Osteopatija je v Sloveniji še vedno nekoliko slabše znana veja komplementarnega zdravljenja. Osteopat skuša z nežnimi prijemi rok odpraviti motnje v delovanju mišic in okostja, kajti s tem vpliva na z njimi povezano delovanje drugih telesnih delov ter notranjih organov. Kot pravijo, je ves organizem celovit in enoten gibalni sistem. Preprosto povedano, včasih je treba za odpravo bolečin v vratu zdraviti gleženj.
Dr. Sergej Kajumov, D. O., ugotavlja, da je sam trenutno edini osteopat v Sloveniji z mednarodno diplomo. “Poklic osteopata je težko pridobiti, izobraževanje traja od štiri do šest let, na koncu vsakega letnika so obvezni izpiti. Zagovor diplome poteka pred mednarodno komisijo. Zdravnik dobi naziv D. O. (doktor osteopat), kar zagotovlja bolniku, da ga dejansko zdravi strokovnjak.” Pravi, da tudi zaradi zahtevnosti izobrazbe poklic osteopata ni tako zelo razširjen. Zgolj priložnostna priučitev ne more nuditi vsega potrebnega znanja, zato je zelo kritičen do tistih, ki se na podlagi nekaj tečajev razglašajo za osteopate. Prav zaradi strokovnega znanja so v Evropi osteopati ljudje z medicinsko izobrazbo.
Osteopatija je prišla iz Amerike
Začetnik osteopatije je bil splošni zdravnik Američan Andrew Still, ki so ga v 19. stoletju razočarale zmožnosti tedanje medicine. Preučeval je skelet kot odraz arhitekture človeškega telesa in prišel do ugotovitve, da se giblje vsak del telesa, četudi pogosto nezaznavno. Po njegovem prepričanju se bolezni razvijejo, če je katerikoli del telesa v gibanju oviran. Svojo metodo, posebne tehnike prijemov, je začel uporabljati v praksi in pokazali so se prvi uspehi. Ustanovil je tudi osteopatsko šolo. Osteopatija se je širila po Ameriki in pozneje dosegla še Evropo. Prva evropska šola je bila v Veliki Britaniji, v Franciji pa so zdravniki uvedli še nove tehnike in prijeme, kot denimo kraniosakralno in visceralno osteopatijo. Francija je zdaj v osteopatiji vodilna dežela.
Osteopatija se deli na tri dele, ki nam jih je dr. Sergej Kajumov tudi pojasnil:
STRUKTURALNA OSTEOPATIJA, zdravi bolečine v mišicah, vezeh, hrbtenici in sklepih.
KRANIOSAKRALNA OSTEOPATIJA, temelji na tem, da je lobanja gibljiva po svojih šivih (stičišča lobanjskih kosti). Če je ta gibljivost omejena, prihaja do slabše prekrvitve ven, kar se odraža na dejavnosti pomembnejših možganskih središč in celega telesa. Zdravnik osteopat s pomočjo določenih prijemov z rokami (teh je okoli 1.000) nežno razblokira šive. S tem izboljša prožnost prepon in krvni obtok v možganih. Kraniosakralna terapija lahko pomaga tudi pri posledicah avtomobilskih nesreč, zatrjuje Kajumov.
VISCERALNA OSTEOPATIJA, zdravi notranje organe, vsak notranji organ ima namreč svoj obseg in ritem gibanja. Če je ta obseg zaradi poškodb in vnetij omejen, pride do motenj v prekrvitvi, odvajanju vode in blata, izmenjave zraka v pljučih (ventilacije) in drugih težav. “Zdravnik osteopat s to metodo premakne notranje organe, raztegne nategnjene vezi in ovojnice, ki organe obdajajo. Potem začne notranji organ spet normalno delovati.”
Dr. Kajumov tudi opozarja, da so vsi trije deli osteopatije med seboj povezani, in zaradi zapletenih soodvisnosti med posameznimi deli telesa uporablja osteopat pri zdravljenju vse tri. “Položaj senčnice (temporalna kost), denimo, vpliva na stanje jeter. Položaj trtice vpliva na stanje mehurja in maternice … Vse kosti, sklepi, vretenca, mišice in notranji organi so v telesu povezani v enoten gibalni sistem. Če pride do motnje gibanja v kakršnikoli točki ali predelu, je prizadet ves organizem. Temeljna naloga osteopatije je odstraniti mehansko oviro v lobanji, hrbtenici in v notranjih organih, da bi se lahko ponovno svobodno gibali. Potem se bolezensko stanje v telesu močno izboljša.”
