franciji, v prelepem dvorcu La Bourdaisiere, vsako jesen pripravijo festival paradižnika, kjer pridelovalci z vsega sveta razstavljajo svoje pridelke – paradižnike najrazličnejših oblik in barv, in tudi okusne izdelke, od sladkih marmelad, džemov, kompotov, blago ali ostro začinjenih namazov, prelivov, omak, sladic, piškotov, kruhkov, pogač do mesnih in brezmesnih jedi.

Piše: Jolanda Prelec Lainščak, univ. dipl. inženirka živilske tehnologije, višja predavateljica