Ne zdravi le hrbtenice
Osteopatija ima širok spekter delovanja. Kot pravi sogovornik, lajša bolezenska stanja hrbtenice, sklepov, glavobole, vrtoglavice, nespečnost, vnetje sinusov, vnetje ušes, posledice nepravilnih porodov, posledice prebolelih vnetij, znižan ali zvišan arterijski krvni tlak, težave z mehurjem in ledvicami, bolečine v trebuhu, neplodnost, ginekološke težave, zaprtost, impotenco, vnetje prostate. Poleg tega izboljša prekrvitev v možganih ter presnovo v celicah in blagodejno vpliva na živčni sistem ter na stanje kronične utrujenosti.
Dr. Sergej Kajumov celo trdi, da je pri nekaterih boleznih, na primer pri posledicah udarcev v glavo, zlasti pri prometnih nesrečah in pri težkih porodih, ko pri otrocih pride do manjših premikov lobanjskih kosti, osteopatija edina metoda, ki lahko pomaga. “Osteopatija je edina metoda, ki s tako imenovano kraljevsko tehniko izboljša prekrvitev v možganih, s tem pa tudi spomin, zbranost, zmožnost za delo, in zmanjša kronično utrujenost. Zelo primerna je za starejše, ki imajo pogosto tovrstne težave.”
V Sloveniji med manipulativnimi metodami (beseda izhaja iz manus: dlan in pomeni – vse, kar se dela z rokami), kamor spada tudi osteopatija, najbolj razširjena kiropraktika. “Na žalost. To trdim s polno odgovornostjo, ker sem sam preskusil vse tri metode. Na začetku sem bil kiropraktik, potem sem obvladoval manualno terapijo in na koncu prešel na osteopatijo,” pravi dr. Kajumov. Seveda so to njegova osebna opažanja.
“Tudi osteopatija ni vsemogočna,” opozarja dr. Kajumov, “pogosto je treba bolečine zdraviti še z drugimi metodami. Dobro pa na primer pomaga ženskam pri bolečinah v križu zaradi nepravilnega položaja maternice. Moškim lahko pomaga pri kroničnem vnetju prostate, ki ga ima skoraj vsak drugi moški. Prostata zelo slabo vpliva na sečila in spolovila (urogenitalni sistem), na sklepe, psiho in, kar je zelo pomembno, na potenco. Po mojih opažanjih začne moškim pešati potenca že pri 40 letih. Osteopatija kot kurativa in preventiva pri tem dosega izredno dobre rezultate.”
Ker na mestu, kjer je bolečina, ni nujno tudi vzrok zanjo, osteopatija ne deluje samo na mesto ali predel, kjer je bolečina navzoča. Zelo pogosto del, ki povzroča bolečine, ‘molči.’ Pri osteopatiji se uporabljajo tako imenovani prijemi inhibicije, s katerimi se ugotavlja primarni vzrok težav. To so prijemi, ki izključijo določen del gibalnega sistema in pri tem pokažejo na povzročitelja bolečine.
Dr. Kajumov nam je to pojasnil s primerom: »Bolnik sedi na stolu, osteopat ugotavlja, od kod izvirajo bolečine v vratu. Blokira križ in na vratu se pojavijo drugi simptomi kot prej, kar pomeni, da križ vpliva na vrat. Če se drugi simptomi ne bi pojavili, bi to pomenilo, da križ ne vpliva na vrat.
Osteopatija je nežna metoda, zaradi česar je primerna tudi za starejše ljudi, zagotavlja sogovornik. Traja 30 do 40 minut, še prej pa je potrebna posebna priprava.
Čeljust in glavobol
“Glavoboli so zelo razširjeni in ne drži, da so vsi glavoboli povezani z vratnimi vretenci. Zelo pogosto je spremenjen položaj prvega rebra, zaradi česar je poslabšana prekrvitev v možganih. Udarec v čeljust, ki ga je nekdo dobil v otroštvu, spremeni položaj spodnje čeljusti, kar sproži kronično napetost mišic lobanje.”
Rama in črevo
“Pogosto pridejo k meni ljudje z bolečinami v rami. Razen sprememb položaja različnih delov telesa lahko take bolečine izzove vnetje sinusov ali vnetje v debelem ali tankem črevesu. Mnogi ljudje dandanes veliko presedijo pred računalniki. Nepravilen položaj res lahko izzove bolečine med lopaticami, vendar so take bolečine zelo značilne tudi za bolezni ledvic, maternice ali prostate.”
Križ in prostata
“Petdesetletnik, avtoklepar, je imel hude, kronične bolečine v križu, ki so ga pestile ponoči in podnevi. Šel je h kiropraktiku, vendar izboljšanja ni bilo. Z iridodiagnostičnim pregledom (analiza očesne šarenice) sem ugotovil, da ima kronično vnetje prostate. S pomočjo osteopatije in homeopatije sem bolečine popolnoma odpravil. “